Splav

15. jul 2007 21:23

Bravo Frina! DanaS: sočustvujem. ;) Tudi mene takšni komentarji precej "dvignejo" ... cherry

16. jul 2007 8:42

Dvojčica, vse v življenju se zgodi z namenom...... Odločitev je samo tvoja in ti boš morala živeti z njo. Zato se ne oziraj na druge. SREČNO!!!!!!!!!! jana

16. jul 2007 9:20

Zelo pomembno je, da, ko se odločiš, stojiš za svojo odločitvijo. Drugače ne gre. Veliko sreče. Kmalu se bo vse uredilo. jessy6

16. jul 2007 10:39

dvojčica....., vedi, da ti stojim ob strani, največja žalost na tem svetu je, da ti življenje prinese situacije, ki se jim ne moreš izogniti. Knjige, stari ljudje, stare zapovedi....pravijo, nič se ne zgodi naključno, vse ima svoj namen. Karkoli se je zgodilo in kakršno odločitev si sprejela, je tista PRAVA! Ne poslušaj zlo nasvetov, ker vsak v svoji situaciji reagira na svoj način. Ali je to odselitev od staršev, ločitev, splav...vsak v podzavesti VE kaj mora naredit, neglede na okolico. In ne sekiraj se- sprijazni se s tem, da tako mora biti! Ker te čaka dan, ko boš z veseljem v roke vzela svojo štručko!!!!!!!! Mislim nate! PS. če boš imela čas, si preberi knjigo Potovanje duš.....potem boš vedela..... Petra 1 Sporočilo je spremenil(a) Petra 1 dne 16. jul 2007 10:44:27

16. jul 2007 12:24

Kolegica ga je imela 6 let nazaj ... v enem dnevu je šla na poseg ki je bil pod narkozo, ostala je na opazovanju čez noč (ker je bila to prva nosečnost). Poseg je prestala brez problemov.(Celje) Kakor koli se boš odločila, vedi da nisi sama in da smo mi s teboj .... če že ne drugače pa vsaj v mislih ... čim več sreče in dobrega počutja ti želim. maserka

16. jul 2007 12:41

Kolikor sem lahko na hitro preletela odgovore, v nobenem ni bilo obsojanja dvojčice ali prepričevanja, da naj tega ne stori. Dvojčica prosi za nasvet glede splava, vendar ni izrecno napisala, da je ostalo ne zanima, ker se je tako že odločila. Celo svojo osebno, težko, situacijo razkriva, kako bi sicer otroka obdržala, če ne bi bilo tako kot je. Ob branju sem dobila občutek, da si otroka želi, da pa ji trenutno stanje ne dopušča, da bi otroka obdržala, da želi potrditev v svoji odločitvi. Verjetno so tako menili tudi drugi, zato so bili tudi nasveti takšni, da se ne bi prenaglila, saj se trenutno stanje lahko kaj hitro spremeni, spomini pa ostanejo vse življenje, posebej tisti grenki. Ne vem, zakaj ne bi smeli pomagati z izkušnjami, ki jih imamo sami osebno, oz. vemo za njih. Zato, ker nekaterim te negativne izkušnje s splavom niso povšeči? Če bi dvojčico zanimala zgolj tehnična izvedba abortusa, takega ali drugačnega, mislim, da se sploh ne bi obrnila na nas. zvezdica55

