Odločanje za potomce

16. sep 2008 8:51

Gurenc je napisal/a:

...... Me pares zanima,kako pri 40-ih letih 1 leto ali še več lahko vstajaš ponoči, zjutraj pa v službo? Gurenc

Prav fino! lp Vlado

16. sep 2008 9:07

PATTY, napisala si, da potomcev ni brez pravega partnerja. Jaz pa vidim problem današnje mladine , poleg pridobitve stanovanja in službe za nedoločen čas prav v tem . Poznam kar nekaj primerov, ko sta dva začela s skupnim žiivljenjem, se odločila za otroka, potem pa spoznala, da enostavno nista za skupaj. In potem se je začelo. Kupila sta stanovanje, oba na kredit, imela sta srečo, da sta oba zaposlena za nedoločen čas, stanovanje je majhno, vendar lepo opremljeno, hčerka je zdrava in prisrčna. Oba imata avto srednjega razreda. Nekako se je izšlo z dvema plačama za 800 evrov, tudi malo s pomočjo obeh staršev. In kaj je sedaj? Ona ne more več prenašati njegovega karakterja, hoče jo komandirati, vse mora biti po njegovem, pozna prijatelja, ki jo razume, jo tolaži, njega pa ne prenese več. Hodi k psihologu, ima diagnozo anksioznost in išče izhod. Če prodata stanovanje, morata vsak k svojim. Ona bi morala k mami in očetu ter bratu v dvosobno stanovanje v drug kraj, službo in varstvo- njegova starša ima pa tu, v tem kraju.On pravi, da ji otroka ne da. Sedaj živita eden mimo drugega,v večnih prepirih, vse to pa prenaša njuna mala hči. Podobnih problemov poznam kar nekaj, zato se sprašujem, kaj je z današnjimi mladimi. Mogoče je bilo v starih časih tudi tako, pa nisem opazila, mogoće je kriv tempo življenja. Ne vem. Vem pa, da sem vedno trdila, da mora na govorilne ure hoditi mlada mamica, zdaj pa nisem več prepričana. Vedno sem bila mnenja, da starejši nimajo mirnih živcev za vzgojo otroka, da so za njih vnuki, ki pridejo in grejo...Trenutno mislim, da je pogoj za otroka razumevanje staršev, pa naj bo to prej ali malo kasneje. *veki*

16. sep 2008 10:19

Jelenckova je napisal/a:

Kar me pri tej situaciji jezi je to, kar pravi matilda, da marsikdo v naši družbi pričakuje, da ima par pri "pravih letih" (karkoli to že je) otroke, še bolj pa če je poročen. Ker zaboga, zakaj sta se pa "ženla", če sta po 1 letu še sama?! Kaj ljudje ne morejo razumet, da je to mogoče? Jelenckova

