Prispevek k gospodinjstvu

20. apr 2006 21:18

Tudi mene je vspodbodilo vaše pisanje,da tudi sama kaj napišem. Stara sem nekaj čez 30 let in s ponosom lahko povem ,da imam svojo hišo,ki sva si jo z možem zgradila z lastnimi sredstvi(beri raznoraznimi krediti,ki jih plačujeva mastno še sedaj).Mamo sem zgubila že zelo zgodaj,kmalu zaz izgubo mame pa je službo zgubil tudi oče.Zato sem se takoj po končani srednji šoli zaposlila(srečo sem imela da sem glede na razmere in končani"samo" srednji šoli dobro zaslužila.V tem času sem spoznala moža in skupaj sva kar hitro začela z zidavo(parcelo sva dobila, to pa je denarno vse).Pri gradnji so nama z delom veliko pomagali njegovi in moji sorodniki, mož pa je marsikatero delo postoril sam, tudi zidal je sam.....Pri tem lahko rečem,da živimo (vsaj sedaj skromno),vendar si kljub temu letno privoščimo dopust na morju vsaj za 7 dni,ker finančno več ne zmoremo(vsaj zaradi otok),veliko hodimo v naravo,kjer ne zapravimo veliko,včasih gremo na pizzo..skratka uživamo v malenkostih in znamo cenit vse kar imamo. Predvsem nikoli ne bom pozabila dobrote vseh,ki so nama z delom pomagali pri gradnji (mojega očeta,moževih sorodnikov in tudi mojih) kalcicl Sporočilo je spremenil(a) kalcicl dne 20. apr 2006 21:51:03

20. apr 2006 22:08

Samo še to da dopolnim svojo misel. Verjetno je pri vsem skupaj tudi to, kako je kdo navajen. Ko je zdaj ta teden tisti dolgolasi poslanec se predstavil v Jani, je lepo povedal, a zaradi denarja ni šel, čeprav je imel prej precej slabo plačo 230 jurjev. Ne vem, meni pa to ni tako slaba plača. Tako da, nekateri otroci dobivajo le 5 jurjev žepnine, ker pač drugače ne gre, drugi pa dobivajo po 100 jurjev na mesec (tudi take poznam, samo niso več "otroci"). Tako da v tem grmu verjetno tiči zajec. Kar je za enega malo, je za drugega veliko. Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

21. apr 2006 0:18

Hm... družinski stroški; po srednji šoli sem šla na faks,stran od doma seveda. Starši so mi plačevali študenta in dajali po 5 jurjev na teden (to je bilo 10 let nazaj) in vso hrano, ki sem jo rabila za čez teden. Proti koncu študija sta mi kupila manjše stanovanje (še sreča, da sta si to lahko privoščila!!!). Sedaj sem že 4 leta zaposlena, živim "na svojem" in se tudi sama preživljam. Mesečni stroški za vse stanovanjske položnice in hrano znesejo okoli 40 - 60 jurjev na mesec na osebo (sva dva). Odvisno pač od tega, koliko čez mesec zapravljava, ali je vmes še kak rojstni dan, hišna ali avtomobilska investicija. Torej če najini stroški na glavo znašajo 40 - 60 tisočakov, potem 20 tisočakov prispevka v družinski proračun vsekakor ni preveč. Mogoče je to sicer šok za razvajenega ali pa le preveč lahkomiselnega mladega odraslega, ampak vsekakor se mi zdi to pošteno. Živet na račun staršev še takrat, ko si že finančno samostojen, se mi resnično ne zdi fer. tjas

21. apr 2006 8:38

Bom še jaz predstavila svojo zgodbo. Bila sem študentka z zaposlenim možem in dojenčkom pri njegovih v lastnem gospodinjstvu. Čeprav sva na njihovi kmetiji veliko pomagala, sva plačevala svoj telefon, svoj del elektrike - še mleko, čeprav je bila krava doma. Drva sva kupila ali pripeljala od mojih. Dobila sva le košček zemlje za vrt, pa še ta je bil velikokrat jabolko spora. Preživela sva, čeprav nisva nič privarčevala. No, kaj takega jaz svojim sinovom sigurno ne bom delala. Trenutno je sin študent, drugi postaja dijak. Štipendije starejši nima - zato strošek 70.000 - 35.000 stanarina, ostalo za vse ostale stroške (no ja, kakšno majčko mu še kupim..). V zameno pomaga na kmetiji, v vinogradu, gozdu. Dobil je moj star star avto, ga registriral in tudi razbil. S to obliko pomoči (avto) je torej zaključil. Če se bo zaposlil, bo moral prispevati. Odločila sva se, da bova sinovoma pomagala, kolikor bo šlo, vendar pa zaradi tega tudi nase ne bova pozabila. Upam, da bosta znala ceniti vse, kar sta oz. še bosta dobila. Mislim pa, da je bilo pred leti (20 oz. več) lažje pridobiti oz. zgraditi hišo. Tina