16. jul 2007 14:38

dvojčica, greš h ginekologu, ki mu moraš takoj povedat, da si želiš prekinit nosečnost (zato da te bojo takoj vzeli oz. naročili, da ne boš čakala), ta jo mora najprej potrdit, torej narediš še v njihovem laboratoriju test nosečnosti (daš urin, ostalo bojo naredili oni), kot pri normalni oz. želeni nosečnosti. Verjetno imaš po poz. testu nosečnosti še ultrazvok, kot pri "normalni nosečnosti", samo da že prej (pri normalni počakajo 8-12 tednov, da se že vidi, ali utripa srček), pri tebi pa to niti ni važno in naredijo Uz takoj, da vidijo, ali je plod ali je samo prazna vrečka itd... (sicer moraš tudi v tem primeru na čiščenje). Potem poveš ginekologu, če si ne premisliš (navadno to vse skup par dni traja in imaš ta čas za premislek), on/a ti da napotnico in greš na kliniko, kjer naredijo poseg. Sama nisem šla čez to moro, me je bilo pa parkrat pošteno strah, čeprav so bili testi neg... Tako da te razumem, če veš, da ni pravi čas... Meni je bilo najbolj grozno, ko mi je zaradi prometne nesreče in operacije po njej zamujala m. in sem se bala, da sem noseča, otrok bi bil pa 100X preslikan, pa hudi analgetiki, skratka res zelo malo možnosti, da bi bil čisto zdrav. Takrat sem vedela, da v normalni situaciji (če bi bil zarodek ok) ne bi mogla narediti splava, čeprav sem prej mislila, da bi ga - stara sem bila 23 in oči bi bil isti kot je zdaj;). Je pa res, da (psihične) posledice prav gotovo so. Ena najbolj prepričanih oseb, da hoče splav, je bila moja sestra, ki ga je naredila pred nekaj leti (stara je bila 26, imela je stanovanje in dovolj honorarnega dela, če bi ga hotela, vendar ni želela ostati s fantom, s katerim je zanosila, čeprav sta bila že dolgo skup in ima zelo otrokom nenaklonjen stil življenja, kateremu se ni bila pripravljena odpovedat - in za take je po moje prav, da nimajo otrok, ker nima smisla, da oboji trpijo...) Mislim, da svoje odločitve zavestno definitivno ne obžaluje, jo pa vseeno podzavestno muči bolj, kot si prizna. O tem sicer ne govori, nikoli še ni rekla, koliko bi bil njen otrok star, nič takega... Vendar čutim, da ji je težko... Zdaj, ko sem jaz rodila, je hotela kar naprej bit v stiku z mano, pa sicer ni... Tudi ji včasih udari ven, ko je recimo mami kdaj rekla, kdaj bojo kaj vnuki, je enkrat čisto znorela, da kot da se ona zdaj lahko odloči, da bi imela pri 26 otroka...Tak da kar mimo tebe to ne gre, čim bolj si priznaš, če ti je težko, lažje ti bo. Ne skrivat bolečine in ne se zapirat vase, rajši daj ven! Želim ti veliko sreče in moči, da greš čez tole obdobje. Pametovala o kontracepciji ti pa ne bom, hehe, ker verjamem, da ko greš enkrat čez tole in ti je takole hudo, hudo paziš ne glede na to, koliko ti ljudje utrujajo s tem, če si tak tip, če pa nisi, pa itak nič ne pomaga... Pa vsaki se lahko zgodi... Ne verjamem, da smo bili vsi 100% vedno 100% zaščiteni... Ena pozabi vzet tabletko, pa jo vzame čez par ur, pa ni več 100%, dva data kondom šele na sredi gor, pa ni več 100%, tretji se premakne diafragma ali ji maternični vložek ginekolog malo krivo vsadi... Se zgodi. Ne morejo zdaj plačevat tisti, ki se jim zgodi za tiste, ki ne morejo met otrok, čeprav se mi tudi ti zelo smilijo... vanjatjašek, saj se dogaja v narkozi in ne boli, če greš na klasično umetno prekinitev nosečnosti, če pa želiš s tabletko, potem so krči in kot en mini porod oz. podobno kot spontani splav... Ginekologi na splošno priporočajo to metodo, vendar dosti punc pač rajši izbere to tabletko, ker se bojijo operacije... dvojčica, še to: veliko o tej temi najdeš na med.over.net, pod forumom ginekologija in porodništvo, potem pa poglej vse na temo splav in mini splav, tam najdeš tudi razloge za in proti eni in drugi metodi. Jaz tega področja na srečo še nisem raziskala, tak da ti kakega spiska ravno ne morem dat, sem spraševala bolj trapaste stvari (npr. če nosečke smejo surove beljake jest;) Ampak vem, da so tudi take teme in jih je precej. http://med.over.net/forum5/list.php?19 Veri Sporočilo je spremenil(a) Veri dne 16. jul 2007 14:39:18

16. jul 2007 14:42

Dana, hehe, ko sem bila pa jaz noseča, sem pa ravno obratne komentarje poslušala: češ, kaj se pa grem tako mlada... Pa mi je bilo vedno tako smešno, ker sploh nisem tako mlada, no, vsekakor ne premlada za met otroka... Samo so me dostikrat meli za mlajšo... Veri

