Depresija

20. jan 2007 16:47

sajovict je napisal/a:

Pozdravljene! Nekaj časa me ni bilo na kulinariki, pa vidim, da tako pozitiven forum tudi polnijo žalostne in nesrečne informacije. Moje iskrene sožalje svojcem peresca! No, moj post tudi ne bo pozitiven, zato pa upam, da bodo vaši odgovori toliko bolj. V družini se namreč že nekaj časa bojujemo z depresijo (anksiozno motnjo). Obiski pri psihiatru nimajo nekega posebnega učinka, poleg velikih količin antidepresivov in pomirjeval. Naj povem, da je do sedaj še nekako šlo, vendar se stanje v zadnjem mesecu slabša iz dneva v dan. Pomislili smo tudi že na alternativno medicino, vendar ne vemo kam konkretno se naj obrnemo (kakšna vrsta alternativne medicine, ali konkreten posameznik). Prosila bi vas za nasvet, če ima kdo kakšne osebne izkušnje. Kaj naj storimo, da bomo pomagali? Hvaležna bom za vsako informacijo. lep dan vsem tamara

Res je prosila samo za nasvet,tu se je pa vsulo kup teoretičnih nasvetov,ki v takih situacijah res ne pomagajo.Pa kaj se res nekateri med nami spoznajo res čisto na vsako stvar.Iz stroke pa res ne moreš biti na 10 področjih.Ali pač???Če je kdo strokovnjak na toliko področjih,se mu že vnaprej opravičujem Saša

20. jan 2007 17:16

Eni kolegici je zelo pomagala knjiga POt samouresničenja, imajo v večini knjižnic, baje. No, sem rekla, da če to prebereš, si res želiš nekaj naredit na sebi, knjiga je namreč špeh in pol:) Tak da če ima voljo, potem naj proba. Vso srečo! Veri

20. jan 2007 18:44

Depresije je res veliko med nami. Med študijem sem (verjetno eno lažjih oblik) prebolela tudi sama. Ker nisem vedela kaj se sploh dogaja in kaj me je doletelo, tudi nisem iskala pomoči, zato se je vse skupaj kar dolgo vleklo. Apatičnost, lenoba oz. nič se mi ne da, vse je brez veze in premišljevanje brezveznih stvari, "trapasti" strahovi - npr. da stopnic ne bo nikoli konec, čeprav ti je logično jasno, da jih seveda bo ali pa zakaj si moram vsako jutro umivati zobe in bolj ko premišljuješ o kakšni stvari, težje jo delaš - npr. meni se je to poznalo pri tipkanju. Prej sem avtomatično tipkala (tipkam desetprstno), potem sem se pa začela spraševat kako sploh premikam prste in podobno... in sem delala več napak. Nisi sproščen, jaz sem tudi pozabljala stvari in sama sebe omalovaževala. Čeprav ne morem reči, da sem imela na splošno črn pogled na svet. Končalo se je na vsem lepem - enkrat sem kot že tolikokrat prej sedela v banji, polni vroče vode, apatično in spet se mi niti vstati ni dalo iz nje. Sama sebi sem šla na živce. In sem si preprosto rekla: vse ja samo na tebi in v tebi, v tvoji glavi. Spravi se skupaj, če lahko vsi drugi, lahko tudi ti. Ta trenutek boš enegično vstala iz vode in od zdaj naprej imej življenje v svojih rokah in si zaupaj. Ok - seveda ni šlo vse takoj na bolje, ampak počasi sem dobila nazaj voljo, vse je spet postalo smiselno, pogovori z ljudmi mi niso bili več v breme, ampak v veselje. Pri meni je bil potreben samo en "klik". Življenje je moje in tako je zanimivo in fajn, da ga ne mislim nikoli več zapravljati za nepotrebne skrbi in dvome sama vase. Prav noben ni popoln, tudi meni tega ni treba. (Tole je samo moja izkušnja- izpoved. Ne vem če bo kaj pomagala, držim pa pesti tudi za vas). LP Scorpy

