Depresija

21. jan 2007 9:40

Verjetno je pa to tema, ki se bo nadaljevala še v neskočno strani. Huda, huda zadeva in blagor tistim, ki jih ne doleti. Človek je fizično zdrav, psihično pa....... Ja, itak, dala sem to skozi, ampak, ker nisem pristaš zdravstvenih domov in zdravnikov, sem se po enem izmed priporočil( vsi so mi nekaj svetovali, kako bi se "zmazala" iz tega) odločila za alternativo. Prišla sem do osebe, kateri se moram zahvaliti, za sedanje stanje, brez tablet, skoraj brez strahov, brez miganja pred očmi, brez tresočega želodca, brez boleče duše, brez...... Ja, res, pomagala mi je, ni za povedat, kako. Lahko posredujem tudi naslov, je v Ljubljani, v Črnučah. Lepo, mirno in "pozitivno" se imejte! Tinča

22. jan 2007 9:42

Res nimam izkušenj s tem, a po prebiranju vaših besed se mi zdi, da je stvar v prepuščanju v melanholijo, smiljenju samemu sebi, da ne rečem, da se vam fučka za vse okoli vas - pa kaj se to pravi!! Zjutraj je treba vstat - ("se mi ne da vstati..." ) in začet kaj počet, peljat psa na sprehod, peljat otroke v šolo, it v službo....Se mi zdi, da hudičevo preveč premišljujete ( se oproščam, premišljujejo ). Kaj nam le fali - nimamo vojne, ni nas strah, da nas bo odnesel orkan, tud za kakšen katastrofalen potres ni ravno obetov, ko bomo šli v gozd po gobe je komaj verjetno, da bi stopili na kakšno mino, hladilnike imamo več ali manj polne, z avtobusi se praktično ne vozimo več, ker imamo vsaj en avto,...... Malo se ozrite okoli sebe in poglejte kaj se dogaja v tem krutem svetu in se nehajte smiliti sami sebi! Poglejte umirajoče otroke, ki jih je družba zavrgla, vojne invalide, porušene domove.... in najdite že končno smisel svojega obstoja in si zastavite cilj. Napišite si ga na velik list in si ga napopajte na steno zraven postelje in na njem naj piše - Dvigni svojo rit in se spravi pod tuš! in pod tem naj bodo napisane naloge, ki jih morate ta dan narediti - brez izgovorov! Pošlihtat je treba pri sebi, se odločiti - samo to - se odločiti! No, sedaj pa me lahko "raztrgate". Imejte se radi; to ne pomeni, da se sami sebi zdite ubogi, bolani, nerazumljeni,..... vanjatajnsek

22. jan 2007 10:11

vanja, sem takoj za, samo ne deluje - tudi listi so viseli po hiši. In pa, sama sebi se ne zdim niti uboga niti bolna in nerazumljena, pa sem vseeno med depresivnimi. Loni Makaroni

22. jan 2007 10:12

Vanja, te je kdaj bolel zob? Mene ne! Zdaj mi lahko še toliko pripoveduješ kako te boli, lahko te poslušam, te pošiljam k zobozdravniku, te poskušam razumeti, a jaz še vedno ne vem, kako je ,če te boli zob. Včasih se nam v življenju zgodijo določene stvari samo zato, da lažje razumemo druge in nismo polni modrosti o stvareh, ki jih ne poznamo. Pa brez zamere! kobra 1

22. jan 2007 10:23

Depresija je ena zagamana reč. Predvsem pa je hudo to, da je nekomu, ki tega ni preboleval, skoraj nemogoče razumeti, kako to izgleda. Če prineseš izvide od zdravnika, da imaš sladkorno, ali levkemijo, ali si na travmi z dvojnim zlomo goleni, to vsi razumejo. Vsi ti stojijo ob strani, ker si tako zelo bogi in bolan...ko pa ima nekdo depresijo si pa mislimo kaj zaboga pa zganja tale za en cirkus in leta okoli psihiatrov... Vanja, prava depresija (pa to ni PMS, ali dan, ko smo brezvoljni in sitni, ali ko nas trka vreme in se nam nič ne da...) je bolezen. Je konkretna motnja v presnovi serotonina v možganih. Kaj več si lahko prebereš na tej povezavi www.ezdravje.com/si/zivcevje/depre" target="_blank">http://64.233.183.104/search?q=cache:KVHowNmQILwJ:w Brez zamere, ampak razširi si obzorje na tem področju in boš lahko mogoče komu, ki bo nujno potreben razumevanja in trdne opore, stala ob strani!

