Odločanje za potomce

14. sep 2008 23:11

Sama sem se spraševala podobno kot Lisa.Mi smo iz ene druge generacije, ki smo otrooke imeli kot odgovorni starši, četudi kak študij še ni bil končan, a je bilo še vse nekako naravno, brez odlašanja, sanjanja zgolj o karieri (seveda smo vsi razmišljali o službi in stanovanju, ampak da bi pa zato za leta in leta odlašali z otroki?).

Očitno je, da so danes drugačni časi. Vsak od nas si o tem misli, kar si pač misli. Moje prepričanje je, da je otroke trreba imeti takrat, ko si pripravljen, ampak raje prej kot kasneje. Iz razlogov, kot jih je opisala Veri - starejšim zmanjkuje energije (tu ne mislim na ženske okoli 35, ko imajo te prve otroke...) in kaj si bo 55 letna mati počela s 15 letnimi pubertetniki (govorim o prvem otroku). In otrok starejših staršev postane srdišče sveta, vse mu je podrejeno, nastopijo pa težave,ko se je treba soočit z drugimi otroki in ugotoviti, da se v vrtcu, šoli, na dvorišču in igrišču pojavlja še veliko drugih otrok, ki so tudi središče sveta. In kateri svet je potem tisti ta pravi?  Vprašajte po šolah, kako se poznajo razlike med otroki mlajših starejših staršev....

 

 

 

Dajem pa prav pinki, čeprav ne vem, koliko je stara. Če si zastavljaš vprašanja kot ona v zadnjem odstavku, potem je bolje, da otrok nimaš. Mi se ob odločanju za otroka, pa sta oba bila načrtovana, nismo spraševali, ali se bodo borili za dediscino, skrbeli za naju v domu starostnikov, ali da bi jih imela zato, ker jih pač imajo drugi. Želja po otroku je dozorela v najini dolgoletni zvezi, zdela se nama je logično nadaljevanje najine skupne poti oziroma živeti v družini z otroki, ne samo kot zakonca in brez otrok.  Morda tudi zato, ker sva oba odraščala v skladnih, ljubečih družinah in sva si takšno zaželela  tudi sama.

 

Poznam veliko žensk, ki so dale prrednost uspešni karieri in se nad otrokom zmrdujejo, ker bi vse pokvaril, pa tudii čas ni nikdar pravi. Ene si jih morda želijo, pa ne najdejo primernega partnerja. Pri drugih za otroka noče niti slišati partner...

 

Nikogar ne obsojam, daleč od tega. Imeti otroka je preveč odgovorno početje, da bi lahko pametovali in presojali druge. Nikomur ne vidiš v glavo, ne poznamo okoliščin, ki nekoga privedejo do tega, da ne želi imeti otroka. Če pa si otroka res želiš, je ni okoliščine, ki bi te od tega odvrnila.

 

najhuje pa je potem, ko se nekdo po odlašanju zavoljo kariere, gradnje hiše, potovanj ali česa že končno odloči za otroka, tega pa od nikoder. Takrat pa nastopijo travme in težave. Ne privoščim jih nikomur.

 

Drži pa kot rpibito, kar je Lisa napisala v enem stavku: otroci niso pudlji.

 

Mamamia

 

 

mamamia

14. sep 2008 23:50

Lisa, sicer se s tabo strinjam.. vendar.. po drugi strani pa.. vsak se sam odloci kdaj in zakaj bo imel otroke.. to je njegova pravica. kdo si pa ti (ali jaz ali kdorkoli drug) da se bos (bomo, bodo :) ) zgrazali nad njihovo odlocitvijo? ce njim tako pase, naj imajo tako - in prav je tako. glede tega, kdaj, kako in zakaj bo imel otroke mora odlocati vsak ZASE. popolnoma nesmiselno - in.. da Lisa, tudi nesramno je to obsojati. pomarandza