Hehe, se strinjam Jelenčkova, ljudje so pač navajeni nekega standardnega postopka in to pač pričakujejo. Če ti je kaj v uteho, imaš tudi obratno situacijo: "A otroka bosta imela? Kdaj bo pa poroka?" "Ja, kako ni poroke, če pa bo otrok? A se vama je ponesrečil?" Kot da si ne moreš želet otroka brez bele obleke in ceremonij. mene prav nič ne moti, če se nekdo odloči, da ne bo imel otrok, niti ne vidim nobene težave v tem, da bojo moji otroci plačevali penzije vsem samskim. Me pa moti to, da nekdo reče, da moraši imet izpolnjenih en kup čisto nerealnih pogojev, da lahko imaš otorka. Povsod po svetu imajo otroke, še precej več kot pri nas, pa jim gre materialno gledano v večjem delu sveta precej slabše. Pa so vseeno srečni in njihovi otroci tudi, pogosto precej bolj srečni kot naši otroci, ki morajo kot edinčki zadosti vsem našim pričakovanjem... Nikoli v življenju nihče ne bo imel toliko, da bi lahko dal otrokom vse, kar bi jim želel dati: če je Bill Gates, pa nima toliko časa, kot bi si ga verjetno želel za svoje otroke, če imaš ves čas na svetu, pa nimaš denarja, če imaš po naključju oboje, pa nimaš neke kariere ali nečesa tretjega, kar bi želel otroku pokazat kot vzgled... Tako da če čakaš na to, da boš imel vse, kar bi jim želel omogočit, potem jih ne boš imel nikoli. Ampak otroci ne rabijo vsega, kar bi jim rad dal, rabijo samo nekaj stvari nujno (ljubezen, osnovno hrano in toliko obleke, da jih ne zebe, pa osnovno higieno) in nekaj jih je fino, da so (kaka igrača, urice s starši, kdaj nova peresnica, kasneje internet, itd...), vse ostalo je pa zelo "optional" (vse hightech igrače, fency superge, najnovejše igrice...). drejček, mislim, da ti manjka samo prava punca. Brez lastnega stanovanja in službe za nedoločen čas se pa zanesljivo da - s pravo punco, seveda Se pa strinjam s tabo, da imamo ženske pri otrocih veliko več besede - sama se sicer trudim, da pri nama ne bi bilo tako, da bi se pač o tem skupaj odločala in zaenkrat sva se, ampak se pa zelo spomnim, kako sem, ko sem bila mala, rekla, da bom imela 5 otrok. Pa je bratec rekel, da on tudi. In sem mu zabrusila nazaj, da ne, da on jih bo imel pa toliko, kot bo njegova žena hotela. Je precej resnice v tej otroški logiki... NJegova punca bi pristala nekak na 3, se mi pa zdi, da si bo pri 3 tudi on premislil o 5, hehe Veri

16. sep 2008 10:26

Veki, par, ki ga omenjaš, bi moral iti po mojem na partnersko terapijo - ta storitev se itak izvaja v vsakem regijskem središču v Slo. Tam se naučijo pogovarjati brez očitanja drug drugemu in potem marsikaj zvedo o sebi in se potem tudi na bolj pametnih temeljih odločijo, če so za skupaj in če niso, kako se bodo na kulturni način razšli. Zelo veliko ljudi namreč živi skupaj, pa so v ta projekt vložili premalo resnega razmisleka. Ker je blazno fino biti z nekom, ko je še vse rožnato in misliš, da bo tako, kot je bilo prvo leto, celo življenje, potem pa, glej ga zlomka, ni. V resničnem življenju je prej tako, da ljudje neredko slabo odreagirajo že takoj, ko se partner obnaša drugače, kot so sami pričakovali. Pa pridejo male trzavice. Pa večje trzavice. Ki se končajo v prepirih in dolgih rilcih in ponosu in kdo bo prej popustil......Ljudje se danes praviloma niti prepirati ne znajo/znamo. Se v prepiru zmeče vse naprej in za nazaj za zadnjih pet let (dobri bog, če zadev nisi rešil/a pred petimi leti, ko je bil čas za to, ne pogrevaj materije zdaj), pa decibeli so višji....In ko to posluša otrok, to seveda ne pomaga. Sama sicer mislim, da ni, da bi človek skupaj zlagal lonce in zobne ščetke, preden se par vsaj enkrat pošteno ne sporeče in na temelju te izkušnje nekako definira pravila igre, v smislu, kako si bosta povedala, da sta jezna (pa istočasno ne bosta žaljiva), pa kako si bosta drug drugemu povedala, kdaj drugi za en odtenek preveč teži in naj prosim, neha. Pa še mnogo takih pravil in skritih sporočil bi se moral vsak par dogovoriti, preden je RES skupaj. Pred tem je bolj faza "ko se igramo odrasle". In nekako mislim, da je pametno, da dokler par ni RES skupaj, da prakticira kontracepcijo. Vendelina jr.

