25. apr 2005 11:09
Tabina, saj bo, samo malo več volje. Res pa je, da se ti je vse nagrmadilo na kup in potem človek res nima volje še za kaj drugega. Glavo pokonci, Tabina. Saj veš, da smo Štajerke še posebej trmaste ! Verjemi, da sem v mojih 45-ih letih preživela grozne stvari in na marsikaj gledam dugače. Spoznala sem, da sem si življenje grenila zaradi tako bedastih stvari, da me je bilo potem kar groza. Po moževi nesreči pa sem postala drug človek. Zdaj se znam veseliti malih stvari, uživam danes, ker ne vem, kaj bo jutri in ljudem okoli mene povem, koliko mi pomenijo. Zato ti povem, da si ne rabiš greniti življenja s stvarmi, ki te slabo voljo. Mogoče pač še nisi "zrela" za ta način prehranjevanja, ker te pač obremenjujejo neke druge stvari. Naredi si malo inventuro v glavi in boš videla kako in kaj. Mislim, da res ni smisel te diete, da bi se človek slabo počutil, imel slabo vest, na nek način trpel ob njej. Po moje je potem tudi učinek slabši. Razmisli Tabina. Držim pesti, da ti bo boljše, pa kakorkoli že. Pa ne vem iz kakega testa sem jaz, da res nimam problemov z vikendi. Saj se ne hvalim in mi je zelo hudo, ko vsak ponedeljek berem, kake težave ste imele. Tisti kruh sem šla zavestno jest, da sem preizkusila želodec in bi mirno lahko zdržala brez njega. Mislim, da vsaj mesec dni ne bom imela spet takega zajtrka. Okoli mene jedo vse živo, kuham za druge normalno, pa me sploh ne zamika. Kaj pa če nisem normalna, punce ? Se mi zdi, da bi bilo zelo hudo, da bi dobila spet težo nazaj, saj vseeno ni bilo tako enostavno znebiti se je. Vipercat, mi je jasno, da denar ni vse in da je z redno službo marsikaj povezano. Če samo pomislim, da bi tale cirkus s hrbtenico imela, pa bila brez službe. Sploh pa ne vem, kako bi šlo, glede na to, da sem sama s sinom. Si sploh ne predstavljam. Zato si vsako jutro pojem v avtu, ko se peljem v službo, srečna, da jo imam in da mi omogoča kolikor tolikor normalno življenje z mojim sinom. Vem pa, da sem na denar gledala popolnoma drugače, dokler je bil še mož živ. Sploh nisem razmišljala o tem. Potem pa sem bila čez noč postavljena pred dejstvo, da bom morala začeti živeti z mojo plačo, ki ni bila ne vem kakšna. Pa sem vedno pomislila na to, da je dosti ljudi, ki imajo še manj. Človek pa je tako ali tako zelo trpežno in prilagodljivo bitje, tako, da z voljo se da marsikaj doseči Zatorej, rožice moje, ne obupavati. Samo trdno odločiti se je treba, pa gre dosti lažje, karkoli v življenju. marjanca45