15. sep 2008 0:45

Pomarandza, tudi s tabo se strinjam, da ima prav vsak pravico, da se odgovorno odloči za to, kdaj imeti otroke. Vendar pa smo se nekatere obregnile ob besede, ki jih Lisa navaja iz tistega članka: da zdrava mlada ženska s partnerjem razmišlja o zamrznitvi jajčec in se bo dala umetno oploditi, ko bo "pač imela čas za to", ne glede na "biološko uro". Vidiš to se zdi meni sporno. Nobena ženska v rodni dobi ne rabi take "rezerve", če njen namen ni roditi šele tajrat, ko po naravni poti ne bi mogla več zanositi. Torej v obdobju menopavze. Pa je to naravno - preskočiti naravno pot, obiti rodno obdobje in si "omisliti" otroka takrat, ko bi bilo naravno pričakovati vnuke? Vidiš, to je konkretno mene, pa tudi koga drugega, zmotilo. Dejstvo, da v tem svetu vlada mišljenje, da se da vse (vključno s potomstvom) podrediti naši volji in našim željam. Kljub temu, da sem sama mama dveh otrok, ne obsojam nikogar, ki se odloči za življenje brez otrok. Pravico do take ali drugačne odločitve ima vsak človek. Vsekakor je za vsakega otroka najlepše, da se rodi zaželjen in sprejet v ljubeče okolje. Ker pa na tem forumu podajamo svoja osebna mnenja, sem si tudi sama vzela pravico, da me to, v članku navedeno "varanje" biološke ure iz popolnoma konformističnih razlogov odbija. mamaF - Mojca

15. sep 2008 4:21

Zalo dobro povedano, mamaF, se podpišem pod tole.

