Depresija

19. jan 2007 11:53

Sama sem se pred leti srečala s to zoprno zadevo. Anti depresivi, psihiatri... bla, bla. Dokljer nisem sama hotela ni nič pomagalo. Potem sem sklenila, da si bom sama pomagala. Narava, primeren šport ( kolesarjenje, hoja, tek, tenis), globinska sprostitev, meditacija, delo katero te veseli, tudi valontersko in vedno med ljudmi, ki te imajo radi. Pomaga pa tudi domača žival - pes. Srečno, pozdrav antonija

19. jan 2007 12:05

Antonija, se podpišem pod tvoje, tudi lastne izkušnje. Loni Makaroni

19. jan 2007 13:05

Tudi sam imam lastne izkušnje z depresijo. Na žalost je s tem tako, da jo povzročaš sam s svojim načinom življenja oziroma z reagiranjem na dogodke v okolici. Ko depresija pride, je v bistvu samo davek za nazaj, ko si stvari gledal preveč negativno, se vsega bal, pretiraval v svojih strahovih in seveda potem to vse lepo potlačil nekam vase, na zunaj pa kazal lep nasmešek. Takrat, ko te depresija preplavi se ne da narediti skoraj ničesar. Občutki te kar preplavijo in misli gredo po svoje, tudi če bi sam želel biti spet "normalen": iti med ljudi, delati stvari ki te veselijo, se smejati,... Ampak enostavno ne gre, četudi te vsi podpirajo. To so grozni občutki nemoči.... Nakteri zmorejo brez, nekateri z antidepresivi. In tudi, če se odločiš za antidepresive, se strinjam z Vandelino - takrat si šele na "0". Takrat si vsaj sposoben spet normalno zaživeti in ta čas jemanja antidepresivov moraš izkoristiti za ugotovitev svojih napak, ki so te do depresije privedle; narediti načrt spremembe in iti proti tej na novo začrtani smeri. Vsem, ki se soočate s to tegobo - veliko mero poguma!!! lp tasau

19. jan 2007 13:07

Vse je bolj ali manj res kar ste napisali, najbolj pa drži tisto, kar je napisala tina in antonija. Treba je najti način, da človek, ki je v depresiji, zopet zagleda sonce in da si sonca tudi zaželi, morda samo nekaj žarkov, kjer pa so žarki je tudi sonce in počasi, počasi ven. To niso moje besede ampak besede priznanega psihiatra in družinskega prijatelja. Antidepresivi in ostala zdravila, pomagala, obiski pri zdravniku in vse drugo je le način, da prizadetemu pomagajo priti iz tega začaranega kroga - kot je ena izmed vas napisala na točko O, ker je od tu treba naprej. Tudi ko se depresija povrne, ker je to pogosto ciklična motnja, je treba ukrepati čim prej in ne čakati na tisto hudo. Seveda pa je primer od primera različen in edinstven in samo tisti, ki so človeku resnično blizu mu bodo lahko pomagali, da bo naredil prve negotove korake proti ničli in naprej. In če se bodo potrudili tako sam bolnik in vsi, ki mu stojijo ob strani, bo iz te preizkušnje izšel močnejši in ga ponavadi naslednja negativna preizkušnja ne bo pahnila nazaj, vsaj ne tako globoko. Pišem malo iz družinskih izkušenj, malo tudi iz svojih. Povem vam, splača se potruditi. Korajža velja. Tedi tedi

20. jan 2007 12:14

Živjo! MAlo sem brskala po internetu za koristne linke,našla sem, no ja,nekaj koristnih: www.shd.si gre za slovensko homeopatsko društvo, www.alternativna-medicina.si zasebna praksana Viču,izgleda obetajoče www.scio.si gre za društvo,ki se ukvarja z alternativno medicino. Pri nas je nutricionizem še v povojih,bom pa poskusila najti še kakšno "uradno" zadevo. Lp Sashika

20. jan 2007 16:47

sajovict je napisal/a:

Pozdravljene! Nekaj časa me ni bilo na kulinariki, pa vidim, da tako pozitiven forum tudi polnijo žalostne in nesrečne informacije. Moje iskrene sožalje svojcem peresca! No, moj post tudi ne bo pozitiven, zato pa upam, da bodo vaši odgovori toliko bolj. V družini se namreč že nekaj časa bojujemo z depresijo (anksiozno motnjo). Obiski pri psihiatru nimajo nekega posebnega učinka, poleg velikih količin antidepresivov in pomirjeval. Naj povem, da je do sedaj še nekako šlo, vendar se stanje v zadnjem mesecu slabša iz dneva v dan. Pomislili smo tudi že na alternativno medicino, vendar ne vemo kam konkretno se naj obrnemo (kakšna vrsta alternativne medicine, ali konkreten posameznik). Prosila bi vas za nasvet, če ima kdo kakšne osebne izkušnje. Kaj naj storimo, da bomo pomagali? Hvaležna bom za vsako informacijo. lep dan vsem tamara

Res je prosila samo za nasvet,tu se je pa vsulo kup teoretičnih nasvetov,ki v takih situacijah res ne pomagajo.Pa kaj se res nekateri med nami spoznajo res čisto na vsako stvar.Iz stroke pa res ne moreš biti na 10 področjih.Ali pač???Če je kdo strokovnjak na toliko področjih,se mu že vnaprej opravičujem Saša

20. jan 2007 17:16

Eni kolegici je zelo pomagala knjiga POt samouresničenja, imajo v večini knjižnic, baje. No, sem rekla, da če to prebereš, si res želiš nekaj naredit na sebi, knjiga je namreč špeh in pol:) Tak da če ima voljo, potem naj proba. Vso srečo! Veri

