Prispevek k gospodinjstvu

20. apr 2006 15:22

Pridno berem to temo že lep čas in sedaj moram še jaz dodati svoje. Res je, da obstaja veliko mladih, ki ležerno živijo doma do 30h in so nato uzžaljeni, ko starši zahtevajo prispevek za gospodinjstvo. Vendar mi je žal, da je to že kar posplošeno na vse mlade, ki so itak "razvajeni mamini sinki in hčerkice". Toda veliko nas je pa takih (kot npr.Lidika, pa tudi sama se prištevam mednje), ki imamo privzgojen čut odgovornosti in se zavedamo, da denar ne raste na drevesu. Koliko kdo kaj prispeva, če prispeva pa je odvisno od sporazuma med starši in otroki, finančnih zmožnosti,... Moja mami je naju s sestro sama spravila gor z eno plačo, za kar sva ji zelo hvaležni. Obe sva doštudirali, sedaj sva obe v službi in živiva vsaka na svoje. Že v času študija sva delali preko študenta (če drugo ne sva se s tem denarjem oblekli), vendar takrat doma nisva nič prispevali. Po študiju je moja sestra ostala v LJ pri fantu, sama pa sem se s fantom preselila v stanovanje, ki nama ga je pomagala kupiti mami. En del stanovanja sem plačala sama iz tega kar sem podedovala, za en del smo prodali garažo, en del pa je prispevala mami iz njenega dedovanja. Sedaj, ko živimo vsak na svojem koncu si še kar pomagamo, midva z možem pa ves čas kar sva skupaj tudi pridno varčujeva, dala sva čez stanovanjsko shemo s 3 loti, privarčevala dober miljon za poroko, ki sva si jo vse sama plačala, odplačala podedovane kredite po umrli tašči, prišparala 2 milijona za avto iz druge roke, sedaj pa pridno delava na tem da bova imela hišo. V tem času sva si skromno opremila garsonjero, mami je crknil štedilnik, pa sva ji s sestro kupili novega, čez kako leto pa še hladilnik. Ko grem v trgovino mami vedno kaj prinesem,... in kadar smo mi v škripcih nam ona pomaga, če ne kako drugače pa s tem, da počuva otroke. Sicer pa je že tako veliko storila za nas. No sem se kar razpislaa. Lp! Ana

20. apr 2006 16:06

Moje mnenje je pa tako... Vsak, ki reče, da je štedil recimo od 15 leta do 25, potem pa je dobil službo in se odselil.... Si kupil stanovanje ali hišo... Tam mi je nekaj čudno. Sem pač matematični človek. Tudi če dajem na mesec VSO žepnino na stran, recimo 20.000 SIT kar ni malo in zadnjih pet let še kaj delam preko študenta in se VSEMU odpovem, bo to zneslo v 10 letih morda 3-4 milijone. Kar vzemite kalkulator in računajte. Če si je kdo kupil stanovanje ali hišo s tem da je kot dijak in študent varčeval... mislim, da je dal bolj zraven za hišo, večino je pa dobil kje drugje (sorodniki itd.) Stanovanja vsaj tu pri nas pod 15 milijonov ni v mestu za garsonjero. Kako lahko nekdo prištedi tak denar brez redne plače v mladih dneh? Za avto seveda. A za nepremičnino, ki ni le podrtija??? Pač tukaj berem vse se da če se hoče itd... Ampak če dam jaz 50 jurjev na stran vsak mesec to ni malo, a v enem letu je to 600 jurjev. V 10 letih je to 6 milijonov. Kar ne pomeni, da ni vredno varčevati, ampak mislim da je potreben nekdo, ki ti kupi prvo stanovanje, kupi parcelo in pomaga pri 1001 stvari. Konkretno z denarjem. Če pa lahko s štedenjem v 5-10 letih kupim nepremičnino, me pa zanima kako. Razen če imaš dobro plačo, kar je pa že druga tema. Tako da bi res rad vedel recept tistih, ki so si prihranili, da si potem že mladi lahk kupijo hiško ali stanovanje. In nočem biti neramen in nič. Samo zanima me recept. Konkretno koliko se da na mesec na stran in kako se pride do toliko denarja. Ker midva z ženo konkretno sva si kupila en mini avto rabljen za milijon in ugotovila, da je milijon presneto velik denar. 50 jurjev na mesec dajeva za kredit in se kar pozna pri proračunu. Ampak je rabljen mini avto in 2 leti ga bova odplačevala. Kako naj pa prišparam 30 milijonov????? Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

