Splav

13. jul 2007 11:47

Težka odločitev res. Za vnaprej predvsem pomisli na zaščito. Naj ti bo prihodnost boljša, lepša, brez težkih odločitev. nasha

13. jul 2007 11:53

Tudi jaz sem bila v podobni situaciji. Dva otroka, stanovanje nedokončano, on zelo majhna plača, jaz brezposelna in v pričakovanju tretjega otroka. To je bil najin najhujši božič v življenju, ko nisva vedela kaj storiti, na koga se obrniti. Imela sva občutek, da naju ne bi nihče razumel. Kljub vsemu sva se odločila za in danes imava sedem, skoraj osem let staro navihanko, ki nam polepša vsak trenutek življenje. Pa mislim, da ji ne bova nikoli mogla povedati, kako sva jo hotela odpraviti, ker je res en sonček. Če imaš partnerja, na katerega se ne moreš moralno naslonit, potem stori to. Če pa sta dva eno, potem bosta zmogla. Verjemi, za vsakim oblakom enkrat posije tudi sonce, pa je potem toliko toplejše. Srečno. Malčica

13. jul 2007 12:06

Živjo, jaz sem splav delala 3 leta nazaj v Ljubljani. Ker sem bila noseča zelo malo časa (par tednov) sem imela 3 možnosti za splav: klasično z narkozo, mini splav (brez narkoze, hitro opravljeno), splav s tabletko (s tem, da bi se tu morala strinjati, da mi dajo mogoče placebo in ne prave tabletke, ki povzroči splav). Odločila sem se za mini splav, brez narkoze, je pa opravljen res hitro - 3 minutke in je, potem lahko še malo počivaš in greš domov. Ga pa definitivno ne priporočam, ker boli! Meni ni bilo treba pred nobene komisijo (v Ljubljani). Najprej se pa seveda oglasi pri svojemu ginekologu, ki te bo napotil naprej. O razlogih za splav takšnih in drugačnih ne bom razpravljala. Sama najbolje veš, kot sem tudi jaz. LP Scorpy

13. jul 2007 12:06

Ponekod je treba prenočiti v bolnišnici po opravljenem splavu. Vem, da je tako v Novem mestu, v Brežicah pa ni treba.