jasna

15. sep 2008 9:24

Tule sta dve temi in sicer - zamrzovanje jajčec - odločanje za otroke. In ti dve temi sta in pa tudi nista povezani. Namreč, če imamo zamrzovanje semenčič in se vsi zavzemamo za semenske banke in za malo človeku bolj prijazne možnosti za umetne oploditve (punce, a ste pozabile leto 2001 in tisti kleromačizem, ki je sesuval pravice samskih žensk do umetne oploditve....) za vse, ki bi radi imeli otroke, pa jih ne morejo...A jajčeca se pa ne bi smela zamrzovati. Zakaj pa ne? Kaj je pa v jajčecu bolj imanentno svetega od semenčice? Se mi zdi, da so še kakšne druge variante, zakaj se bi zamrzovala jajčeca in tisti razlog, da bi imeli otroke "po tem" ko pač nekaj doživiš - pa ta ni samo ta razlog, za božjo voljo. Se danes zgodi marsikaj, med drugim tudi to, da zelo mlade ženske zbolijo za rakom (med mojimi sodelavkami so v zadnjih petih letih zbolele štiri, od katerih je bila samo ena nad trideset, ostale so bile pa mlajše)...in te ženske imajo čisto okej maternico, medtem ko so jim kemoterapije jajčeca bolj kot ne poškodovala. Če bi lahko dale svoja jajčeca zamrzniti, bi jih dale, pa niso mogle. In verjetnost, da bodo kdaj zanosile, je minimalna. Pa verjetno so še kakšni drugi razlogi, ki bi jih človek s kakšnim premislekom našel. In sedaj se vprašajte: a lahko si zamrzneš jajčeca, če imaš diagnosticirano kakšno težko bolezen, če je pa nimaš, pa ne smeš? A bi to napisale v pravilnik - dajte, no, še enkrat premislite. Glede načrtovanja družine in odločanja za potomstvo: tule se bo treba pa malo medgeneracijsko pogovarjati. Jaz verjamem, da si je nekdo, ki ima danes otroke stare tam med 25-30 let, pred točno toliko leti lahko prigovarjal nekaj v stilu "malo bom zobe stisnil, pa malo bodo starši pomagali, pa nekako bo že šlo...", ker si je verjetno mislil, da bo doba "stiskanja zob, pa bom že kako" trajala nekaj let, potem se bodo pa stvari odprle, v smislu, manj bo kreditov, plača bo višja... In tudi spoštujem vse, ki so šli čez to fazo. Ampak eno vprašanje: Ali imate vsi, ki imate toliko stare otroke, danes že odkljukano njihovo eksistenco? A so ti zelo veliki otroci "na svojem" (in podnajemniško stanovanje se ne šteje za "na svojem"), imajo službe za nedoločen čas (ekstra luksuz, ali opravljajo delo, ki jih veseli), ali lahko sami odplačujejo kredite in si ne hodijo sposojati k vam? Če imate vse to odkljukano, potem vas še bolj spoštujem, pa malo sem vam "fouš", ker ste imeli blazno srečo. Ker večina ljudi s toliko starimi otroki tega ne more odkljukati. Pa žal je tako, da večina še malo večjih otrok hodi potem k staršem po posojanje za avtomobile in stanovanja in starši kar dajejo...otroci pa vrnejo brezobrestno, če sploh... Današnji 25-30 letnik ima na izbiro naslednje: Prva možnost je, da bo naredil faks in potem nekje do 30. leta dobil službo za nedoločen čas in po petih letih bo dobil eno kolikor toliko korektno plačo (jaz sem v službi v ustanovi z dobrimi plačami, ampak tisti, ki začnejo, tri leta fino gagajo, sklepam iz tega, da je drugje mnogo mnogo slabše), s katero bo morda lahko financiral kako stanovanjce. In drugega ravno ne dosti. Druga možnost je, da si bo šel ustvarjat družino z dvakrat po 800 EUR (poznavajoč stroške življenja v LJ brez pomoči staršev in domačega vrta, no way) in si mislil, "saj bo šlo, če so moji starši, bom pa jaz tudi, saj skromnost je okej"...., s tem, da se bo za razliko od generacije staršev, ta faza z dvakrat po 800 EUR kar vlekla v nedogled in nič se ne bo dalo privarčevati. In bodo otroci rasli in bo treba plačevati inštruktorje, pa če se bomo šli še tiste reforme, ko bo treba plačevati šolnine, ker zdaj imamo kapitalizem, ljudje moji....pred petindvajsetimi leti ga pa nismo imeli....in čez dvajset do petindvajset let bo še vedno realno sstandard današnjih "dvakrat po 800 EUR" in super bo, če sploh bodo. Otroci bodo pa večji in bodo imeli večje potrebe. Plus, v tistih 800 EUR bo treba odvajati še dodatno za dodatno pokojninsko zavarovanje, če nočeš imeti osnovne penzije, ki bo tam nekje 45% od dopenzijskih dohodkov, ergo 360 EUR....Da o kakšnem namenskem varčevanju, ki ga odpreš ob otrokovem rojstvu in se potem, ko to dete diplomira, reče, evo dete, tule je tvoja polica, nateklo se je gor 150.000 EUR, vzemi jih in lepo prosim, odidi od hiše, midva z očijem sva ti dala lepo popoptnico, od zdaj naprej si pa on your own....seveda ni govora. Skratka, današnjih 25 letnik ima, če se danes odloči za družinsko življenje z dvakrat po 800 EUR lepe možnosti, da bo celo življenje varčeval in nič prihranil in imel penzijo od 360 EUR. Pa jasno, da kdorkoli je karkoli računal, je rekel, ne, hvala. Plus, še nekaj je - ker spadam v grupo "kariernih punc", lahko povem iz prve roke. Ženske, ki želijo še videti svet, ki želijo še "kaj doživeti", ki imajo še seznam želja, v katerih otrok še ni....to so povečini punce, ki prihajajo iz okolij, kjer so se njihovi straši fino matrali, da so one prišle do izobrazbe. In so staršem čisto hvaležne za njihov trud. Ampak tudi pod razno ne želijo ponavljati življenjskih vzorcev svojih staršev, še zlasti pa ne želijo ponavljati življenjskih poti svojih mater. Tista cankarjansko-vsemu-se-odrekajoča-mati ravno ni kakšen blazen role model. Drugače pa jaz kot ena žlahtna levičarka sprejemam vsakršnjo izbiro vsakogar, vse dotlej, dokler ta izbira ne ogroža mene ali pa kogarkoli drugega. Sama sicer mislim, da je nesmisleno siliti v dolgoročno zvezo, dokler vsakemu posamezniku ni jasnih nekaj temeljnih stvari in tudi odločitev za potomstvo je za moj okus primerna takrat, ko ne razmišljaš več o tem, čemu vse se moraš zavoljo otroka ODPOVEDATI. Ker ta žrtvena ekonomija ni my cup of tea. Ampak jaz imam rada red in organizacijo pri bistvenih stvareh, medtem ko koncept "bo že kako" uporabljam predvsem pri peki piškotov. Drugi se pa stvari pač drugače lotevajo. Vendelina jr.

