Depresija

18. jan 2007 16:09

Bravo Vendelina. Sem imela v neposredni bližini nekoga, ki je trpel za hudo depresijo, in podpišem vse, kar si napisala. Lijana - res je hudo. Ampak bolniku z depresijo okolica lahko samo pomaga k temu, da si bo pomagal sam. Glavno in najtežje delo pa mora narediti sam pri sebi. Je kruto, ampak ne gre drugače. Lep pozdrav, Sonja

18. jan 2007 16:14

Zdravo vsem! Mislim, da je brezpredmetno tukaj se kregati. Vsak ima svoje mnenje. Moj post ni bil namenjen temu, kaj je depresija, ampak kako jo pozdraviti in se z njo soočati,... O depresiji in podobnih psihičnih motnjah se zelo veliko govori in piše, tako da kaj je to vsi več ali manj vemo, ali pa vsaj vemo kje si lahko preberemo. Manj pa vemo kako se z njo soočati. Kako pomagati nekomu, ki nam je blizu, da se čimprej pozdravi? to so tiste stvari, ki so odvisne od posameznika. Zato sem tudi povprašala za vaše izkušnje. hvala vsem za pomoč tamara

18. jan 2007 16:38

Ponavadi je tako, da, ko človek pade v depresijo je že prepozno za razne "dobronamerne" nasvete in ukrepe. Smo jih slišali od vsepovsod, zdravila so se menjala in kombinirala, rezultatov pa od nikoder. Če bi se dobro poučile, bi vedele, da je tudi depresij precej vrst in da to ni stanje, kot pri nekaterih ženskah PMS. Za takim človekom moraš stati in ga 120% podpirati in razumeti, kar pa lahko le, če ti je zelo blizu. Razne tiste flance, da pojdi v naravo in objemaj drevesa ter se veseli življenja so dim. Tamara, če te kaj zanima, mi piši na ZP, ker je o tem res bresplodno se pregovarjati s teoretiki. LP

18. jan 2007 17:24

Doma imamo problem z depresivnim tastom. Podpišem se pod Vendelinino pisanje. Lažje je nekomu pomagati, ko veš, s čim imaš opravka, ker potem najdeš tudi način, kako pomagati. Je pa res, da je vsaj pri nas potrebna neizmerna mera potrpežljivosti, s taščo in možem ter svakinjo smo včasih na robu obupa, ko tast zapade v globljo obliko od običajne, in na koncu imam praviloma samo še jaz dovolj živcev in potrpljlenja, da sem ob njemu, ko je najbolj hudo. Tako da bi namesto njega drevesa včasih najraje objemala sama in tulila tudi z volkovi, samo da ga mine... Zato mi vsako branje o tem pride prav, iz vsakega stavka, ki ga še nisem prebrala, se kaj novega naučim, da lahko potem pomagam, vsaj takrat, ko tašča res ne zmore več. Lijana, vem, da ti je zelo hudo, ampak vzami Vendelinino pisanje kot njen prispevek, da skuša pomagati. Vsaj jaz sem to vzela tako, brez neke jeze v sebi. Drži se, Mamamia mamamia

18. jan 2007 19:17

Tudi v naši družini se soočamo z depresijo in to že veliko let. Obiski psihiatrov, razno razni antidepresivi so depresijo kvečemu samo omilili, nikakor pa pozdravili. In v vseh teh letih sem prišla do spoznanja, da je človeku, ki ima depresijo , nemogoče pomagati, če tudi sam nima motivacije da to nekako prebrodi. Lahko mu stojiš ob strani, ga spodbujaš vendar vse zaman, če sam nima volje sodelovati. Vendar še nismo obupali... tina s

18. jan 2007 19:49

Čao, no, jaz vam žal ne morem kaj prida pomagati, ker se na veliko srečo s to težavo še nisem srečala, s tem mislim tudi moje domače, prijatelje, znance,... Lahko napišem samo ta nasvet - kar nam pač ponuja narava - depresije so včasih zdravili s šentjanževko, čaj in kopeli. Vem, se vam bo morda zdelo čudno, ampak to pač vem in vam povem, drugače ne morem pomagati. da napišem, kako mi je hudo, upam, da težavo rešite itd...... ne bo pomagalo. Pa veliko uspeha in potrpljenja. Lep pozdravček, S.

18. jan 2007 22:17

Živjo! Kljub temu,da se z depresijo "od blizu" še nisem srečala,sem pred časom na Discoveryju gledala zanimiv dokumentarec o tem,kako se je neka starejša gospa ozdravila depresije - po 20 letih - le s prehrano, t.i. "happy food". Po raznoraznih neuspečnih terapijah je obiskala nutricionista,ki ji je predpisal poseben jedilnik- predvsem brez bele moke,sladkorja (povzročata menda precej hudo odvisnost),z veliko ribami, zelenjave,...V glavnem,telo je potrebovalo približno pol leta, da je začelo povsem drugače delovati, misliti. Morda so to malce za lase privlečene stvari, a sama si,recimo takšno prehrano privoščim v izpitnih obdobjih,ko sem res pod stresom, in ko me vržejo iz tira malenkosti. Morda se počutim bolje ker v to verjamem,morda pa res,kot trdijo avtorji "antidepresivnih" jedilnikov,ta hrana stimulira določene možganske dele in nampomaga misliti drugače ter do sveta razviti nek drug,pozitiven odnos. Sashika

18. jan 2007 23:16

Sashika, a mogoče veš še kaj več o "happy food"? To bi, verjamem, marsikomu prav prišlo! sara

18. jan 2007 23:17

Tole je link do lepega opisa, kaj so Bachove kapljice in kako delujejo. http://www.joker.si/mn3njalnik/index.php?showtopi Jaz sem si že dvakrat pomagala z njimi, ko mi je manjkalo motivacije za dokončanje letnika in podobno. Res je, to ni depresija, kakršno opisujete zgoraj. Morda bi pa lahko bila dodatna pomoč, ker stvar res deluje. Najdit je treba kakšnega zdravilca, ki to pošlje po pošti, prej se le po telefonu dobro pogovorite, kakšni so simptomi, kako se to kaže, itd. LP spomnila sem se, da sem nazadnje naročila kapljice pri gospe Ireni Rogljič Kononenko. Zelo je prijazna, vse se da z njo pogovorit, pošlje tudi po pošti. Na dnu te strani je njena telefonska številka: http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/zdravilci/ir Sporočilo je spremenil(a) Sy dne 19. jan 2007 10:04:23

19. jan 2007 10:54

Sashika, najlepše hvala za idejo. Na prehrano se sploh nismo spomnili, pa je vendarle zelo pomembna. Mislim, da je lahko eden od dejavnikov, ki pripomorejo k izboljšanju stanja. Dobila sem kar nekaj naslovov psihoterapevtov in psihiatrov, ki jih bomo kontaktirali, pa se bo videlo, kaj bo. Mislim, da slabše pač ne more biti. tisto oddajo sem gledala, vendar že pozabila nanjo. A veste mogoče kakšen link za več informacij? hvala vsem za informacije in pomoč tamara Sporočilo je spremenil(a) sajovict dne 19. jan 2007 10:56:05