Odločanje za potomce

15. sep 2008 12:28

Vendelina jr. je napisal/a:

In dajmo no, dopustimo različne stile in različne odločitve, ker tule imam občutek, kot da je ena silna potreba, da se argumentirajo vaše individualne zbire. Kar je v osnovni brez smisla - izbire, ki so se že zgodile, so tu in tega se ne da več spremeniti. Vendelina jr.

Kaj vem, meni se zdi, da se kar strinjamo glede tega, da naj ima vsak otroke takrat, ko je pripravljen ali pa jih nima, če jih ne želi. Samo malo debatiramo o tem, ali je res popolno okolje tako pomembno za vzgojo otroka.

Vendelina jr. je napisal/a:

Razen, če je v vsej tej diskusijji bila kakšna nezavedna potreba po tem, da se malo obira neimenovano skupino "ambicioznih kariernih žensk, ki nočejo imeti otrok". Obiranje sicer na kratki paše, ampak ni ravno posebej čedno početje. In tudi na srednji rok ni nobenega užitka več.

Ali pa je na drugi strani potreba po tem, da se obira tiste, ki so se odločili za otroka kljub temu, da niso imeli službe, ali pa je njihova plača bolj švoh. Odvisno s katere strani pogledaš. No, meni se še vedno zdi samo izmenjava mnenj. Bog ne daj, da bi bili vsi enaki. matilda

15. sep 2008 12:31

matilda, se podpišem Veri

15. sep 2008 12:32

pinka je napisal/a:

Poznava ogromno parov, ki računaju, kaj vse jim bodo otroci vračali, ker se oni zdaj žrtvujejo za njih. .... Če se bova odločila za otroke, bodo sto procentno načrtovani, žaželjeni in od njih se ne bo pričakovalo, da nam morejo nekaj vračati. Naj maksimalno uživajo, potujejo, skratka uživajo življenje, tako da bodo srečni.

Tako tudi jaz mislim in upam, da bom na stara leta toliko pri spominu, da se bom spomnila, kaj sem mislila. Poznam namreč take... potem pa rečejo, da sem nehvaležna snaha matilda

15. sep 2008 13:03

Hehe, poznam take, ki mislijo, da si jim dolžen kar živo bitje - vnuke, oni so vendar njihovi. Se pa seveda strinjam s tabo, pinka, otroci so svoja bitja in če jih imaš res rad, si želiš samo, da jim bo v življenju lepo oz. bojo srečni, pa na kakršenkoli način že. Moji mali je recimo veliko bolj vroče kot meni - tako da je pač ne oblačim tako fejst kot sebe;), treba je gledat na to, kaj rabijo oni, ne kaj se tebi zdi prav. Veri

15. sep 2008 13:37

Sedaj vam bom zaupala lastno izkušnjo. Z možem sva počakala par let preden sva se odločila za prvega otroka. Seveda, določeni razlogi so nama načrtovali tudi takšno odločitev (priselila sva se v Slovenijo (mož je Slovenec), bila sva brez službe, osebno sem bila brez znanja slovenščine in še bi lahko naštevala). In ko sva nekako mislila, da je napočil trenutek za otroka, nisem mogla zanositi. Potem pa trkanje na vrata zdravnikov in še marsikaj, pa nič. Psihično te vse to izčrpa. In na koncu, ko pa že misliš, da nisi te sreče, da bi slišal otroški smeh pri hiši se je zgodilo, čisto, po naravni poti in brez problemov. Pa, da ne mislite, da samo enkrat, dvakrat in sicer en za drugim (razlika med otrokoma je 17 mesecev). Nisem bila rosno mlada ko sem rodila prvega otroka. In rada bi povedala CIMETOVKI, da sem sedaj pri skoraj 44 letih mlada v srcu in se z svojima otrokoma (7 let in 2 meseca ter 5 let in 9 mesecev) tudi igram in valjam po zelenici in igram skrivalnic, ter igram še marsikatero drugo igrico. Uživam v materinstvu, starševstvu nasplošno in privoščim ljudem, da imajo otroka ali več od 18 leta starosti pa tudi, če jih to veseli in si tega želijo tudi pri 50. letih. Vsak je edinka za se in ima pravico do takega ali drugačnega odločanja. Zvončica Sporočilo je spremenil(a) Zvončica dne 16. sep 2008 11:42:45

