22. jan 2007 13:21
Že približno dve leti po strokovni dolžnosti preverjam vse, kar je napisano na temo depresije. Ker nimam nobene veze z medicino, psihologijo in sorodnimi znanji, moj izdelek pa je moral biti kvaliteten, sem v tem času prebrala vse, kar je bilo povezano s to temo. Na srečo smo v družino priženili klinično psihologinjo, ki mi zna zadeve pojasniti na mojem nivoju. Njej pa pojasnim kaj z mojega področja. Prebrala sem obsežno dokumentacijo o hospitalizaciji, zdravljenju, invalidskih postopkih znanke, ki je potrebovala mojo pomoč in se zaradi depresije zdravi že 20 let. Pomagali smo mi številni razgovori z njo, saj je bilo treba natančno odgovoriti na vprašanje, kako je njeno bolezensko stanko vplivalo na njene odnose z drugimi ( sem poenostavila). Sodelovala sem tudi z izvedenko psihiatrične stroke, ki je podala mnenje, kakršno sem pričakovala glede na informacije, ki sem jih imela. V tem času se je pokazala depresija pri mojem očetu, doplnjena še z demenco. Seveda se njegovi dolgoletni zdravnici sploh ni sanjalo o tej možnosti ( depresija je opisana tudi kot posledica zdravljenja visokega pristiska!). Zdaj se zdravi, le k psihiatru ga je težko spraviti. Moja mama je po odstranitvi jajčnikov in maternice , brez nadomestnega hormonskega zdravljenja, preživaljala hudo obdobje depresije, ki je zdravniki niso opazili. Zdaj vsaj vem, za kaj je takrat šlo, ne morem pa opisati vsega, kar smo takrat in še danes doživljali.Zdravnica tega spolh ni opazila. Na depresijo očitno vplivajo tudi spolni hormoni. Nikomur ne pride na misel, da bi diabetiku svetoval, naj se malo sam potrudi, da bo imel več insulina, človeku v depresiji pa se drznejo ljudje ( glej zgoraj) ob popolnem nepoznavanju tega področja, svetovati, naj bodo malo bolj optimistični. Bolniki z depresijo imajo največje težave z razumevanjem okolja: z družino, delodajalci, ki vidijo v njih lenuhe in ljudi brez motivacije. V primeru, ki sem ga proučevala, sem spoznala prav to in tudi neupoštevanje predloga psihiatra pri invalidski komisijah, delodajalcu. Ugotovila sem tudi zlorabe posebnega stanja ( kriminalna dejanja ( nasilje, tatvine, goljufije, ustrahovanje )), ki se ga bolnik, ki ima težave celo pri vsakodnevnih opravkih, to pa zdaleč presega zmožnosti poprečnega človeka, ni zmogel ubraniti. Na tem forumu se s popolnoma neustreznimi izjavami oglašajo ljudje, ki te izkušnje nimajo, ki se jim že brez depresivnosti ne ljubi pobrskati po citiranih internetnih naslovih. In potem si drznejo ocenjevati zadeve, ki je niti nočejo spoznati. Sama vidim največji problem v pomanjkanju strokovnjakov, poslabševanju razmer, ki so sprožilnik depresije ( brezposelnost, slabo finančno stanje, medsebojni odnosi, nasilje v družini, spolne zlorabe, neupravičeno in pogosto neplačno podaljševanje delovnika, pomanjkanje možnosti za oddih, neprimerne stanovanjske razmere, alkoholizem in zloraba drog). In v prehajnhi osveščenosti, kaj depresija sploh je. Zato si želim, da bi s pravilnimi informacijami, do katerih imamo vsi, ki na Kulnikariki sodelujemo, dostop, vsaj skušali razumeti bolnike. Depresija ni bolezen, ki bi jo lahko zdravil iz objemanjem dreves, lahko pa nanjo vplivamo s svojim " objemom". Tudi na teh straneh. frina
Scorpy