15. sep 2008 10:14

pa ste kdaj pomislile, da otrok ni samo seštevek stroškov in izgube časa z vožnjo na razne aktivnosti? In zaradi česa je treba temeljito premisliti kdaj si jih lahko "privoščimo"? Da je lahko navdih, sredstvo za osebnostno rast, eliksir za podaljševanje mladosti, neskončno učenje in ostajanje v trendu z vsem novim - tudi tistim izven naše kariere?Če že ni spodobno govoriti o ljubezni? Pa ni bil smisel mojega vprašanja v tem, čeprav se je kakšna obesila na to - morda iz lastne razdvojenosti. Tisto kar je mene šokiralo je, da zdrava, mlada ženska s partnerjem in urejeno eksistenco smatra da je OK, če zamrzne svoja jajčeca za enkrat v prihodnosti, ko si jih bo vstavila v svoje postarano, zastrupljeno, ohlapno telo in zahtevala iz tega naslova zdravega vnuka....ops, otroka. Kot da je za otroka vse dobro - vse kar je ostalo od podaljšanega otroštva matere. In če se o tem piše še navdušujoče, " kako super, sedaj mi pa ni treba imeti otroka do 40, lahko čakam na 50", se mi je pa zdelo res čisto zmešano. Lisa

15. sep 2008 10:28

Vendelina jr. je napisal/a:

odločitev za potomstvo je za moj okus primerna takrat, ko ne razmišljaš več o tem, čemu vse se moraš zavoljo otroka ODPOVEDATI. Vendelina jr.

To je to. Povezano je seveda z zrelostjo človeka. Nekateri tudi pri 35 letih, s kariero, visoko plačo, lastnim stanovanjem in vsem kar spada v računico še vedno mislijo, da se zaradi otroka odpovedujejo nevem čemu. Sicer zagovarjam, da naj se vsak otrok rodi zaželjen, pa magari je to pri 40 ali več letih. Vseeno pa velja razmisliti o tem, da smo kljub velikim družbenim spremembam še vedno evolucijsko na stopnji človeka izpred 50 ali 100 let, da je telo še vedno najbolj primerno za reprodukcijo med 18. in 30. letom starosti, ter da je po 30. težje zanositi, pa tudi riziko kakršnih koli zapletov je toliko večji. Aha, pa še to... res se je moja mama žrtvovala za nas, zgodaj nas je imela, dolgo je bila doma, šele potem je naredila kariero. Ampak meni se to ne zdi nobena napaka. Danes je stara dobrih 50+, privošči si lahko več kot dovolj, sploh pa uživa, ko se še vedno lahko igra s svojimi vnuki. matilda

15. sep 2008 10:42

Lisa, a ni še vseeno bolje, da ljudje pa magari tudi ženske, ki res niso psihično pripravljeni imeti otroka - da jih tudi nimajo? Saj ta odstotek žensk pri 36-h, ki še ne bi imele otrok - teh ni tako blazno veliko. In vsekakor je treba izreči priznanje, da ljudje povedo, da se kakšno stvar ne čutijo dovolj primerne iz kakršnikoli razlogov. Ker tako vsaj ne naredijo napak, ki se jih lahko naredi z ne dovolj odgovorno vzgojo. Če malo pogledam po ulici in nakupovalnih centrih, stahotno veliko primerov ne dovolj odgovorne vzgoje se sprehaja..... Sta še vedno dve stvari hujši in sicer:prva, da imajo ljudje, ki RES nimajo pojma, kako vzgajati in ljubiti otroke - da jih kar imajo in druga, da ljudje, ki bi radi imeli otroke (ali pa bi jih imeli več), po zelo odgovornem in racionalnem premisleku ugotovijo, da njihovi prihodki ne omogočajo vsega, kar bi radi otroku (otrokom nudili). Pa ko takole misel nese: ni, da bi človek stvari presojal zgolj na temelju svojih izkušenj in svojih odločitev. So raznovrstne zgodbe in nekaj, kar je meni npr. samoumevno, nekomu drugemu ni. Ampak nekaj realnosti v razmišljanju pa vedno pride prav. Sama sem videla že mnogo familiji, kjer so vsi po vrsti zatrjevali, kako so složni v družini in kako jim je fino (da ne rečem, da je bilo razpelo v jedilnem kotu)....ampak nekaj mesecev kasneje so v notarski pisarni frčale iskre in polena, ko so stari starši naredili darilno pogodbo in so se potem otroci in starši ob branju le-tega nazarensko sprli in je bilo treba branje večkrat preložiti in spremeniti pogodbo. Pa ljubeča deca, ki potem starim staršem niso dajala dovolj hrane in sta starčka hitreje umrla, da so lahko dedovali - to ni samo socialni realizem 19. stoletja, to se seveda še veš čas dogaja.... Pa videla sem mnogočlane familije, ki so se razklale takoj, ko so starši potrebovali večjo nego. Da ne govorim, koliko zanesenih žensk, ki so mantrirali tisto, da ljubezen reši čisto vse....je po dveh otrokih v treh letih totalno odpovedalo (to vidim na tedenski bazi na temelju volontiranja v enem društvu). Ker vse to je tudi življenje - ni samo tisto, ko se imava rada in je blazno fino, ko greva skupaj na tržnico in ko se crkljamo na kavču... In odrasel človek bi moral imeti toliko odgovornosti, da bi tudi take stvari vključil v razmislek o življenju, družini itd. Ne misliti, da se te, manj lepe stvari dogajajo samo drugim. Vendelina jr.