16. sep 2008 10:36

*veki* je napisal/a:

Mogoče je bilo v starih časih tudi tako, pa nisem opazila, mogoće je kriv tempo življenja. Ne vem. Vem pa, da sem vedno trdila, da mora na govorilne ure hoditi mlada mamica, zdaj pa nisem več prepričana. Vedno sem bila mnenja, da starejši nimajo mirnih živcev za vzgojo otroka, da so za njih vnuki, ki pridejo in grejo...Trenutno mislim, da je pogoj za otroka razumevanje staršev, pa naj bo to prej ali malo kasneje. *veki*

Se popolnoma strinjam, prvi in edini pogoj za otroka je razumevanje staršev....mamice pri 18, ja lepo vas prosim, v današnjem svetu, ne, otrok ne more imeti otrok. Če jaz poslušam svoje starše, pa od drugih, ki so vsi postali starši pri 18, najkasneje do 20, to so druge vrednote, vzeli so si čas, imeli so potrpljenje, veliko tega, česar danes ni. Danes pa je hud tempo življenja, denar nas obrača po svoje, ljudje smo drugačni..ne vem. In ne me razumeti narobe, zelo sem vesela ko vidim srečno mlado družino, blagor jim, samo tu je vsekakor drug tok dogodkov pripomogel k temu. Če samo pogledamo okoli sebe, koliko ljudi je pri 30 in več še vedno samskih, obremenjenih in zagrenjenih nad nasprotnim spolom, češ, kje pa naj najdem pravega/pravo, ženske jamrajo saj bi imela otroka, pa kaj ko moškega ni:) patty

16. sep 2008 10:45

Veri je napisal/a:

mene prav nič ne moti, če se nekdo odloči, da ne bo imel otrok, niti ne vidim nobene težave v tem, da bojo moji otroci plačevali penzije vsem samskim. Me pa moti to, da nekdo reče, da moraši imet izpolnjenih en kup čisto nerealnih pogojev, da lahko imaš otorka. Povsod po svetu imajo otroke, še precej več kot pri nas, pa jim gre materialno gledano v večjem delu sveta precej slabše. Pa so vseeno srečni in njihovi otroci tudi, pogosto precej bolj srečni kot naši otroci, ki morajo kot edinčki zadosti vsem našim pričakovanjem... Nikoli v življenju nihče ne bo imel toliko, da bi lahko dal otrokom vse, kar bi jim želel dati: če je Bill Gates, pa nima toliko časa, kot bi si ga verjetno želel za svoje otroke, če imaš ves čas na svetu, pa nimaš denarja, če imaš po naključju oboje, pa nimaš neke kariere ali nečesa tretjega, kar bi želel otroku pokazat kot vzgled... Tako da če čakaš na to, da boš imel vse, kar bi jim želel omogočit, potem jih ne boš imel nikoli. Ampak otroci ne rabijo vsega, kar bi jim rad dal, rabijo samo nekaj stvari nujno (ljubezen, osnovno hrano in toliko obleke, da jih ne zebe, pa osnovno higieno) in nekaj jih je fino, da so (kaka igrača, urice s starši, kdaj nova peresnica, kasneje internet, itd...), vse ostalo je pa zelo "optional" (vse hightech igrače, fency superge, najnovejše igrice...). Veri

Veri, evo, takega mnenja sem tudi sama. Se podpišem. mamaF - Mojca

16. sep 2008 10:49

Vendelina jr. je napisal/a:

Sama sicer mislim, da ni, da bi človek skupaj zlagal lonce in zobne ščetke, preden se par vsaj enkrat pošteno ne sporeče in na temelju te izkušnje nekako definira pravila igre, v smislu, kako si bosta povedala, da sta jezna (pa istočasno ne bosta žaljiva), pa kako si bosta drug drugemu povedala, kdaj drugi za en odtenek preveč teži in naj prosim, neha. Pa še mnogo takih pravil in skritih sporočil bi se moral vsak par dogovoriti, preden je RES skupaj. Pred tem je bolj faza "ko se igramo odrasle". In nekako mislim, da je pametno, da dokler par ni RES skupaj, da prakticira kontracepcijo. Vendelina jr.

