Prispevek k gospodinjstvu

21. apr 2006 15:57

Ok, zdaj pa tudi jaz ne morem bit več tiho. Ja, pa tema je malce skrenila iz konteksta. Dejstvo je, da se da zidati tako, da ti nekdo kupi parcelo, drug stanovanje, ki ga potem prodaš, pa imaš že za pol hiše. Ja tako si že predstavljam. Če si pa od začetka odvisen samo od sebe, si lahko vesel, da prideš do garsonjere. Za povprečno plačo npr. okrog 200 000 SIT dobiš največ 5 mio kredita, če sta dva je to 10 mio in to odplačuješ najmanj 10 let. Tako da....ne s tem, da se vse da, ker se ne. Z bogatimi sorodniki se pa res da marsikaj. Pa če pade kakšen avto za darilo, čeprav ga nisi pričakoval, se tudi najbrž ne bi nihče pritoževal. Pa moj stric je tudi za vse sam garal, pozablja pa, da živi v polovici hiše svoje mame, za katero ni odštel niti ficka. Ampak če poslušaš same take, mogoče dobiš še elan, kako se vse da, če se le hoče. Čeprav potem kaj kmalu pristaneš na realnih tleh. Pa tudi svizci ne zavijajo čokolad kot v reklami. Žal. Pa lep dan! Damjana Damjana

21. apr 2006 16:44

Spet ne morem biti tiho.Iz svojih izkušenj lahko povem da se da graditi z osnovno plačo (če naprimer oba zaslužita okrog 400 000),ampak si ne moreš privoščiti,da daš vse pod "ključ" ampak moraš marsikatero delo postoriti sam.Mi smo imeli privat delavce samo za strehoi ,centralno kurjavo,vodovod in notranje omete, vse ostalo smo delali sami(elektrika,polaganje ploščic,parketa,barvanje sten,tudifasado je mož z majhno pomočjo delavca ki se na to spozna delal sam ,pa še marsikaj drugega...)Res pa je da tak način gradnje trajal precej dlje in da se moraš marsičemu odpovedati...ampak lahko rečem da gre le začeti je treba ,predvsem pa je potrebna volja .Velikokrat sva z možem obupala ,vendar sva sedaj počasi že na konju saj sva dosegla tisto za kar se nama je zdelo pred leti nemogoče. Na koncu naj povem da denarno nisva z možem dobila ničesar,ker tudi najini sorodniki nimajo od kod vzet.LLahko pa rečem da sva dobila mnogo več -moralno pomoč in pomoč pri delih ki jih je pri gradnji hiše ogromno. Lp kalcicl

21. apr 2006 17:06

Kalcicl, če sta kupila parcelo in zgradila hišo s povprečno plačo, dam pa res kapo dol! Prej sta bila pa najbrž podnajemnika, ker će ti nihče ne pomaga finančno oz. starši živijo v enoinpol sobnem stanovanju in te ne morejo imeti pod streho z družino, ne gre drugače, a ne. In če je bilo tako, res. Čestitke! Damjana Damjana

21. apr 2006 17:14

Parcela je pol hiše! Kako za %#%$&$ dobiš 10-15 milijonov za PARCELO??? S šparanjem lahko daješ na stran 20-25 let! Če ti ostane vsaj 50 jurjev da jih lahko daš. Vsak mesec, ko so otroci, ko je pokvarjen avto... Različni standardi se pa vidijo po tem, da so Karibi dragi, Grčija pa poceni. Da greva z ženo za teden v Grčijo ona najcenejša zadnja minutka, aj poznate, ultra last minute in to le na Krf ker le tam je bilo lansko leto 30 jurjev na osebo. Pa je pol še taksa letališka, pa hrana pa pijača, pa kakšen skuter, pa smo na 150-200 jurjev za teden dni. Grčija se mi ne zdi več poceni, odkar so zapustili Drahme in šli na Euro. Saj da se razumeva, zadnjih par let sva šla z ženo vsako leto v Grčijo. Ampak pravim a ni poceni. Potem greva pač na dopust v Grčijo, sama prišparava pa ne... Če greš pa lahko na dopuste za 200-500 jurjev (recimo 14 dni) pa še šparaš za ne vem kaj, potem pa dam kapo dol. Potem je tu dobra plača (ali dve) in pa sorodniki, ki radi dajo kakšno "malenkost", na katero se potem otroci praviloma ne spomnijo. Tako da je res vse relativno. Kakšni Karibi ali Bahami ali kaj je že bilo. O tem še razmišljal nisem, saj lahko potem celo leto štedim samo za to! Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