15. sep 2008 10:47

Vsak se sam odloči,kdaj bo imelnaraščaj...tudi razlogi za naraščaj so seveda od ženske/pararazlični. Svoboda!!!! Ampak, sama osebno sem pač zagovornik, da je otroka fino imeti mlad. Koliko mlad???Kje je tista meja?? Kariera pred otrokom? Čakati,da začne tiktakati biološka ura??Pri 20-ih?Pri 33-ih?? Midva sva prvega "mladička" dobila pri 20-ih letih...res,da ni bil načrtovan....zrastel pa je v krasnega 20-letnika. Nato je prišel še eden..načrtovan in jih šteje 15. Kako je bilo s kariero? Odlično!!! Nikjer in nikdar nisem začutila,da bi me kaj oviralo ker sem imela dva nadobutneža. Ravno nasprotno. Velikokrat sem lažje prenašala vsakodnevne napore....ja,bila sem mlada. Potovanje po svetu? To pa opravljava z možem sedaj.Sva še vedno mlada, otroka pa že več ali manj samostojna. Ta velik je že čisto,mlajši se pa sedaj po majhnih korakih na to pripravlja. ni mi čisto nič žal,da sem od 20pa do 30 leta bila več ali manj zaposlena z otrokoma,da časa za druge stvari ni bilo. Življenje se mi je pri 40letih komaj začelo.............in ga z možem zajemava s polno žlico. Stanovanjski problem sva si uredila,denarja za sproti je,otroci so veliki, imam čas za kavo......... Kolegice,ki so se pa odločile za drugo pot, da imajo sedaj (pri mojih letih) otroke in so stari od 2-eh pado 7-ih let.......hja...če jih vprašam kako je?slišim pa samo jamranje..ni časa za nič,so vedno utrujene,brezvoljne,tečne,......komplicirajo že, če otroku samo iz nosa svečka pogleda...... Me pares zanima,kako pri 40-ih letih 1 leto ali še več lahko vstajaš ponoči, zjutraj pa v službo? Gurenc

15. sep 2008 11:18

matilda večini predstavljava jabolko spora, ko poveva svoje mnenje ampak mi je čisto vseeno. Poznava ogromno parov, ki računaju, kaj vse jim bodo otroci vračali, ker se oni zdaj žrtvujejo za njih. Da še obrazložim najino situacijo, jaz sem stara 29, partner 33 in za nama je 10 letno skupno življenje, živiva eden za drugega, pravijo (pari, ki imajo otroke), da sva egoistična. Če se bova odločila za otroke, bodo sto procentno načrtovani, žaželjeni in od njih se ne bo pričakovalo, da nam morejo nekaj vračati. Naj maksimalno uživajo, potujejo, skratka uživajo življenje, tako da bodo srečni. Pustimu času čas. lp, pinka