Odločanje za potomce

16. sep 2008 23:05

Aljana, meni se ne zdiš sebična. Razčistila si sama pri sebi in naredila tako, kot je zate najboljše. Zakaj bi imela otroke, če si jih pač ne želiš? V službi srečujem otroke, ki jih starši jemljejo kot strašno breme - kako nizko samopodobo imajo ti otroci! Še nekaj malo izven konteksta - na živce mi grejo tisti, ki te neprestano sprašujejo, češ "kdaj boste pa naročili?" in te obsojajo, kako si sebičen - zakaj ne pomislijo, da pa mogoče vsi ne morejo imeti otrok, pa si jih želijo in jih vsako tako vprašanje neznosno zaboli...?!! tulka

16. sep 2008 23:45

mamaF je napisal/a:

... tisti, ki v svoje življenje ni sposoben sprejeti drugega (partnerja, otroka) pri 20-tih, 30-tih, verjetno tudi kasneje tega ne bo sposoben, pa naj bo plan "temeljev" za uspešno življenje še tako dodelan. mamaF - Mojca

 Mislim, da to ni res. Ljudlje dozorevamo različno. Eni so res dobri starši pri 20-ih,  drugi so še pri 35-tih otroci in morda res šele po 40. letu zreli, "sposobni" (in ne le "pripravljeni"), prevzeti odgovornost za otroka.

 

Jelenckova je napisal/a:

Jaz tudi mislim, da je otroke treba imeti takrat, ko sam začutiš, da bi jih imel. Pa tudi če nimaš ne vem koliko plače in svojega stanovanja. Jelenckova

In če to začutiš po štiridesetem, zakaj ne? In zakaj si ne bi ženska, ki se pri 25-ih še ne čuti zrela za materinstvo, zamrznila jajčeca, da bo otrok po 40. letu bolj zdrav?

Nasja

17. sep 2008 6:10

Če ženska nekje do 40 leta začuti željo po otroku, ga lahko ima ne da bi za to rabila zamrznjena jajčeca. 

Če pa potem kar naenkrat začuti željo po otroku, prej je pa nikoli ni imela, bo verjetno razlog za to nenadno željo nekje drugje;  ali se je prestrašila, da bo v življenju nekaj zamudila, pa lovi zadnji vlak, ali je razočarana, pa želi otroka, da bo imela vsaj nekaj "svojega"...  Ne vem, meni se zdi to neodgovorno dejanje.

 

Ampak mnenja so različna, moje sem napisala, vsak pa razmišlja po svoje!

Lep dan!

jasna

17. sep 2008 8:31

Vsak ima svojo pot in se mu/ji dogajajo različne stvari in ima v različnih dobah različne prioritete in na to osnovo se še različne neplanirane stvari zgodijo. Nekdo pri 40-h brez problema ponoči previja otroka nekdo tega ne bi več počel.... Pa se zgodi, da ima 40 in nekaj letni par ponovno otroka (ko sta mislila, da sta končala s plenicami, to se je celo Tonyju Blairu zgodilo) ali pa da ima prvega. Hočem reči, ladies, zlasti tiste, ki ste "uspešno ulovile prvi vlak" (joj, te železniške metafore so tako pokroviteljske - najprej bi se morali zmeniti, kakšen vlak je kdo lovil in na katero postajo je sploh šel in ali je prepričan, da se je v svojem življenju že peljal z vsemi različnimi vlaki, ki si jih je želel), dajte se zavedati, da smo teoretično vse tudi fertilne bombe in da to, da nekdo že ima dva otroka, še ne pomeni, da ne bo imel pri 45-h tretjega. Ali pa prvega. Vendelina jr.

17. sep 2008 8:54

Kyara je napisal/a:

Že res in prav, da naj ima vsak otroka, ko pride čas za to, ampak malo je vseeno potrebno pogledat, kaj lahko 50 letna mati nudi 2 letnemu otroku in kaj 30 letna. Kaj bo čez 10...15 let....otrok pa še mladoleten....mama pa 70?Saj ni vse samo denar. Otrok tudi zaradi denarja ne bo srečen, potrebuje še kaj drugega. Kyara