21. apr 2006 17:41

Da pa ne bo kdo mislil, kaj se grem pa še moja (najina) zgodba... Imava svoje stanovanje, ki ga nisva sama kupila. V bistvu sem dobil dediščino od staršev, ko sta še živa, ko mi najbolj koristi. Prodala sta stanovanje na ugodni lokaciji v Lj (blizu Kliničnega centra) in z denarjem kupila pol hiše na Bledu. Za pol hiše je pripeval brat, ki je imel dober posel v časih, ko se je dalo z avto deli in delom nekaj dobiti, ostale pol hiše je prav tako na njegovo ime. Ker sta kupila pol hiše ne celo, sta meni lahko kupila stanovanje. Tako imam jaz stanovanje, bratu pa bo pripadla cela hiša. Seveda to niso omogočili le starši, ampak tudi brat, ker če on ne bi bil prej na svojem in ne bi imel za pol hiše, tudi ne bi bilo nič. Tako da sva oba (zdaj vsi trije) vsak trenutek neskončno hvaležna tako staršem kot bratu, da so nam omogočili, da vsaj živimo na svojem. Najin (naš) največji projekt je, da se preselimo v stanovanje, ki ima eno sobo več za otročka. Investirala sva v kopalnico, spalnico in nova okna. Vsaka od teh stvari ni poceni, ampak se da našparati. Projekt je bil tudi da sem dal stran 28 let star avto in si kupill Hyundai Atos star 4 leta. Kredit 1 mil. bova odplačevala še 1.5 let. Zdaj s plačilom vrtca in temu, da bi vseeno radi, da gremo poleti malo na morje (pa nima noben od sorodnikov vikenda, da bi tam viseli), pa da smo vsaj približno oblečeni in siti niti ne vem dobro, kako dobiti tistih 5+ milijonov za menjavo stanovanja. Glede na to da se žena vozi v službo precej daleč in bi morala zamenjati tudi njen 14 let star avto (ja, sva buržuja, ker imava eno staro jajce in enega malega korejčka). Tako da če ne bi bilo tega, kar so nama omogočili starši in brat, ker je bila pač prilika in so se tega spomnili (hvala vam), bi bila oz. vsi trije podnajemnika in ne bi razmišljala o eni sobi več ampak o svoji garsonjeri, tako kot tistoči tistih, ki res nimajo. In sva oba s fakultetno izobrazbo, mnogo jih ima manj kot imava midva. V čem je potem razlika, kaj me najbolj jezi? Jaz se ne hvalim okrog, kako sem sam prišel do vsega. Ker nisem... Projekt bo, kako se preseliti v večje, kako zamenjati avto. Ampak z leti upam da bo kako. Ker vsak milijon je za naju velik projekt. Tako da pač moja matematika mi dela težave. Tukaj se govori se odpoveš malo dopustu, geš samo v Grčijo ne na Havaje, pa ne najdražje obleke, le povprečne, ampak dejstvo je, da če jaz dajem na stran bo računica taka: 20 jurjev na mesec x 12 mesecev je 600 na leto. X10 let je 6 mil. Torej v 10 letih lahko zberem 6 milijonov. In če bom tako delal jih bom čez 10 let imel. Ampak imel bom 6 milijonov, ne bom imel ene hiše, pa enega stanovanja, ki bi ga oddajal (to bo treba prodati), pa enega avta, ki očetu ni bil všeč sedež, pa si je raje še enega novega zase kupil. Se da, če imaš. Če pa nimaš se ne da. In nepremičnina lastna je verjetno za veliko ljudi žal le želja. Če mi pa kdo reče, da tudi njemu ni lahko, da bi si kupil Mercedeza ne more pomisliti, samo Audija si je kupil, ampak zdaj ne bo mogel na pot okrog sveta le za 3 tedne v Tunizijo... Tak se mi pa ne zdi revež. Pravilo, ki se mi pa vedno znova potrdi pa je tole: Čim več imaš, bolj tarnaš kako nimaš in kako je težko. To se mi pa vsak dan znova potrdi. Eno samo izjemo poznam, ki ni tak! Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

21. apr 2006 19:14

Evo, se podpišem pod Jernejevo računico! Žal.

