Odločanje za potomce

Zadnjič sem pri frizerju vzela v roke eno revijo - moralo je biti nekaj za mlajše ženske (po frizurah sodeč) in prebrala en članek o zamrzovanju jajčec. In sedaj ga ne spravim iz svojih misli. Kaj vem, šokiral me je do konca. Šlo je za to, da so z navdušenjem pisali o tem, da se sedaj lahko požvižgaš na biološko uro, saj jajčeca zamrzneš in si otroke lahko omisliš takrat ko ti paše. O tem je diskutirala 36-letnica, ki se absolutno še ni počutila dovolj(!?) zrelo za materinstvo.

Seveda sem sama druga generacija in verjetno izhajam iz drugega sveta - tako vsaj misli moja hči. Ampak otrok vendar ni pudelj, ki si ga omisliš ko greš v pokoj - da ti ni dolgčas, ali da te zaradi oslabelega srca sili v zdravilne vsakodnevne sprehode!

In potem berem - "otroka bom imela takrat, ko bova s partnerjem imela zgrajeni karieri, ustrezen standard in ko bodo za nama velika avanturistična potovanja" - in potem? Ko bo imela otroka, ali se bo vsedla k zibki in sedela ob njej? In nehala delat in nehala uživati življenje, se učiti, potovati, varčevati za karkoli? Kakšno žalostno življenje, kakšno breme za obogega otroka! Stara betežna mati, ki visi na njem kot pijavka....

Tako, vrgla sem iz sebe. Kaj pa mislite drugi?

Lisa

14. sep 2008 18:35

V bistvu mislim isto kot ti. Sama sem se odločila (oz. s partnerjem sva se) za otroke, še preden sem končala študij in zgradila kakršnokoli kariero in mi niti najmanj ni žal. Seveda pa ne menim, da je to prava pot, vsak naj ima otroke takrat, ko najde pravega partnerja in se čuti pripravljen. Pravijo, da se z materinstvom lažje "spopadaš", ko si mlajši. Poznam mamice, ki imajo otroke pri 35 letih in se jim let nikjer ne vidi, poznam pa tudi take, ki so živčne ob vsaki "napačni" kretnji svojega otroka ali pa bi moral njihov otrok že pri 3 letih brati in govoriti angleško. matilda

14. sep 2008 18:45

Lisa je napisal/a:

/>Seveda sem sama druga generacija in verjetno izhajam iz drugega sveta - tako vsaj misli moja hči. Ampak otrok vendar ni pudelj, ki si ga omisliš ko greš v pokoj - da ti ni dolgčas, ali da te zaradi oslabelega srca sili v zdravilne vsakodnevne sprehode! In potem berem - "otroka bom imela takrat, ko bova s partnerjem imela zgrajeni karieri, ustrezen standard in ko bodo za nama velika avanturistična potovanja" - in potem? Ko bo imela otroka, ali se bo vsedla k zibki in sedela ob njej? In nehala delat in nehala uživati življenje, se učiti, potovati, varčevati za karkoli? Kakšno žalostno življenje, kakšno breme za obogega otroka! Stara betežna mati, ki visi na njem kot pijavka.... Tako, vrgla sem iz sebe. Kaj pa mislite drugi? Lisa

Jaz se s tvojim razmišljanjem zelo strinjam, Lisa. Že tako mi je hudo, ko imam med znanci dva para, ki svojih otrok ne moreta imeti, pa bi bili vsi krasni starši. Kakšna kariera, kakšna porovanja.....le otroke želijo....pa jih ni. Tudi po večkratnih poskusih umetne oploditve ne. Pri enem paru je poleg neplodnosti posredi še huda bolezen - njej so odkrili multiplo sklerozo, tako, da tudi na posvojitev ne upata več......si zdaj predstavljaš, kako se počuti taka ženska, ko prebere tak članek.... Je pa res bolje za avtorico- glede na njen egoizem in nezrelost- da v to svoje življenje ne pripelje otroka. Takim ljudem je potem tudi otrok "projekt", kjer ne sme biti napake. Kdo pa potegne krajši konec, vemo. Otrok. Pa še nekaj: to govorjenje o karieri najprej, potem pa družinskem življenju (ker bi otrok motil karierno udejstvovanje) se mi zdi, milo rečeno smešno. Kot bivša stanovalka študentskega doma v Rožni dolini, kjer je bil tudi "družinski" blok lahko pri polni zavesti zatrdim, da so bili študentje starši med najbolj prizadevnimi in dobrimi študenti. "Šlepanja", pavziranja in prepisovanja na različne fakse samo zaradi ohranjanja statusa med njimi pravzaprav ni bilo! Moja dva sošolca z likovne akademije sta s sabo v LJ pripeljala 3 letno hčer in vse študijske obveznosti opravila v roku! Oba sta končala tudi magistrski študij in na koncu dobila najlepše darilo - še eno hčer! Prav vsi v letniku smo ju občudovali zaradi organiziravnosti, delavnosti in ljubezni do družine. In tega verjetno ta uboga avtorica članka nikoli ne bi zmogla. mamaF - Mojca

