Depresija

18. jan 2007 12:50

Na žalost je depresija že skoraj obveza v vsaki družini. Žalostno. Tudi v naši družini je prisotna. Moja mami se z njo bojuje že več let. Pa je zelo slabo in malo bolje, dobro je malokrat. Za alternativno pomoč ti lahko posredujem kakšen naslov (preverjen). Če si iz Gorenjske se mi javi na ZS. Pozdrav! JORDI

18. jan 2007 12:58

Pravijo, da je bolje zdraviti vzrok, kot posledico. Mogoče bi bilo potrebno ugotoviti vzrok za tako stanje (žalovanje, nezadovoljstvo ...). Baje se samo z zdravili za stalno nikamor ne pride. Lp Dolores

18. jan 2007 13:36

Ja, Dolores, se strinjam, z zdravili se ne pride nikamor. Problem pa je, ker so včasih vzgajali, da moreš biti včasih tiho in kaj požret. nekateri to lahko naredijo, pri drugih pa se lonček sčasoma napolni in pride do trajnih posledic. Jordi, na žalost nisem iz Gorenjske, ampak čisto iz drugega konca Bele krajine. Če veš za kakšno lokacijo blizu Ljubljane se vseeno priporpčam. Največji problem je razumevanje te bolezni. Mi, ki smo zdravi jo jemljemo čisto drugače in zelo težko razumemo razmišljanje bolne osebe. Zato tudi nasveti s strani laikov bistveno ne pomagajo. Vsaj tako jaz doživljam in razumem to bolezen. lp tamara

18. jan 2007 13:47

Odvisno je od tega, kaj človek s tako motnjo počne med enim in drugim obiskom psihiatra. Antidepresivi delujejo tako, da kemično nadomestijo tiste hormone, ki dajejo občutek zadovoljstva, to pa naj bi omogočilo človeku, da bi manj časa črno mislil in da bi v tem času nekako počistil, tisto, kar se pač mora počistiti na duši. Če ti rečeme matematično: če ima človek anksiozno motnjo, je njegovo razpoloženje nekako na minus 10. Z antidepresivi pride na nulo. Za to, da bo iz nule prišel na plus 10, mora pa zajeti en velik pogum, se soočiti s sabo, akceptirati takega, kot je (vključujoč vse lastnosti, ki se jih tudi malo sramuje) in potem počasi videti, da je akceptiran tudi takrat, ko nekako ni "nič od njega", iz česar potem človek zaključi, da vendarle je v njem neka kvaliteta in na tem gradi naprej. To pa kar nekaj časa traja. Za okolico morda dolgo - ne vem koliko - ampak, če ima pacient motiv, da nekaj naredi iz sebe, bo to tudi naredil, čeprav bo vmes enkrat zelo motiviran, potem pa spet ne in tako dalje... Se pa te motnje lepo predelujejo, če človek počne nekaj kreativnega, npr pisanje, risanje, petje, torej kanali, kjer se da artikulirati strah. Depresije se premagujejo z motivom in mentalno kreativnostjo. Meditacije tu kaj posebej ne pomagajo, ker depresija že itak pasivizira človeka. Tudi zgolj fizično gibanje ne zadošča, ker blokade v glavi se ne pobijajo z mišično utrujenostjo. Je pa fizično gibanje zelo dobrodošlo, ker je pacient praviloma zelo apatičen in včasih ga je treba tudi iz apatije tudi s kakšno prisilo ven spraviti (npr, da vztrajaš pri kakšnem gibanju, potem se pa pacient "sporvocira" do te mere, da se izjoče in odpre ventil, ki drži njegove blokade). Potem, ko se ta ventil odpre, pacient še najmanj n-krat predela svojo težavo, še najmanj n-krat mu je težko, samo vedno manj težko mu je in vedno hitreje se pobere nazaj. Potem pa nekega dne tega ni več. Skozi ta proces gre - z antidepresivi ali brez - do svojega 60 leta 75% ljudi vsaj enkrat v življenju. Vendelina jr.

18. jan 2007 14:01

Vendelina, pa od kod jemlješ vse to? Dolores

18. jan 2007 14:51

Draga Dolores, saj ni tako "izredno" - kombinacija je naslednja: široko odprte oči/radovednost + relativno dinamično življenje + relativno dobro si zapomnim in predelam informacije, ki jih dobim. Tisto o minus deset, nuli in plus deset, sem npr: prebrala v Newsweeku, ko je imela prijateljica podobne težave, sem videla, da je res. Vendelina jr.

18. jan 2007 15:30

Vendelina, cista petica. Dodala bi samo se to: depresija je bolezensko stanje in ne tista "depra", potrtost, brezvoljnost in utrujenost, ki jo obcasno obcuti vsak od nas. Antidepresivi pomagajo, vendar je v casu jemanja potrebno ukrepat tudi drugace - predvsem spremenit bodisi okoliscine, ki so privedle ali pripomogle k nastanku depresije, ce se pa tega ne da, pa reakcijo nanje. Stvar je taka kot pri diabetikih, kjer insulin ne more v celoti nadomestit dietnega nacina prehranjevanja, pri depresivcih pa sami antidepresivi ne morejo spremenit nacina razmisljanja. Zelo pomagajo skupine za samopomoc in podpora bliznjih, problem pri bliznjih je pa pogosto v tem, da so pogosto depresivne cele druzine - po nacinu razmisljanja, govorjenja in obnasanja. V tujini poznajo institucijo druzinskega terapevta, ki spreminja zakoreninjene vzorce reakcij, ki vodijo v depresijo ali jo poglabljajo; pri nas je tovrstno zdravljenje sele v povojih. Drzite se! lp, proxima

18. jan 2007 15:34

Vendelina jr., tvoj odgovor nisem niti do konca prebrala. Zakaj? Ker me je tako pogrelo tvoje razpredanje o tem, kar si posrkala iz okolice. Dokler ne boš imela nekoga ob sebi, katerega je ta bolezen doletela, bodi raje tiho.

18. jan 2007 16:05

Teoretično je natanko tako ,kot je opisala Vandelina jr. in te iformacije si je vredno prebrati ( lahko jih dobiš kjerkoli, če te zanima) in zapomniti za čas, ko se s problemom soočiš tudi sam. To lahko doleti vsakogar, neglede na spol,starosti ali status. K sreči se časi spremenijajo in se o tem kar veliko piše in tudi med zdravniki je veliko razumevanja, kar še pred časom ni bilo. Je pa veliko lažje pravočasno ukrepati, če si z boleznijo seznanjen. Naj vam vedno sije sonček, tudi v najbolj temnem kotu srca, kobra 1

18. jan 2007 16:07

Zakaj le Lijana???? Verjamem in vem, da so taka stanja huda preizkušnja za tistega, ki ga to doleti in za vse, ki ob taki osebi sobivajo. Istočasno sem prepričana, da vsaka dobronamerna beseda, izkušnja (pa čeprav sosedova) in nasvet lahko "mogoče" pomaga. Zato Lijana, zakaj že - taka reakcija?? Pa lep dan vsem skupaj, pa čeprav deluje rahko depresivno s to svojo sivino rrr