20. jan 2007 20:54

Sama sem "preživela"zelo hudo depresijo in lahko vam povem iz prve roke, da je bilo zelo hudo. Človek se počuti zelo praznega, brez energije , volje do življenja in vidiš rešitev samo v koncu...... Domači so se zelo trudili okrog mene, mi skušali pomagati na različne načine, vendar, ko si tako globoko v depresiji, ne poslušaš nikogar, misliš da imaš sam najbolj prav. Tudi psihiatri so ti odveč, kaj šele skupinske terapije. Te so bile šele muka, bilo je grozno..........veliko sem prejokala, bilo me je strah, kaj strah groza vsega kaj se lahko zgodi, najraje sem se "izključila" in sem spala, seveda če sem lahko. Včasih sem na eno noč dobila 3x uspavala, pa sem bila zjutraj budna kot zajec. Najbolje so mi pomagali antidepresivi in sem jih imela kar lepo število na dan.Ko se je depresija začela in razvijala sem shujšala 2o kg. Pri zdravljenju z antidepresivi, pa sem vse kg dobila nazaj in še katerega zraven. Ko pa se mi je stanje začelo izboljševati sem se pa začela braniti zdravil, kajti po teh tabletah si bil brez čustev. Nisem se mogla iz srca nasmejati, nisem bila žalostna ne vesela, včasih me je tiščalo v prsih (temu sem rekla, da me boli duša), rada bi se zjokala, pa se nisem mogla in to je bilo še huje.S pomočjo zdravnika sem postopoma pričela zmanševati antidepresive. Danes sem brez njih , a da sem do tega prišla je trajalo kar nekaj let.Upam, da mi ne bo treba nikoli več prestajati tega pekla. Čeprav sem sama prestajala to hudo bolezen, pa ne znam svetovati kako bi pomagali takšnemu človeku, ker je najbrž primer od primera drugačen. Lahko vam pa povem, da je meni bolj kot besede in prigovarjanje, pomagal topel iskren objem! marja

20. jan 2007 23:57

ja tudi jaz se borim s to depro.in tudi jaz se vidim v teh zgodbah.je res težko.sebi ne znam pomagat ,a sem to dala skoz z možem in mu pomagala po najboljših močeh.imel je tudi antidepresive in nekako sma prišla do ozdravljenja.on je sedaj 3 leta brez težav.jaz pa jih imam dobri dve leti vendar pri meni je spet drugače.njemu sem pomagala in stala ob strani bila trdna za dva,a sebi ne znam.dve leti tablet,sedaj so ukinjene samo stanje je takšno kot je.pa malo prekipevaš od dobre volje pa ne dolgo,pa zopet strah, žalost manjvrednost.čeprav si zabijaš v glavo, da ni vse tako črno in slabo ne moreš preko samega sebe.kdor tega ni izkusil tega ne razume in ne more razumet. kaj komu pomaga je zopet drug pojem.res nimam volje za šport,niti za kak hobi, niti za življenje včasih,kaj potem ?enostavno ni lahko ko se sam znajdeš v tem.ko sem možu pomagala prebrodit to je bilo lažje.pa občutek je tak, da mene pač noben doma ne gleda kot ,da mi kaj manjka.ne nočem se nobenemu smilit,a rada bi ,da me razumejo s čim se bojujem.ker sem pač človek na katerega se zanašajo pač ne morem biti bolna, saj potlačiš pred drugimi vendar trpiš še bolj, ko se delaš ,da je vse ok.začaran krog.držite se vsi moji sotrpini. Darinka Muraus

21. jan 2007 9:40

Verjetno je pa to tema, ki se bo nadaljevala še v neskočno strani. Huda, huda zadeva in blagor tistim, ki jih ne doleti. Človek je fizično zdrav, psihično pa....... Ja, itak, dala sem to skozi, ampak, ker nisem pristaš zdravstvenih domov in zdravnikov, sem se po enem izmed priporočil( vsi so mi nekaj svetovali, kako bi se "zmazala" iz tega) odločila za alternativo. Prišla sem do osebe, kateri se moram zahvaliti, za sedanje stanje, brez tablet, skoraj brez strahov, brez miganja pred očmi, brez tresočega želodca, brez boleče duše, brez...... Ja, res, pomagala mi je, ni za povedat, kako. Lahko posredujem tudi naslov, je v Ljubljani, v Črnučah. Lepo, mirno in "pozitivno" se imejte! Tinča