21. apr 2006 8:46

Lahko opišem mojo situacijo. Sem preko 25, zaposlena preko javnih del. S partnerjem živiva v najeti garsonjeri. Večina denarja nama gre za najemnino in tekoče stroške. Avto imava skupen, vreden pa je kakšnih 50.000 sit. Ne predstavljava si, da bi kadarkoli prišla do lastnega stanovanja, kaj šele hiše! ne od mojih ne od njegovih staršev ali sorodnikov ne moreva pričakovati nič. Vesela bom, če bova zmogla plačevati najemnino in nekako živeti. O otrocih ne razmišljava, ker veva, da tega finančno ne bi zmogla.

21. apr 2006 9:22

Potem pa pravijo, da primankuje Slovencev. Drugače res ne gre, če ni denarja, stoškov pa toliko! Lep dan vam želim

21. apr 2006 10:01

Jernej, večkrat bi se moral vključiti v naše pogovore! Galja

21. apr 2006 10:06

Uf, to je pa toliko let od tega, vem pa da sem tudi sama prispevala k gospodinjstvu. Ne vem ali bi se opredelila med razvajenimi ali pa ne. Imela pa sem veliko srečo, da sem spoznala moža, ki je imel za očeta močnega privatnika( mizar). Tudi jaz imam hišo( ni bila sicer to moja želja), vendar si je moj tast močno želel imeti svojo mizarsko delavnico. Lahko samo toliko rečem, da če ga nebi bilo, bi lahko samo sanjala o hiši. Veliko je finančno prispeval k temu, drži pa tudi, da so bili takrat ( pred 20 leti) čisto drugačni časi kot danes. Zidati danes pa res, moraš imeti uhuhu denarja. Poleg temu, da imava oba z možem kar solidni plači, ne vem, če bi nam danes uspelo imeti hiše. Res je današnja mladina, za marsikj prikrajšana. Pozdrav Sporočilo je spremenil(a) anamarija1 dne 21. apr 2006 10:08:45

21. apr 2006 10:35

Anamarija, zelo lepo, da nas nekdo razume... sploh si ne predstavljam kako bo, ko bova mogla na svoje.. preprosto se bojim časov, ki me čakajo. O družini sploh še ne razmišljam- najprej štalca, pol pa kravca. A kako naj govorim o štalci, če pa denar ne pada z neba. Po eni strani vem, da se moram šolati in šolanje dokončati, po drugi strani pa bi šla rada v službo in si ustvarila družino. Od tega razmišljanja in tuhtanja bom že pri 30ih vsa siva Lep dan vam želim

21. apr 2006 10:47

No, una študentka je kupial 800 kvm za 3 milijone. Tipski načrt je bil 300.000 sit, ne vem, koliko bo nanesel komunalni prispevek, nekaj še imata prišparanega, da bosta gradila. Ne vem, ali bosta lahko do konca, samo začela sta. In cilj imata. Dokler ne veš, za kaj šparaš je tudi brezveze... In seveda je odvisno od plače... Tudi to, kaj si lahko privoščiš. Sem hitro spet dobila po hrbtu, da sem zapečkarica. Privoščim si toliko, kot si lahko. Ne grem na potovanje v Mehiko recimo, ampak v Grčijo, ki je poceni. Pri mojih kolegih vidim, koliko stanjeo pijačke in cigarete vsak dan... Ja imela sem srečo, da so mi starši kupili stanovanje. Hotela sem povedat, da s tem lahko štartam na hišo. Če ne bi imela tega, bi pač vzela kredit za stanovanje. Saj je isto, ali plačuješ najemnino, ali pa odplačuješ nekaj, kar bo nekoč tvoje. Bi pa morala bistveno več stisnit, to je res. In se odpovedat še kakšni stvari... Nekja jih poznam, ki bodo sami kupili stanovanje. So vzeli kredite, za 20 let... In to, da se v štartu začne razmišljati o 4 sobnem stanovanju... Tega pa res ni možno kar kupiti... Sam mogoče res ne moreš s povprečno plačo ne vem kaj, ampak dva pa malce lažje, ni res?