Depresija

18. jan 2007 14:51

Draga Dolores, saj ni tako "izredno" - kombinacija je naslednja: široko odprte oči/radovednost + relativno dinamično življenje + relativno dobro si zapomnim in predelam informacije, ki jih dobim. Tisto o minus deset, nuli in plus deset, sem npr: prebrala v Newsweeku, ko je imela prijateljica podobne težave, sem videla, da je res. Vendelina jr.

18. jan 2007 15:30

Vendelina, cista petica. Dodala bi samo se to: depresija je bolezensko stanje in ne tista "depra", potrtost, brezvoljnost in utrujenost, ki jo obcasno obcuti vsak od nas. Antidepresivi pomagajo, vendar je v casu jemanja potrebno ukrepat tudi drugace - predvsem spremenit bodisi okoliscine, ki so privedle ali pripomogle k nastanku depresije, ce se pa tega ne da, pa reakcijo nanje. Stvar je taka kot pri diabetikih, kjer insulin ne more v celoti nadomestit dietnega nacina prehranjevanja, pri depresivcih pa sami antidepresivi ne morejo spremenit nacina razmisljanja. Zelo pomagajo skupine za samopomoc in podpora bliznjih, problem pri bliznjih je pa pogosto v tem, da so pogosto depresivne cele druzine - po nacinu razmisljanja, govorjenja in obnasanja. V tujini poznajo institucijo druzinskega terapevta, ki spreminja zakoreninjene vzorce reakcij, ki vodijo v depresijo ali jo poglabljajo; pri nas je tovrstno zdravljenje sele v povojih. Drzite se! lp, proxima

18. jan 2007 15:34

Vendelina jr., tvoj odgovor nisem niti do konca prebrala. Zakaj? Ker me je tako pogrelo tvoje razpredanje o tem, kar si posrkala iz okolice. Dokler ne boš imela nekoga ob sebi, katerega je ta bolezen doletela, bodi raje tiho.

18. jan 2007 16:05

Teoretično je natanko tako ,kot je opisala Vandelina jr. in te iformacije si je vredno prebrati ( lahko jih dobiš kjerkoli, če te zanima) in zapomniti za čas, ko se s problemom soočiš tudi sam. To lahko doleti vsakogar, neglede na spol,starosti ali status. K sreči se časi spremenijajo in se o tem kar veliko piše in tudi med zdravniki je veliko razumevanja, kar še pred časom ni bilo. Je pa veliko lažje pravočasno ukrepati, če si z boleznijo seznanjen. Naj vam vedno sije sonček, tudi v najbolj temnem kotu srca, kobra 1

18. jan 2007 16:07

Zakaj le Lijana???? Verjamem in vem, da so taka stanja huda preizkušnja za tistega, ki ga to doleti in za vse, ki ob taki osebi sobivajo. Istočasno sem prepričana, da vsaka dobronamerna beseda, izkušnja (pa čeprav sosedova) in nasvet lahko "mogoče" pomaga. Zato Lijana, zakaj že - taka reakcija?? Pa lep dan vsem skupaj, pa čeprav deluje rahko depresivno s to svojo sivino rrr

18. jan 2007 16:09

Bravo Vendelina. Sem imela v neposredni bližini nekoga, ki je trpel za hudo depresijo, in podpišem vse, kar si napisala. Lijana - res je hudo. Ampak bolniku z depresijo okolica lahko samo pomaga k temu, da si bo pomagal sam. Glavno in najtežje delo pa mora narediti sam pri sebi. Je kruto, ampak ne gre drugače. Lep pozdrav, Sonja

18. jan 2007 16:14

Zdravo vsem! Mislim, da je brezpredmetno tukaj se kregati. Vsak ima svoje mnenje. Moj post ni bil namenjen temu, kaj je depresija, ampak kako jo pozdraviti in se z njo soočati,... O depresiji in podobnih psihičnih motnjah se zelo veliko govori in piše, tako da kaj je to vsi več ali manj vemo, ali pa vsaj vemo kje si lahko preberemo. Manj pa vemo kako se z njo soočati. Kako pomagati nekomu, ki nam je blizu, da se čimprej pozdravi? to so tiste stvari, ki so odvisne od posameznika. Zato sem tudi povprašala za vaše izkušnje. hvala vsem za pomoč tamara

18. jan 2007 16:38

Ponavadi je tako, da, ko človek pade v depresijo je že prepozno za razne "dobronamerne" nasvete in ukrepe. Smo jih slišali od vsepovsod, zdravila so se menjala in kombinirala, rezultatov pa od nikoder. Če bi se dobro poučile, bi vedele, da je tudi depresij precej vrst in da to ni stanje, kot pri nekaterih ženskah PMS. Za takim človekom moraš stati in ga 120% podpirati in razumeti, kar pa lahko le, če ti je zelo blizu. Razne tiste flance, da pojdi v naravo in objemaj drevesa ter se veseli življenja so dim. Tamara, če te kaj zanima, mi piši na ZP, ker je o tem res bresplodno se pregovarjati s teoretiki. LP

18. jan 2007 17:24

Doma imamo problem z depresivnim tastom. Podpišem se pod Vendelinino pisanje. Lažje je nekomu pomagati, ko veš, s čim imaš opravka, ker potem najdeš tudi način, kako pomagati. Je pa res, da je vsaj pri nas potrebna neizmerna mera potrpežljivosti, s taščo in možem ter svakinjo smo včasih na robu obupa, ko tast zapade v globljo obliko od običajne, in na koncu imam praviloma samo še jaz dovolj živcev in potrpljlenja, da sem ob njemu, ko je najbolj hudo. Tako da bi namesto njega drevesa včasih najraje objemala sama in tulila tudi z volkovi, samo da ga mine... Zato mi vsako branje o tem pride prav, iz vsakega stavka, ki ga še nisem prebrala, se kaj novega naučim, da lahko potem pomagam, vsaj takrat, ko tašča res ne zmore več. Lijana, vem, da ti je zelo hudo, ampak vzami Vendelinino pisanje kot njen prispevek, da skuša pomagati. Vsaj jaz sem to vzela tako, brez neke jeze v sebi. Drži se, Mamamia mamamia

18. jan 2007 19:17

Tudi v naši družini se soočamo z depresijo in to že veliko let. Obiski psihiatrov, razno razni antidepresivi so depresijo kvečemu samo omilili, nikakor pa pozdravili. In v vseh teh letih sem prišla do spoznanja, da je človeku, ki ima depresijo , nemogoče pomagati, če tudi sam nima motivacije da to nekako prebrodi. Lahko mu stojiš ob strani, ga spodbujaš vendar vse zaman, če sam nima volje sodelovati. Vendar še nismo obupali... tina s