14. sep 2008 20:32

Zdravo, stara sem 27 let in imam skoraj 10 mesecev staro hčerko. Poročila sem se pri 26, po končanem študiju. Zaposlena pa sem bila vse skozi za določen čas. Ko sem zanosila sem ostala celo brez službe, vendar sem si jo ponovno našla in delala do nastopa porodniške. Moram pa rpiznati, da sem tudi jaz imela načrt, da bom najprej naredila kariero, prepotovala nekaj sveta in se nato ustalila in ustavarila družino. Vendar je prišlo vse malo prej, pa mi ni nikoli žal, ker mi hčerka polepša sleherni dan in sploh ne vem ,kaj bi delala če je ne bi imela. Tekom nosečnosti in do sedaj sem prišla do spoznanja da je za kariero vedno čas, zadružino si ga pa moraš vzeti takrat ko si mlad in si še poln energije da se igraš z otrokom, da mu lahko nudiš veselje, ki ga ima ko te vidi da skačeš z njim za žogo, ko se loviš, ko se igraš skrivalnice. ne predstavljam si, da bi vse to delala ko bi bila stara 50 let ali več, če bi čakala na to, da bi najprej ustavrila kariero in čakala na to, da imam zaposlitev za nedoločen čas. Vsekakor se vsak odloči kdaj bo imel otroke, ampak meni ni žal, da sem ga imela sedaj. Poznam pare, ki so družinski prijatelji in nimajo otrok, vse so že poskusili, vedar ne gre in ne gre in zakaj ne, eden od razlogov je lahko tudi to, da so vsi že krepko proti 45 letom ,ko je tudi možnost zanosistve in donositve močno zmanjšana. Mislim, da drži modrost naših babic, ki so rekle da moraš imeti otroke mald, ko še imaš potrpljenje. Sicer moji študijski kolegi in srednješolski kolegi še nimajo vsi otrok, ker so vsi v načrtovanje kariere ampak se niti ne čutijo pripravljene na to, da bi imeli otroka. Sej se jaz tudi nisem počutila, ampak potem kar nekako dobiš občutek za vse to. Tako, da ne vem če je avtorica tega članka vse premislila. Nikoli ne veš, če si pripravljen na to, da imaš otroka dokelr ga nimaš. In vsi se učimo, še nihče se ni rodil z vsem znanjem, vsi ga pridobimo z učenjem. cimetovka

14. sep 2008 20:55

mamaF je napisal/a:

Je pa res bolje za avtorico- glede na njen egoizem in nezrelost- da v to svoje življenje ne pripelje otroka. Takim ljudem je potem tudi otrok "projekt", kjer ne sme biti napake. Kdo pa potegne krajši konec, vemo. Otrok.

mamaF, se podpišem pod to Sama sem prvič zanosila pri 30h, čeprav sem si močno močno želela imeti otroka že prej, pa jih imeti cel kup... vendar se ni izšlo. Me kar boli, ko vidim, da si nekateri pa celo izmišljujejo. tulka

14. sep 2008 21:30

To še ni nič! Zadnjič sem pri frizerju brala v Obrazih pismo bralke, v katerem razlaga, kako da je njen partner neustrezen (slabi geni zaradi raznovrstnih bolezni v njegovi družini; navaja tudi, da niso vsi njegovi žlahtniki pri tavisokem ajkuju) in da razmišlja, da bi se potihem dala oploditi z boljšimi geni nekje v tujini (kar ji baje zaradi službe ne bi bil nikakršen problem). V pismu ni razvidno, kaj bi naredila s sedanjim partnerjem; dobila sem občutek, da bi ga sicer rada obdržala.

Meni je bilo vse to pisanje tako mimo, da sem bila prav olajšana, ko sem v odgovoru gospe Bernarde Jeklin prečitala stavek v smislu "vse lepo in prav, ampak naj pomisli tudi na možnost, da žensko jajčece navsezadnje lahko mutira". Ker mi je bilo bralkino pisanje res popolni science fiction, hkrati pa mi je bilo popolnoma jasno, da ta bralka misli čisto zares in da verjetno ni edina, sem se zavedla, kako starokopitna sem. Ma kake lune, kozmobiološki koledarji in ovulacije, draga kmetauzarka Anja, "in" je nekaj popolnoma drugega.