...pa pod tole tudi. Ja , življenje (z otoki ali brez) pač ni telenovela s happy endom. Brez prave komunikacije med partnerjema se srečni scenarij prav hitro sfiži... mamaF - Mojca

16. sep 2008 10:53

Kyara je napisala Otrok tudi zaradi denarja ne bo srečen, potrebuje še kaj drugega. To je še kako res. Mislim da "primerno" mladi starši lahko nudijo otroku primerno otroštvo - igrivo, veselo, otročje - nekje ni daleč čas, ko so bili tudi sami otroci - medgeneracijski prepad je majhen. Seveda je vse odvisno tudi od karaketerja staršev in tudi nekateri starejši starši so lahko prav zabavni in lahko z otroci doživijo marsikaj lepega - seveda če se znajo in zmorejo včasih tudi spustiti na nivo svojih otrok. Tega včasih ne zmorejo tudi mladi starši. Razmišljam in opazujem svoje kolege in kolegice - takrat pred 20 ali 25 leti, ki so se rojevali naši otroci so bili res drugačni časi, toda po drugi strani, imajo ti pari že pri 40 ali 45 letih že kar odrasle otroke. Sicer se še niso osamosvojili, ker se ponavadi še šolajo, so pa starši toliko prosti, da si lahko privoščijo dopust tudi sami in nekako zaživijo lepo življenje v dvoje. Ker so v mladosti res malo stisnili zobe (mali otroci, gradnja hiše oz. urejanje osnovne eksistence, šolanje, kariera...) imajo sedaj čas in mogoče tudi denar zase. Pri sedanji generaciji pa se bodo v teh letih še krepko ukvarjali s plenicami in dudami, tisti bolj pridni, pa bodo v teh letih spremljali svoje otroke v prve razrede šole, ko pa bodo ti otroci na koncu pubertete pa bodo stari tam okrog 60 let. Mislim da so starši stari cca 40 let z najstnikom tudi z vidika najstnika veliko bolj sprejemljivi kot 55 ali 60 letni starši z najstnikom - saj je med temi starši ena cela generacija. Eno in drugo - zgodnje starševstvo ali poznejše starševstvo imata vsako zase tako dobre kot slabe strani. Mislim pa, da narava govori v prid prvega - ali kot bi rekli vse ob svojem času. Mislim, da današnja mladina vse preveč razmišjla in nekako tržno pretehta vse razloge za in proti otroku. Res je, da ko se odločiš za otroka, se zanj odločiš za vse življenje. Ni kot avto, kjer lahko izbiraš med kupom opcij in dodatno opremo - otrok kot tak je popoln, rabi le starše, ki ga bodo ljubeče sprejeli v svoje življenje. Veste ni lepšega, kot izbirati cunjice za malega princa ali princesko, videti iskrice sreče v njegovih očeh, tudi če si ta mesec zaradi tega ne boš kupil novih čevljev ali če zvečer zaradi varstva ne moreš zdroma. To se ti tiskočkrat povrne. In zame je vrhunec še tako dobre zabave to, da se lahko po zabavi vrnem domov, kjer me čaka moja družina, ki bo še vse dopoldne hodila po prstih po hiši, da ne zbudi mame, ki je prišla domov sredi noči in je neprespana, pa čeprav se to zgodi le nekajkrat na leto. Pozdrav tedi