22. jan 2007 9:42

Res nimam izkušenj s tem, a po prebiranju vaših besed se mi zdi, da je stvar v prepuščanju v melanholijo, smiljenju samemu sebi, da ne rečem, da se vam fučka za vse okoli vas - pa kaj se to pravi!! Zjutraj je treba vstat - ("se mi ne da vstati..." ) in začet kaj počet, peljat psa na sprehod, peljat otroke v šolo, it v službo....Se mi zdi, da hudičevo preveč premišljujete ( se oproščam, premišljujejo ). Kaj nam le fali - nimamo vojne, ni nas strah, da nas bo odnesel orkan, tud za kakšen katastrofalen potres ni ravno obetov, ko bomo šli v gozd po gobe je komaj verjetno, da bi stopili na kakšno mino, hladilnike imamo več ali manj polne, z avtobusi se praktično ne vozimo več, ker imamo vsaj en avto,...... Malo se ozrite okoli sebe in poglejte kaj se dogaja v tem krutem svetu in se nehajte smiliti sami sebi! Poglejte umirajoče otroke, ki jih je družba zavrgla, vojne invalide, porušene domove.... in najdite že končno smisel svojega obstoja in si zastavite cilj. Napišite si ga na velik list in si ga napopajte na steno zraven postelje in na njem naj piše - Dvigni svojo rit in se spravi pod tuš! in pod tem naj bodo napisane naloge, ki jih morate ta dan narediti - brez izgovorov! Pošlihtat je treba pri sebi, se odločiti - samo to - se odločiti! No, sedaj pa me lahko "raztrgate". Imejte se radi; to ne pomeni, da se sami sebi zdite ubogi, bolani, nerazumljeni,..... vanjatajnsek

22. jan 2007 10:11

vanja, sem takoj za, samo ne deluje - tudi listi so viseli po hiši. In pa, sama sebi se ne zdim niti uboga niti bolna in nerazumljena, pa sem vseeno med depresivnimi. Loni Makaroni

22. jan 2007 10:12

Vanja, te je kdaj bolel zob? Mene ne! Zdaj mi lahko še toliko pripoveduješ kako te boli, lahko te poslušam, te pošiljam k zobozdravniku, te poskušam razumeti, a jaz še vedno ne vem, kako je ,če te boli zob. Včasih se nam v življenju zgodijo določene stvari samo zato, da lažje razumemo druge in nismo polni modrosti o stvareh, ki jih ne poznamo. Pa brez zamere! kobra 1

22. jan 2007 10:23

Depresija je ena zagamana reč. Predvsem pa je hudo to, da je nekomu, ki tega ni preboleval, skoraj nemogoče razumeti, kako to izgleda. Če prineseš izvide od zdravnika, da imaš sladkorno, ali levkemijo, ali si na travmi z dvojnim zlomo goleni, to vsi razumejo. Vsi ti stojijo ob strani, ker si tako zelo bogi in bolan...ko pa ima nekdo depresijo si pa mislimo kaj zaboga pa zganja tale za en cirkus in leta okoli psihiatrov... Vanja, prava depresija (pa to ni PMS, ali dan, ko smo brezvoljni in sitni, ali ko nas trka vreme in se nam nič ne da...) je bolezen. Je konkretna motnja v presnovi serotonina v možganih. Kaj več si lahko prebereš na tej povezavi www.ezdravje.com/si/zivcevje/depre" target="_blank">http://64.233.183.104/search?q=cache:KVHowNmQILwJ:w Brez zamere, ampak razširi si obzorje na tem področju in boš lahko mogoče komu, ki bo nujno potreben razumevanja in trdne opore, stala ob strani!