16. jul 2007 15:56

Kako nepravičen je ta naš svet. Ko, gre vse narobe kar narobe lahko gre, še nosečnost. Na drugi strani pa polne čakalnice žensk, in tudi moških, ki se zdravimo zaradi neplodnosti.Hvala bogu, da se nam je vsaj enkrat posrečilo. LP gaja 1

17. jul 2007 14:03

da še jaz pripišem svojo zgodbo..ne vem, če je dvojčica že rešena posega, vsekakor pa glede na napisano ne želim, da že pre dposegoim samim preživlja te strahove. Pri 20-tih letih sva se s sedem let starejšim sedanjim možem po šestih letih odločila za otroka. Nosečnost sem preživljala srečna, najina prva, sedaj skoraj 10-letna deklica je bila zelo zaželjen in pričakovan otrok. Posvetila sem ji veliko časa, saj sem še študirala. Po treh letih se ji je pridružila še sestrica, prav tako smo se vso nosečnost vsi trije veselili in jo pričakovali kot prvorojenko. PO porodniški je sledil nastop službe, zaključek študija. Potlej pa se začne usklajevanje službe in časa za družino, potreb otrok in njihovih šolskih/obšolskih dejavnosti, finančno usklajevanje; časa za žensko, ki želi vsega tega po malem vmejah normale ostane bore malo.... Če bi se še enkrat odločala, bi se enako. Mlada kot sem bila, sem lahko dala otroku ves čas brez pretiranih stresnih zunanjih vplivov namesto dragih elektronskih igrač in oblek zvenečih znamk. Hiška je šele nastajala, a skupaj smo iz te hiške napravili topel dom. Vsekakor moj otrok takrat ni imel vsega, imel je pa tisto kar najbolj potrebuje: najin čas in ljubezen. Žal se mi je novembra 2005 pripetilo, da sem zraven tablet zanosila. Ne, da bi jih pozabila jemati. Preposto nervoza zaradi stresnega dela, zvišani hormoni, pa tablete menda niso več dovolj učinkovale. Dejstvo, da je bila "nesreča" je prevagalo vse moje predhodne pomisleke o splavu (katera najstnica pa ne sanja o grozotah splava... tako imenovanem "ubijanju otrok"). Dva tako zaželjena otroka in nesreča... mislim, da ni primerjave. Imeti otroka zato, ker se je pač zgodil, se mi ni zdela pravilna odločitev. Nepošteno do mojih dveh deklic in do nerojenega otroka. Težko je za žensko, naj se še toliko pogovarja s partnerjem, v poseg je vključena le ona sama. Pa ne le v poseg... posledice v službi, morda celo izguba zaposlitve ipd. nosi sama. Moram pa priznati, da nimam nobenih slabih izkušenj s samim postopkom. Nobenih psihologov, zgodil se je rutinski pregled, UZ za ugotovitev višine nosečnosti (zdravnica mi je dala izbiro ali želim plod videti... glede na to, da ga ne mislim obdržati, mi je to celo odstevtovala). Je pa res, da gre postopek kot po tekočem traku. Šest do osem žensk, po tri minute vsaka. Bile so zelo mlade, bile takšne, ki jim to nikakor ni bil prvi spodrsljaj... dokaj neprizadete so delovale. Ni mi bilo vseeno, tudi jokala sem.... A postopek ni bil boleč. In tista igla v roki... ni vredna izgubljanja besed. Posebej ženski, ki je prestala porod :) Nisem rabila prespati, ni bilo nobenih komplikacij. Je pa drugače, če te doma čaka dvoje bučk, ki ti zapolnita sleherno minutko tvojega časa, kot pa, če se ti zgodi, preden imaš otroke. Zato, draga dvojčica, ki vidim, da si zadevo pretuhtala, vedi, da je odločitev tvoja. Sama veš, kaj lahko otroku nudiš in kakšne možnosti maš. To da so na eni strani neplodni pari, tudi tvoj porod ne bo spremenil. Življenje je tvoje in vso pravico imaš, da izpelješ pravilno odločitev. Vsekakor pa pri spolnosti pamet v glavo in kontracepcijo na pravo mesto! Otrok je dolgoročen projekt. Ima pravico živeti in pri tem biti srečen! Pa ne mislim, na čakanje, da ustvariš idealne pogoje za rojstvo prvorojenca, ki pa ga potlej vse prepogosto nekateri pari nikakor ne pričakajo... tabina