21. apr 2006 19:22

Čisto prav imaš, Jernej! Ko si enkrat podnajemnik, ostaneš podnajemnik. Midva s sinom sva se iz ene sobe, ki je bila vse v enem - kuhinja, spalnica, otroška soba, delavnica - preselila v enoinpol sobno stanovanje, z dovolj "nizko" najemnino, da jo je moja plača še zmogla. Prišparat se ni dalo niti pikice. Ko se je ponudila priložnost za dodatno delo, sva se preselila v dvosobnega - sem pač spala tiste štiri ure (v povprečju) na dan. Šlo je nekaj let, vmes smo postali trije, in ko sem ostala brez službe, je šlo v franže tudi tisto "postrani" delo. Denarja za najemnino torej ni bilo. S prihranki sva za silo obnovila stanovanje v hiši partnerjevih staršev, kjer je bilo stanovanje v pritličju prazno. Pa še vedno nismo na svojem. To se bo zgodilo, ko se bo zgodil čudež. Dobro, da mi je uspelo kupiti avto, ko je bilo še dovolj denarja.... Že nekaj let si nismo privoščili morja (s sinom sva prej hodila na Lošinj, ne na Karibe, sem namesto tega raje kot donator posvojila nekj sirot iz Brazilije in Zambije), ampak imamo srečo, da sem v boljših časih postavila vikend, na splošno gledano skromen, pa mi tak čisto ustreza. Morja torej tudi letos ne bomo pogrešali... Izkušnje, zaradi katerih bom z vsemi svojimi močmi pomagala sinu, ko bo šel na svoje. In te povsem razumem, Jernej, ko se sekiraš še za eno sobo. Pa ti bo uspelo. Ja, pa plusek si bom tudi enkrat nabavila... Na koncu pa še čestitke vsem pogumnim, ki gradijo hišo z malo sredstvi in lastnimi rokami! Pozdravček! Vrana

21. apr 2006 20:49

Joj jaz pravim, sploh nisem revež, da si želimo še eno sobo... Koliko jih je na slabšem. Da si želi vsaj eno sobo Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

21. apr 2006 20:54

Nekdo je rekel, da je bilo v preteklosti lažje zidat. Nisem ravno prepričana. Morda v osemdesetih, ko so bili ugodni krediti, ki jih je požrla inflacija. Povedala bom primer moževih staršev, ki sta začela zidati konec petdesetih let. Oče je na dan zaslužil za 2 vreči cementa. Hišo sta si prigarala in odtrgala od ust. Bila sta vajena skromnosti. Danes pa so naše potrebe večje. Pa ne rečem, da žviimo potratno. Enostavno je samo življenje postalo dražje, ker je več stvari nujnih. Tudi internet, da smo lahko del te čudovite družine. Ja tole stane. Internet pa plusko. In to je to. Meni razne članarine znesejo prek 30 na mesec. Naši starši niso bili člani toliko društev. Pa telefon. Pa vsak svoj avto, ki ni luksuz, ampak potreba. Ta potreba pa stane. Pa odvoz smeti, pa kabelska. Vsega tega naši starši niso imeli in s tem ni bilo teh stroškov. Ko so pri nas doma zidali hlev (v sedemdesetih) so ves pesek dobili ob Savi v Kranju. Ampak to je pomenilo vstajanje ob 4 zjutraj, na roke naložit prikolico peska in potem domov. In tako nekaj tednov, potem pa zidava. Pri betoniranju plošče so delali beton na 4 mešalce. No danes se zida drugače. Tako kot prej opisano se ne da več. Da sploh lahko funkcioniramo, potrebujejo veliko stvari, ki veliko stanejo. brez da razmišlajmo o nadstandardu. Zidati pa je bilo vedno drago. mimika Mimi Urbanc

21. apr 2006 21:22

Včasih je bilo lažje zidati, ker so bili ugodni krediti ki jih je požrla inflacija oz. jih zdaj odplačuje naša generacija. Pa bo spet kdo zameril. Pa lažje je bilo priti do stanovanja, vsaj če si ga imel najetega in si ga potem odkupil (v tisti dobi). Tako sta moja starša prišla do stanovanja, ker če tiste možnosti ne bi bilo z delom bi bila še danes najemnika. Pa je oče profesor, ne delavec. Tako da... Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije