10. apr 2012 13:42
Callum meni se tvoj prispevek ne zdi čuden, ampak zelo na mestu. Predvsem se strinjam s teboj v tistem delu kjer pišeš, da dajmo vse od sebe, ko telovadimo.
Sama sem z redno vadbo začela zelo pozno, enostavno ni bilo volje, želje, potrebe po miganju. Z leti sem pridobila nekaj kg, ki se nekako niso želeli stopiti sami od sebe. Bolj, ko sem se bližala štirim desetletjem, slabše je bilo. Potem se se odločila, da je treba nekaj spremeniti. Začela sem s pilatesom (danes me izbira ne čudi, če analiziram sem imela takrat v glavi "ja ču to polagano" ) Seveda sem počela precej tistega, kar navajaš ti v trejtem odstavku. Zdelo se mi je fino, da telovadim, da se odpravim od doma in nekaj storim za svoje telo, vendar posebnega učinka ni bilo. Ne na mišicah, v moji razibanosti še manj, o kg pa ni vredno zgubljati besed. Vse sem delala z minimumom, ki se je meni takrat seveda zdel moj maksimum. Precej podobno se mi je potem dogajalo na fitnesu, čeprav sem imela prva dva obiska poleg sebe trenerko, ki mi je razkazala naprave in vaje. Vendar premalo, takoj ko je ni bilo, sem si postavila svojo mejo maksimuma, ki je bila spet vprašljiva. Tudi vaje si nisem znala organizirati, vse je bilo raztreseno, brez reda. Pa vedno sem se na vadbo odpravila le, če je šla zraven še prijateljica, znanka, ipd..
Bila sem začetnica, brez znanja in predhodnih izkušenj. Potem sem se odločila za individualno vadbo z osebno trenerko in dobila hudiča - svojo dozo insanity-ja.
Trenutno si insanity vadbe samo ogledujm, ker sem v fazi iskanja nadomestka individualne vadbe, ki je precej draga, z vadbo, ki bi jo izvajala doma, sama, kontinuirano.
In s tega vidika se mi zdi, da je za začetnike insanity vadba odlična v tem, da motivira in predvsem, da s svojim tempom pokaže, da je potrebno redno telovadit, da je potenje med telovadbo nekaj normalnega in da razni izgovori, "nimam denarja za fitnes karto, aerobiko, zumbo" enostavno ne pridejo v poštev. Ko vidiš mišičnjake na teh videih, kako se potijo, ti postane kmalu jasno, koliko je ura.
Meni manjka še ta premik v glavi, in to bo tisto najtežje, da mi vadba postane način življenja. Da to vpletem v svoje vsakdanje življenje. Sama. Če letos ne bo šlo, bom pa še plačevala za to, da me nekdo "komandira".
Ker nazaj ne grem. Ker vidim, kako se je moje telo spremenilo, kako sem se jaz spremenila. Ker vidim tudi, da boljša fizična kondicija vpliva tudi na moje psihično počutje. Pa tudi glavo najlažje zbistrim s svojo dozo "insanity vadbe".
Vilma