20. jan 2007 18:44

Depresije je res veliko med nami. Med študijem sem (verjetno eno lažjih oblik) prebolela tudi sama. Ker nisem vedela kaj se sploh dogaja in kaj me je doletelo, tudi nisem iskala pomoči, zato se je vse skupaj kar dolgo vleklo. Apatičnost, lenoba oz. nič se mi ne da, vse je brez veze in premišljevanje brezveznih stvari, "trapasti" strahovi - npr. da stopnic ne bo nikoli konec, čeprav ti je logično jasno, da jih seveda bo ali pa zakaj si moram vsako jutro umivati zobe in bolj ko premišljuješ o kakšni stvari, težje jo delaš - npr. meni se je to poznalo pri tipkanju. Prej sem avtomatično tipkala (tipkam desetprstno), potem sem se pa začela spraševat kako sploh premikam prste in podobno... in sem delala več napak. Nisi sproščen, jaz sem tudi pozabljala stvari in sama sebe omalovaževala. Čeprav ne morem reči, da sem imela na splošno črn pogled na svet. Končalo se je na vsem lepem - enkrat sem kot že tolikokrat prej sedela v banji, polni vroče vode, apatično in spet se mi niti vstati ni dalo iz nje. Sama sebi sem šla na živce. In sem si preprosto rekla: vse ja samo na tebi in v tebi, v tvoji glavi. Spravi se skupaj, če lahko vsi drugi, lahko tudi ti. Ta trenutek boš enegično vstala iz vode in od zdaj naprej imej življenje v svojih rokah in si zaupaj. Ok - seveda ni šlo vse takoj na bolje, ampak počasi sem dobila nazaj voljo, vse je spet postalo smiselno, pogovori z ljudmi mi niso bili več v breme, ampak v veselje. Pri meni je bil potreben samo en "klik". Življenje je moje in tako je zanimivo in fajn, da ga ne mislim nikoli več zapravljati za nepotrebne skrbi in dvome sama vase. Prav noben ni popoln, tudi meni tega ni treba. (Tole je samo moja izkušnja- izpoved. Ne vem če bo kaj pomagala, držim pa pesti tudi za vas). LP Scorpy

20. jan 2007 20:54

Sama sem "preživela"zelo hudo depresijo in lahko vam povem iz prve roke, da je bilo zelo hudo. Človek se počuti zelo praznega, brez energije , volje do življenja in vidiš rešitev samo v koncu...... Domači so se zelo trudili okrog mene, mi skušali pomagati na različne načine, vendar, ko si tako globoko v depresiji, ne poslušaš nikogar, misliš da imaš sam najbolj prav. Tudi psihiatri so ti odveč, kaj šele skupinske terapije. Te so bile šele muka, bilo je grozno..........veliko sem prejokala, bilo me je strah, kaj strah groza vsega kaj se lahko zgodi, najraje sem se "izključila" in sem spala, seveda če sem lahko. Včasih sem na eno noč dobila 3x uspavala, pa sem bila zjutraj budna kot zajec. Najbolje so mi pomagali antidepresivi in sem jih imela kar lepo število na dan.Ko se je depresija začela in razvijala sem shujšala 2o kg. Pri zdravljenju z antidepresivi, pa sem vse kg dobila nazaj in še katerega zraven. Ko pa se mi je stanje začelo izboljševati sem se pa začela braniti zdravil, kajti po teh tabletah si bil brez čustev. Nisem se mogla iz srca nasmejati, nisem bila žalostna ne vesela, včasih me je tiščalo v prsih (temu sem rekla, da me boli duša), rada bi se zjokala, pa se nisem mogla in to je bilo še huje.S pomočjo zdravnika sem postopoma pričela zmanševati antidepresive. Danes sem brez njih , a da sem do tega prišla je trajalo kar nekaj let.Upam, da mi ne bo treba nikoli več prestajati tega pekla. Čeprav sem sama prestajala to hudo bolezen, pa ne znam svetovati kako bi pomagali takšnemu človeku, ker je najbrž primer od primera drugačen. Lahko vam pa povem, da je meni bolj kot besede in prigovarjanje, pomagal topel iskren objem! marja

20. jan 2007 23:57

ja tudi jaz se borim s to depro.in tudi jaz se vidim v teh zgodbah.je res težko.sebi ne znam pomagat ,a sem to dala skoz z možem in mu pomagala po najboljših močeh.imel je tudi antidepresive in nekako sma prišla do ozdravljenja.on je sedaj 3 leta brez težav.jaz pa jih imam dobri dve leti vendar pri meni je spet drugače.njemu sem pomagala in stala ob strani bila trdna za dva,a sebi ne znam.dve leti tablet,sedaj so ukinjene samo stanje je takšno kot je.pa malo prekipevaš od dobre volje pa ne dolgo,pa zopet strah, žalost manjvrednost.čeprav si zabijaš v glavo, da ni vse tako črno in slabo ne moreš preko samega sebe.kdor tega ni izkusil tega ne razume in ne more razumet. kaj komu pomaga je zopet drug pojem.res nimam volje za šport,niti za kak hobi, niti za življenje včasih,kaj potem ?enostavno ni lahko ko se sam znajdeš v tem.ko sem možu pomagala prebrodit to je bilo lažje.pa občutek je tak, da mene pač noben doma ne gleda kot ,da mi kaj manjka.ne nočem se nobenemu smilit,a rada bi ,da me razumejo s čim se bojujem.ker sem pač človek na katerega se zanašajo pač ne morem biti bolna, saj potlačiš pred drugimi vendar trpiš še bolj, ko se delaš ,da je vse ok.začaran krog.držite se vsi moji sotrpini. Darinka Muraus