16. sep 2008 11:00

Ma, ne vem, če je danes tako hujši tempo, po moje je to samo izgovor: v srednjem veku, pa tudi kasneje so delali po 16 ur na dan! To je bil gotovo hujši tempo. Moški niso pomagali pri otrocih, ker so bili ves čas v službi, ko je prišel gazda domov, se ga je pa streglo spredaj in zadaj, da ni crknil od napora, pa da nisi kakšne fasala... Ni bilo porodniških in bolniških, ni bilo kontracepcijskih tablet, kar je pomenilo, da so ženske rojevale enega za drugim in bile ves čas noseče ali po porodu, kar je lahko precej naporno s parimi malimi mulci okoli. Da ne rečem, koliko se je lahko ženska sprostila, če je vedela, da se lahko to konča v "neželenem otroku"... Se vam čisto zares ne zdi, da nam je danes boljše? Otroke imamo, kadar hočemo, lahko si privoščimo celo potovanja ali kako posebno hrano, tudi z 800 ali manj evri na mesec;)... Zdaj se recimo zgodi, da sem sama noseča s tamalo nekaj dni, ko je lubi na terenu. Če bi živela 50 ali 100 let nazaj, bi se mi to dogajalo stalno: fantje so bili v raznih blesavih vojnah ali pa v rudnikih, na polju,... in nisi imel ne vem kake pomoči od njih - razen finančne. O svojem stanovanju bi takrat lahko samo sanjala, pa najeto ali ne, takrat so vsi živeli skupaj, na kupu, včasih v eni mali sobi. Razne tašče in mame bi se mi vmešavale v vzgojo, da je joj in nihče me ne bi upošteval 5%. Prala bi plenice v mrzli vodi, ne pa da jih fliknem v pralni stroj in je v 2urah gotovo! Za precej manjšo higieno bi se morala 10x bolj trudit, za oblečt bi mela tamal gotovo manj, kot ima zdaj, pa se zdaj ljudem zdi problem, če nosi ponošene obleke (zanjo je gotovo boljše, ker so že lepo mehke:). Prav noben tempo življenja me ne sili, da naj ne bom potrpežljiva s svojo tamalo! To, kakšna bom, se odločam sama! Vse ostalo so izgovori! Tudi če ti je slabo, si lahko prijazen - garantirano! Se pa moraš bolj potrudit za to kot če je vse ok, 100%. Ampak to ne pomeni, da se ne da! Denar te obrača, če si res čisto na dnu (ampak to vseeno ni takooooo zelo pogosto) ali pa če se mu pustiš. Sicer pa pač kdaj malo bolj skromno živiš in se imaš vseeno fino. In denar res ne more biti kriv, da človek ne najde "prave/ga"! To je pa res traparija! Če si zagrenjen, pa seveda težko spoznaš enega krasnega človeka, ker se te vsak sonček na daleč ogne, saj si ne želi enega težaka zraven... Lahko se zgodi, da ne spoznaš "pravega", seveda, ampak za to ni odgovoren denar, ampak ali malo smole ali značaj ali pa kaj tretjega (recimo da skrbiš za ostarelo babico in ne moreš nikamor,...) Ampak nima pa to veze z denarjem. Veri

16. sep 2008 11:09

Pri starejših starših se meni zdi največji problem to, da postanejo bolni ravno, ko si odrasli otroci začnejo ustvarjat družino - in tako precej obremeniš svojega otroka takrat, ko to najmanj rabi. Seveda te ne bo kar pustil, vendar pa je to težko breme. Meni je super, da so vsi najini starši še tako fit! In njim je super, da lahko uživajo tudi kako urico sami z vnukinjo! Če bi naju starši imeli pri 50ih, bi bili zdaj stari 80 in ne vem, če bi jim ravno upala pustit tamalo brez nadzorstva... kar bi bilo tudi za njih škoda. Poleg tega si ne predstavljam, da bi jih že zdaj izgubila - se mi zdi, da še nisem pripravljena na to in mislim, da je lažje to prenesti kasneje, ko si že urediš svojo družino, nekak je vse bolj naravno, da se obrača in ni velikih šokov (smrt ali huda bolezen starih staršev), ko so vnuki še čisto mali... Veri