20. apr 2006 16:19

Bom še jaz pristavila svoj piskrček! Jaz sem živela pri starših vse do svojega 26 leta. Ko sem študirala, sem imela štipendijo, ki ni bila nizka, ampak sta mi starša kljub temu plačevala dom in mi dajala tudi denar za vlak. S svojo štipendijo pa sem si kupila vse potrebno za šolo ter obleke. Ko sem se zaposlila, sem 2 leti živela pri starših, ki pa od mene nikoli niso hoteli niti tolarja, ampak sta mi rekla, danj dajem na stran, ker je bila poroka v zraku, tako da nisem nikoli nič prispevala, razen, če sem šla v trgovino, takrat sem pa plačala s svojim denarjem. Drugače se mi pa zdi popolnoma upravičeno, da se od otrok, ki so zaposleni, lahko zahteva, da plačujejo neke stroške. 20 000 SIT je res minimalno. Če se s tem zneskom ne strinjajo, potem se jim lepo da na kupček popolnoma vse položnice, malce sešteje, deli s številom oseb v gospodinjstvu in verjemite mi, da bodo raje plačali tistih 20 000 ISt, kot pa 30 ali 50 tisoč. Taia

20. apr 2006 16:59

Prav vesela sem bila, ko se je oglasil Jernej in povedal tisto, kar sama razmišljam ob branju na tej temi. Mislim, da o stvari pišejo različni ljudje - tisti, ki dejansko delajo in plačujejo in tisti ki jim poleg tega (ali namesto tega). "kar tako malo nekaj pade dodatno". Mislim, da je bilo osnovno vprašanje pokrivanje osnovnih stroškov zaposlenega otroka. Po moje plačevanja od otrok, ki še študirajo res nihče ne pričakuje - razen če so starši v hudi stiski. Da pa odrasel človek, zaposlen, jemlje za normalno, da ga preživljajo starši - oprostite, to se mi pa ne zdi ne logično in ne pošteno. Je obdobje, ko si otrok in je obdobje, ko si "svoj človek". Lisa

20. apr 2006 17:18

Jaz imam enega kolega, ki tudi ne želi pomoči od staršev. Vsake toliko pa omeni, da imata avto od očeta od punce, ker njemu ni bil všeč, eno stanovanje oddaja za 60 jurjev (enosobno), ker mu jo je teta prepisala na njegovo ime (ima ona še svojo, kjer živi), stanovanje so mu kupili, ampak sam ga je pa opremil. Stari ata je dal pa zemljo, na kateri zdaj gradi hišo, da se preseli. Oce je posodil denar, ampak ga bo seveda dobil nazaj, ko proda "svoje" težko prigarano stanovanje (torej ko se preseli v hišo). Niokakor ne bi pristal na to, da očetu ne bi dal denarja. Razen če bo tako kot z očetom od punce, ki avta ni maral, ni imel kaj z njim. V tem primeru (kar se bo po mojem zgodilo), bo pač imel revež 2 nepremičnini in živel v hiši. Ampak zraven bo vedno povedal, da je življenje težko, a komaj shaja z 250 jurji plače (tisto od nepremičnin ne šteje v plačo), da je ful garal ko je delavcem govoril, kako naj razporedijo prostore in seveda, da se je na noge postavil sam. Nenazadnje si je opremil in stanovanje, pa tudi hišo si bo, ker s punco že dolga leta šparata za eno kvalitetno opremo. In star je 26 let, da ne bo pomote. In vedno ko se vidiva mu pove, kako je življenje težko in koliko se mora odpovedovati, da bo imel hišo. In blagor nama z ženo, ko ima najin otrok le z zaveso pregrajeno dnevno sobo, kajti sam ne vem, kako naporno je graditi hišo, delati in že biti srečen. In koliko je težav z oddajanjem! Da bi najraje kar vse pustil za tiste fičenke se ni vredno z najemniki bosti... Edino me čudi, da mi nepremičnine še ni podaril, da jo jaz oddajam, čeprav ga vedno prosim. Samo da ga odrešim muke, da ne bo pomote. Ker dobiti 60 jurjev (zdaj bo podražil na 80 ker stroški gredo pač gor vsako leto) je res malo. Pa mora vsakih par let prebeliti, pa kakšno žarnico zamenjati. Tukaj bodo zdaj obiskovalci jezni name, ker vsi radi slišijo lepe stvari. Ampak brez pomoči se pred 40 letom ne dokoplješ do lastne nepremičnine. Če imaš eno srednjo plačo, pa partner tudi, pa oba starše ki imajo res le zase dovolj, potem meni kalkulacija ne izide. Žal. Mislim pa da si vsak zasluži biti na svojem preden je star. Država bi morala dati vsakemu od rojstvu 10 mil. za nepremičnino, potem pa bi bile možnosti večje. Koliko družinam je nepremičnina življenjski projekt in nikoli ne bodo v lastni. Posebej ko si enkrat v dragi najemnini da gre ena plača je res težko štediti za svoje in plačevati nepremičnino. Tako da štedi in boš na svojem vsaj meni se zdi, se ne izide, če nimaš nekoga, ki ima toliko pod palcem, da malo postrani da oz. malo "pomaga" Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