Včasih se res dobro počutim, ko grem v cerkev in zmolim en očenaš (pa ne me linčat).

Anja

14. sep 2008 22:00

Tisti članek je bil zelooo verjetno tisto, čemur marketingarji rečejo prikriti marketing. V lepo pripovedko zavita reklama. Gotovo je članek plačalo podjetje, ki ponuja zmrzovanje. Pri nas namreč ne moreš kar it k ginekologu in rečt "Lepo prosim, zmrznite mi 10 dag jajčec do 2012....." To se na stroške "sociale" pri nas dela samo v določenih primerih. Zato je za tole lepo reklamico gotovo nekdo, ki plačuje zanjo. Podobno kot obstaja podjetje, kjer lahko za plačilo shraniš popkovnično kri svojega novorojenčka.

Na svetu se vse prodaja in za vsako stvar se najde nekdo, ki jo bo kupil. Tudi najbolj noro stvar... samo pravilno jo je treba reklamirat. In tako je tudi z zmrzovanjem jajčec ali celo oplojenih jajčec.

tjas

14. sep 2008 22:21

Jaz sem mnenja, da se mora vsak posameznik v svojem življenu odločiti za tisto kar je za njega najboljše. Saj je življenje le eno samo, danes in tukaj. Midva sva brez potomcev, trenutno še ne najdeva odgovora na vprašanje zakaj imeti otroka? Za to da bo skrbel za naju ko bova stara, naju obiskoval v domu starejših, da bo borba za delitev premoženja ko naju več ne bo, zato ker jih imajo drugi ali zato, da jih moreva imeti? lp, pinka

14. sep 2008 22:26

Mislim, da naj ima sicer vsak otroke, kadar mu paše, vendar sama zelo zagovarjam mlade starše, to pa iz več razlogov: imaš več energije, da se ti da dejansko ukvarat z otroki toliko časa in tako kot njim paše, ne kompliciraš toliko in nisi še tako daleč od otroštva, da se ne bi spomnil, kako ti je bilo pri čem, da ne ponavaljaš istih napak in da še znaš biti otročji. Poleg tega se mi zdi fer do otroka, da mu v njegovih najlepših letih ni treba skrbeti za betežne starše, ki so breme... Pa tudi če jih hočeš imet več, je treba pač prej začet Pa medgeneracijska razlike je manjša. Midva sva si sicer pošlihtala zadeve v smislu najprej štalca, pol pa kravca, nisva pa prav dolgo čakala - en mesec po vselitvi sem bila že prvič noseča. Sem pa paf nad obema skrajnostima, ki ju srečujem: fantje in punce pri 34+ pravijo, da še niti pod razno ni čas za otroke, drugi pa se v tem času spoznajo in po 2 mesecih poznanstva že pričakujejo (tega si pa jaz ne bi upala)... Da bi se šla pa umetno oplodit, če je možno naravno, mi pa ne pade na misel - je prvič preveč fino naravno delat otroke, drugič je pa umetna oploditev kar matranje, vsaj kar so mi ženske do zdaj povedale ni tam nič takega, kar bi si želela kdaj sprobat... Veri

14. sep 2008 22:40

Takšni otroci bi (bodo?) imeli zelo stare starše. Ko bo otrok star 10 let, bo mama 60; ko bo otrok 18, bo po možnosti že brez staršev? Ne, hvala!

14. sep 2008 22:41

pinka je napisal/a:

Jaz sem mnenja, da se mora vsak posameznik v svojem življenu odločiti za tisto kar je za njega najboljše. Saj je življenje le eno samo, danes in tukaj. Midva sva brez potomcev, trenutno še ne najdeva odgovora na vprašanje zakaj imeti otroka? Za to da bo skrbel za naju ko bova stara, naju obiskoval v domu starejših, da bo borba za delitev premoženja ko naju več ne bo, zato ker jih imajo drugi ali zato, da jih moreva imeti? lp, pinka

Te občudujem, da to tako priznaš. Saj ne, da sta s partnerjem med redkimi, ki tako razmišljata, ampak je naša družba še vedno tako usmerjena, da "otroc pa morjo bit" in taki pari, ki otrok ne želijo, veljajo za čudaške. No, poznam take, ki imajo enega otroka "ker mora bit, da bomo kot drugi in ker starši vedno sprašujejo kdaj pa bo", potem pa s tistim otrokom kar ne vejo kaj bi (dva npr. želita vpisati otroka pri 2,5 mesecih v jasli) matilda