22. jan 2007 10:24

@vanjatajnsek: ne mislim te raztrgat, samo nekaj pojasnit: ljudje se ne znajdejo v depresiji zaradi lenobe ali zato, ker bi jim bilo tako zivljenje vsec, ampak zato, ker so bolni. Naganjat jih v stilu "ozrite se okrog sebe, dvignite rit" je nekaj podobnega, kot ce bi paraplegiku razlagala, da bodo vse njegove tezave minile, ce se bo udelezil ljubljanskega maratona, ali diabetiku, da je njegov strah pred tortami samo v glavi. Imam izkusnjo z depresivnim svojcem in z dobronamernimi svetovalci, pa vcasih ne vem, kaj od tega je bilo tezje prenasati:))) Seveda je situacija dandanes zamegljena - najstnice, ki jih je vcasih metala puberteta, so dandanes v "depri", antidepresivi so postali koren lecen za vse zivo, od socialne anksioznosti do predmenstrualnega sindroma, vsaka rumena revija, ki da kaj nase, mora imeti v vsaki stevilki vsaj en clanek o feng shui, drugega o depresiji in tretjega o multiplih orgazmih, ker sicer ni "in" - po eni strani je fino, da se da o tem vsaj javno govoriti, po drugi strani pa ni vedno lahko lociti zrnja od plev - in pleve mocno prevladujejo. lp, proxima

22. jan 2007 10:52

Saj sem vedela - ampak sem pojasnila na začetku - moje razmišljenje oz. zaključek je na osnovi vaših pričanj - na eni strani govorite o tem, da "gre za konkretno motnjo v presnovi....", "gre za konkretno bolezen...", na drugi strani pa tiste, ki so same premagale to bolezen povedo, da razgovori s psihiatri ne pomagajo kaj prida, da skupinske "spovedi" tudi ne, da antidepresivi niso bogvekaj in da je stvar v odločitvi v nas/vas samih - torej? Sicer pa je veliko na tistem "Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal" - torej, če sam nisi pripravljen nekaj narediti -ne, ne sam pripravljen - dejansko moraš nekaj narediti ( tisto o pripravljenosti, pa kako bi rada, sam ne morem, bom jutri,.... ne ne, to ni to ) - potem ti nihče ne more pomagati. Treba si je zadat cilj in na delo. Saj ne rečem, pomoč na tej poti je dobrodošla, ampak če se ti vsedeš pri vsaki oviri na tla in nočeš - kao ne moreš, naprej, potem se bo vsak slejkoprej naveličal te nositi čez ovire. Zato pa antidepresivi pomagajo do neke meje, potem pa je stvar na tebi - če sem prav razumela vaše razlage. Še ena "huda" z moje strani - nisem še slišala, da bi bila kakšna od jutra do večera zaposlena kmečka ženica depresivna. Pa jih poznam in sem jih ogromno - nenazadnje sem rastla gor na deželi. Mogoče je pa "keč" v odgovornosti - do sebe, drugih ljudi, drugih stvari, živali, imetja ...? vanjatajnsek

22. jan 2007 11:54

vanjatanjsek - te popolnoma razumem. Če se ti to ne zgodi tega enostavno ne razumeš. Ko je bila prijateljica depresivna, sem si misla: pa kaj kompliciraš, zganjaš neke ksenofobije, hodiš k psihiatru, razmišljaš o antidepresivih; saj sploh nimaš nobenega konkretnega problema. In potem me je o tem poučila lastna šola. Tudi mene je ujela depresija in bilo je ravno tako kot pri prijateljici. V bistvu sploh nisem mela nobenega problema, amapak totalno na tleh. Šele takrat sem jo razumela. Pa da se razumemo. Sem precej delaven človek, doma na vasi in zelo rada delam, pomagam in sem zaposlena od jutra do večera. Ko me ne muči depresija, si nekako sploh ne morem razložiti kako pride do tega, ker imam res veliko aktivnosti in enega dela.... tasau

22. jan 2007 11:59

Zanima me kako potem to urediš? Saj vem, da lahko tudi mene zadane. lp, vanjatajnsek

22. jan 2007 12:02

Vanja, poslala sem ti osebno sporočilce