15. sep 2008 13:48

Vsak se odloca po svoje,kdaj imeti otroke . A ni vse v zunanjem bliscu in menim,da dva ki imata vsak po 800e dohodkov,lahko razmisljata o druzini. Ce ima nekdo vsega zadosti in se cez,ne more razumeti ljudi,ki drugace zivijo in ni receno,da pa zdaj njihovo otroci ne morejo normalno preziveti in ziveti. Pri nas ne zasluzimo prav veliko,precej manj kot zgoraj omenjeno,pa smo zgotovili hiso,otroci so studirali,sli smo na dopust... No, jaz sedaj potrpezljivo cakam na vnuke,seveda pa o tem odlocajo moji otroci. Majdina

15. sep 2008 14:30

Tako tudi jaz mislim in upam, da bom na stara leta toliko pri spominu, da se bom spomnila, kaj sem mislila. Poznam namreč take... potem pa rečejo, da sem nehvaležna snaha matilda Tega se jaz tudi bojim! Da se mi bodo možgani skisali ali bom pa postala zlobna in hudobna. lp, pinka P.S.Jaz sem matildino sporočilo, kar kopirala, ker drugače ne vem.

15. sep 2008 14:45

pinka, pri vsakem sporočilu desno zgoraj imaš dve ikonci, prva ima narekovaje in če tisto klikneš, bo v tvojem odgovoru citirano to sporočilo - lahko pa seveda potem del zbrišeš, če nočeš celega citirat. Ne bomo hudobni, ko bomo stari, če ne bomo že prej nezadovoljni, neuresničeni in faušljivi - saj se samo potencira. Veri

15. sep 2008 16:11

V celoti se strinjam z Vendelino.

Prepričana sem, da imajo ljudje pravico, da imajo otroke takrat, ko si jih sami želijo. Če si jih nikoli ne želijo, pa tudi prav. V tej naši družbi se ženska velikokrat počuti kot državna maternica, na katero se spomnijo takrat, ko naj bi rodile otroke. Drugače pa je ženska drugorazredni državljan in me sploh čudi, da nam dovolijo voliti.

Okoliščine za odločitev o rojstvu otrok so bile pred 25 leti popolnoma drugačne kot danes. Tudi svojih izkušenj in lastnih okoliščin ne moremo ponujati drugim, saj se naše okolje razlikuje v malenkostih, ki pa bistveno vplivajo na naše odločitve.

Imam pa bistven pomislek v zvezi s tem člankom: preprosto ne razumem, da človek razmišlja o uporabi znanosti zaradi svojega ugodja ( jajčeca se ne zamrznejo zaradi morebitne bolezni, ampak samo zato, da se materinstvo prestavi na ugoden čas). Če imaš pogum tako razmišljati, pa tvegaj tudi z zanositvi takrat, ko bo za to čas. Zamrzovanje jajčec na zalogo se mi zdi sporno, in pravzaprav taka umetna oploditev nima medicinskih indikacij, in je zato po mojem mnenju neetična.

Na drugi strani pa se mi zdi tako razmišljanje v smer, ko si človek, ki v določenem trenutku kupi sliko nad kamin, kupi modnega rodovniškega psa, omilsi še otroški voziček. Kako bodo starši, ki so izbrali popolne okoliščine za rojstvo otroka, odreagirali, če to njihovo dete ne bo popolno. Če bo odstopalo od pričakovanj. Ali jih bo tako starševstvo še osrečilo ?

Mene ta zgodba spominja na komentarje prijaznih ljudi, ki so prepričani, da je življenje samske ženske brez otrok tako nepopolno, da odkrito, nekateri pa bolj prikrito, svetujejo, naj s vendarle najde dedca, ki ga na potem sploh ni treba imeti, bistveno je, da imaš otroka. Tatvina sperme, upam pripomniti.

In takih svetovalcev je ogromno in niso bistveno drugačni od avtorice tega članka.

F r i n a

15. sep 2008 16:20

Mislim da je Vendy napisala pravzaprav vse. Kaj lahko dodam. Mogoce se enkrat to, da to kar se vam zdi samoumevno ni samoumevno!!!! Ja, lepo je ce imas druzino, ki ti lahko in ti hoce pomagat. Kaj pa ce je nimas? Ali pa ti ne more/ne zeli pomagat? Kaj pa potem? Kaj ce si sam za vse? V teh stvareh pac nisem optimist. Ne zanasam se na nikogar, ne da bo poskrbel zame, ne da bo skrbel za mojega otroka. Ja, sem stara mlada mamica, in sem utrujena. Je naporno. Je pa tudi zelo lepo. Zase vem, da si zdaj vzamem veliko vec casa za otroka kot bi si ga pri 20ih. Tudi zato, ker mi ni samoumeven. Idealnih druzin, kjer vladata sozitje in razumevanje je pac zelo malo. LP, R.