20. apr 2006 17:42

Zanimive stvari so se odprle tukaj. Absolutno se strinjam z Jernejem in njegovim predazdnjim postom. RAčunica je taka, kot jo je napisal. Računica za navadne ljudi. Potem je pa nova kategorija ljudi, ki živijo drugače. Moj sodelavec si je pri 43 letih kupil stanovanje za 55 milijonov. Je samski in vedno trdi, da izključno s svojim denarjem. REs je, da zasluži precej boljše od mene. In ko ga opazujem in analiziram, ugotovim, da je verjetno res v teh letih toliko privarčeval in zasliužil z menjavo stanovanj (to je njegovo tretje stanovanje). Zakaj? Ne je, ne pije, nikamor ne gre. Ne živi normalnega življenja. Za moje pojme. Ampak zame je normalno življenje, da grem lahko v kino, da grem v opero v Maribor (sem z goren. konca), da si lahko kupim parmezan, se dobimo s prijatelji zvečer in popijemo liter vina n da grem vsake toliko na potovanje. Če živiš tako, potem je Jernejeva računica zelo na mesto. Kako živi on?! Ne gre nikamor, je minimum (ker je na stalni dieti) in nosi nikakve srajce. Njegova edina zabava in sprostitev je TV. Na tak način se očitno da. Jernej, ljudje imamo zelo različne predstave, kaj je normalno življenje in kaj je šparanje. Mogoče je Lidka v kategoriji tega mojega sodelavca, medtem ko nas je večina ostalih v tej drugi kategoriji. mimika

20. apr 2006 19:15

Sploh nisem imel nikogar konkretnega v mislih razen mojega kolega, kot sem zgoraj potem njega opisal. Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

20. apr 2006 19:40

Še jaz pristavljam svoj "piskrček". Dokler sem bila še študentka, seveda doma nisem nič prispevala, s štipendijo in inštrukcijami pa sem si plačevala sprotne stvari, potovanja, delno oblačila (če jih nisem dobila za darilo ob kakšni praznični priliki). Naj pripomnim, da sem že proti koncu gimnazije in vsa leta faksa vsak dan nabavila in skuhala za 6 ljudi, mama je bila polno v službi in imeli smo 6 let doma babico na postelji. Ko sem šla v službo, je bilo jasno že od prej, da bom začela dajati svoj prispevek - dajala sem 20% plače. Pri 30 sem se odselila na svoje, imela sem srečo, da sem od svoje službe dobila najemniško stanovanje (ki sem ga kasneje odkupila po Jazbinškovem zakonu), starši pa so mi kupili pohištvo za jedilni kot. Tudi bratje so, ko so bili v službi, dajali svoj prispevek, tista dva, ki sta z družino nekaj časa stanovala doma (z ločenim gospodinjstvom), sta prispevala svoj delež stroškov, ki sta se mu starša odpovedala v času, ko sta brata intenzivno varčevala za lastno stanovanje. Moram reči, da se mi NE zdi v redu, da imajo zaposleni otroci, ki stanujejo doma, svojo plačo za žepnino. Mislim, da morajo prispevati pošten delež (tudi če ga starši spravljajo na kakšno knjižico), razen če se izrecno drugače dogovorijo - npr. zaradi stanovanjskega varčevanja. Mislim, da je dolžnost staršev, da otroke spravijo do kruha, vse drugo (stanovanje ali prispevek k njemu, varovanje otrok ipd.) pa je le njihova prijaznost, nikakor pa ne dolžnost. teta torta

20. apr 2006 19:48

Z Lidko se nikakor ne morm strinjat da se da, Jernej je pa lepo povedov! Sm iz bohinja in pri nas stane ena ušiva garsonjera 9 mio. sit, gradbene parcele pa od 23.000 sit kvad.met. Da o posojilih ne govorim ker če nimaš našparanih vsaj 4-5mio ti ga nobeden ne da. Torej ,kje naj dobim 9mio sit ???????? maestro1

20. apr 2006 20:59

Se z vsemi strinjam, samo rekla bi, da je bila Lidka vzeta iz konteksta. V prvem postu je napisala, da so ji starši kupili stanovanje. In to ji je pomagalo v štartu, kar večini, ki smo se tu oglasili ni bilo dano. Pač je imela to srečo. Kot drugo je dejansko trg nepremičnin pri nas ponorel in z nobenim normalnim varčevanjem (brez da stradaš in si ničesar ne privoščič, tako kot je napisala mimika) ne moreš privarčevat dovolj veliko vsoto denarja. Kot tretje npr. v Novem mestu za 19 mio kupiš 4 sobno stanovanje (malce starejše), za kar v Ljubljani ne dobiš nič in tako naprej. Pa daleč od tega da imam velike želje... Pripravlja se davek na nepremičnine in nobene želje nimam imet 2000m2 velike parcele, 300m2 velike hiše ipd. Smo pa malce zašli iz teme. Torej, ali naj mladi s službo, ki živijo doma, kaj prispevajo v družinski proračun?