No, nisem ravno 50letna, imam "samo" stirideset. Kaj lahko vec nudim otroku kot pri 30ih? Res mu zdaj lahko materialno ponudim vec, in tudi mu. Vendar se mi to ne zdi najpomembnejse. Ce gledam mlade starse na igriscu, potem imam definitivno vec energije in potrpljenja kot oni, pa tudi bolj striktna sem. Jaz pac ne sedim na klopci, se pogovarjam po telefonu in kadim, medtem ko se moj dvoletnik igra. Spodbujam ga, mu pomagam kadar rabi pomoc, pa vendar ga puscam da se osamosvaja. Ni mi problem porabit dve uri za nekaj kar bi lahko naredila v 15 minutah, ce bi ga namesto da hodiva in se pogovarjava, gledava mravljice, polze in kamencke, nabirava liste, ..., dala v vozicek in sla kamor sem namenjena. Ko bo najstnik sigurno ne bom z njim nabijala zoge na igriscu, ampak tega tudi pri 30 ne bi (in cisto resno, nobenega starsa ne vidim da bi to pocel, pa imam igrisce cez cesto, v glavnem so otroci prepusceni sami sebi). Veliko mojih kolegov je imelo mlade starse, ki so takrat, ko so bili majhni, delali hiso. Kaj pravijo? Da od starsev niso imeli nicesar, saj so ti ves svoj prosti cas vlozili v hiso, tam so morali biti tam vse popoldneve, vikende, in se sedaj kar naprej nekaj vlagajo,.... Vecina tudi ni ostala doma, ampak je sla na svoje, kljub temu da so starsi ravno zaradi njih zgradili ogromno bajturino. Nekateri kolegi so dosti bolj navezani na svoje stare starse, kot na starse! Moji sovrstniki imajo vec ali manj odrasle otroke, vecina jih je najstnikov. Zdaj naj bi bilo konec odrekanja in bi si lahko privoscili izlete in druge uzitke. Pa temu ni tako. Zdaj ponovno stiskajo pas in urejajo stanovanje - sedaj zase, ker so loceni. Kar se pa prispevkov in pokojnin tice: ker imam solidno placo so tudi moji prispevki precejsni. Ce bi jih ves cas moje sluzbe dajala na poseben racun ali v sklade, bi imela precej vecjo pokojnino kot jo bom dobila. Zdi se mi absurdno, da skrb zase prevalimo na potomce. Mi smo tisti, ki moramo poskrebeti zase in omogociti otrokom boljse zivljenje. LP, R.

17. sep 2008 8:54

Vendelina jr. je napisal/a:

Vsak ima svojo pot in se mu/ji dogajajo različne stvari in ima v različnih dobah različne prioritete in na to osnovo se še različne neplanirane stvari zgodijo. Nekdo pri 40-h brez problema ponoči previja otroka nekdo tega ne bi več počel.... Pa se zgodi, da ima 40 in nekaj letni par ponovno otroka (ko sta mislila, da sta končala s plenicami, to se je celo Tonyju Blairu zgodilo) ali pa da ima prvega. Hočem reči, ladies, zlasti tiste, ki ste "uspešno ulovile prvi vlak" (joj, te železniške metafore so tako pokroviteljske - najprej bi se morali zmeniti, kakšen vlak je kdo lovil in na katero postajo je sploh šel in ali je prepričan, da se je v svojem življenju že peljal z vsemi različnimi vlaki, ki si jih je želel), dajte se zavedati, da smo teoretično vse tudi fertilne bombe in da to, da nekdo že ima dva otroka, še ne pomeni, da ne bo imel pri 45-h tretjega. Ali pa prvega. Vendelina jr.

Vendelina, po mojem mnenju, je 300% razlika, če imaš pri 45-tih prvega ali tretjega otroka. veverica

17. sep 2008 9:12

Evo Rebbeca, generacija, glas razuma. To o potrpljenju ti dam definitivno prav. Jaz ne vem, kaj toliko razpredate o letih. Je pač tako, da so nekateri še pri sedemdesetih vitalnejši, lucidnejši, od povprečnega zagrenjenega tridesetletnika. _____ Govoriti o žrtvovanju starša za svojega otroka pa je totalno deplasirano. lp Vlado

17. sep 2008 9:17

Vendelina, podpišem se pod vse, kar si napisala.Ko te človek bere dobi občutek, da se vse lahko reši . Če dva nista za skupaj, naj gresta kulturno narazen, ne pa da zaradi otroka vztrajata skupaj. Včasih je pač samo to rešitev, ne glede na vse okoliščine. Prej pa se je potrebno potruditi za odnos. Pa tudi drugi odgovori so zelo zanimivi. Vidim, da imamo različna mnenja. In prav vsa držijo. Odvisno je samo s katerega zornega kota jih gledamo. *veki*

17. sep 2008 9:29

Rebecca, lepo si to napisala. katka http://katka-lopatka.moj-album.com/

17. sep 2008 9:46

Jaz pa pravim: ne sodite, da ne boste same sojene. Žal nekatere nimamo takšne sreče v življenju, da bi sploh lahko imele otroke ali pa to srečo, da bi pri 25-tih srečale prave partnerje (oziroma da bi takšni živeli tako dolgo, da bi se lahko veselili svojih otrok!), s katerimi bi lahko imele "dovolj zgodaj" otroke. Ali pa tiste fore, da te vzamejo v službo, le pod pogojem, da določeno število let ne boš imela otrok, ko pa ta čas mine, te partner zapusti, bodisi tako, da odide ali pa žal umre. Življenjske zgodbe so različne, vsak otrok pa je zelo dragocen! Pa naj bo to pri 20-tih ali pri 40-tih! Sicer pa, bravo Vendelina! Kozmeja