13. jul 2007 12:20

Pupa drži se...res ena težkih odločiteva a ti že veš kako je prav. Pa čimprejšnje okrevanje ti želim,psihično in fizično. Zgodba je vzeta s strani: http://www.sb-ms.si/forumi/index.php?action Moja zgodba: Zanosis s fantom s katerim si ze 6 mesecev skupaj. Otroka ne zelis, saj si premlada. On ga zeli saj je 8 let starejsi od tebe. Odlocis se za splav. Preden splav dejansko naredijo imas ultrazvok, odvzem krvi, naredijo krvno sliko, ki jo cakas nekaj dni, potem je pogovor pri psihologinji, podpis raznih papirjev, pogovor z njo o tem da otroka obdrzis, das v posvojitev, itd., potem gres nazaj k svojih ginekologinji z vsemi temi papirji, po napotnico, gres npr. v KC ali Kranj na ginekoloski oddelek in tam te se enkrat pregledajo, narocijo, prides ko si narocena, te sprejmejo v bolnico, na poseg cakas nekaj casa (kaksne 3 ure), medtem si v sobi, vsa zivcna in polna dvomov, ko te poklicejo, gres v cakalnico, kjer v vrsti pred tabo sedi 6 drugih zensk, nobena toliko stara kot ti. Gledate se z solzami v oceh, ne spregovorite nobene dobre besede. Spremljas eno in drugo kako odkoraka noter, ven pa jo omamljeno odpeljejo na postelji v njeno sobo. Pocutis se kot da si na tekocem traku. Vse hitro mineva. Ena ven, druga noter. Vse v roku 17 minut. Ostala si se ti in ona. Poklicejo tvoje ime, groza, odpeljejo te v operacijsko dvorano, pomagajo ti na mizo, se ulezes nanjo. Miza je podobna tisti ki jo ima tvoja ginekologinja, ampak cisto lezeca. Ena od sester te zabode in zapici v levo roko, (ne tam pri komolcu ampak tle 5cm nad hrbtni strani zapestja, zgoraj na hrbtni strani dlani) grozen obcutek, boli, pece. Druga te spodaj obrise in razkuzi. Zapece te. Strah je nepopisen. Par vprasanj ce si pripravljena, da ne bos nic cutila, da bos samo zaspala in da bo kmalu konec. Dajo ti tisti za dihat. Recejo stej do 10 naglas. Prestejes komaj do 6 in ze se ti zarola, zaspis. Ko se zbudis mislis da bos umrla od bolecin. Krvava si do kolen, lezis v svoji postelji v sobi. Med nogami imas 6x prevelik vlozek, v roki imas se vedno zapicen tisti vlozek za iglo, ki zelo boli in stiska. Cez nekaj casa pride sestra in kasneje zdravnica, ki je opravila poseg. Pove da je slo oziroma ni vse vredu in da bi te radi zadrzali cez noc. Pove da je odstranila manj, kot pise da je plod velik, zato ker ona misli da je plod manjsi, kot so ga opisali prek ultrazvoka. Nic ti ni jasno, ampa samo odgovoris da hoces cim prej domov in da ne zdrzis vec tukaj. Sestra ti kasneje odstrani tisti grozni vlozek za iglo iz roke. To tako boli. Kasneje si oddahnes. Bolecine v meternici so grozne, zadusis jih z mocnimi tabletami in lekadolom da ti zbije vrocino. To je zelo hud sok za telo. Podpises izjavo da odhajas domov nekaj ur po posegu in sibas cimprej domov. Cez 1 dan se vrnes, zaradi hudega vnetja, vrocine do nebes, sva potna in mrzla. Po opravljenem pregledu ugotovijo, da niso v celoti odstranili ploda in da moras cez to nocno moro se enkrat. Ne bom opisovala ponovno, ker je bila samo nadaljevanka prvega posega, s tem da je tvoja psiha ze tako unicena, da si ze skoraj imuna na bolecine, solz ni vec. Zelis si samo da bo vse cimprej konec. Domov gres proti veceru v upanju da nikol vec ne prides nazaj. Cel teden si na sveckas zaradi unetja in amoksiklavu. Se 2 meseca imas prepoved spolnih odnosov, ki si jih po vsem tem niti na kraj pameti ne zelis. Komaj cakas svoj 20 rojstni dan in v strahu pricakujes dan ko bo za vse to morala zvedeti tvoja mama. Tako je zgledala moja nocna mora. Moj otrok bi bil star ze 1 leto in 7 mesecev. Ampak ga ni dozivel. Moja mama je za splav zvedela tocno 9 dni nazaj. Stara sem ze 22 let in tokrat prvic pisem o tem. Pocutim se bolje :) Punce, splav je nekaj kar zensko zaznamuje vse zivljenje. Upam da ga nikoli ne boste dozivele. Za mene je bila taka muka. Po tistem sem se tako spremenila. A vem da sem se pravilno odlocila. S tistim fantom nisva vec skupaj. Koncala sva 2 meseca nazaj. Roncolino

13. jul 2007 12:30

Sama te izkušnje nisem doživela, upam,da mi je nikoli ne bo treba. Prijateljica pa je naredila splav nekaj let nazaj-stara je bila 20, popolnoma nemogoča situacija...lansko leto pa je nenamenoma spontano splavila... popolnoma te podpiram, odločila si se tako,kot sama veš, da je prav-veliko sreče! Sashika

13. jul 2007 12:36

Življenje vsakega zaznamuje po svoje in vsak nosi svoj križ. Težka odločitev in bolj kot razmišljaš težje je.

Imam kolegico, ki je splavila pred 23 leti in je  kar naprej je primerjala otroke na ulic po letih in se spraševala katerega spola in kakšenbi bil njen. 

Všasih še vedno pove, koliko bi bil zdaj star, čeprav ima  vzorno družino.

Sama se boš morala odločiti za tisto, kar veš, da zate najbolje in karkoli boš storila bo prav. Zato se kasneje ne oziraj nazaj, me pa te bomo miselno podprle v tvoji odločitvi in vem, da bo tudi za tebe enkrat posijalo sonce.

kobra 1

13. jul 2007 12:58

V principu sem proti, a razlogi zanj so različni. Vsaka ženska ima pravico odločiti se sama.

Aboslutno sem proti temu, da ga nekatere ženske uporabljajo kot sredstvo kontracepcije. Prijateljica se je vednos praševala, kak dobitek na loteriji je morala ona zadeti, kajti izmed 8ih nosečnosti je njena mama samo njo donosila.

Potem pa pomislim na vse svoje prijateljice, ki so imele probleme z zanositvijo, ena se še danes trudi. Pa tudi sama se bom morala kar na medicinsko pomoč obrniti, če bom kdaj hotela imeti svoje otroke.

Torej če je človek v situaciji, iz katere ne vidi izhoda, ga vsi "dobronamerni" namigi iz okolice samo še bolj psihično uničujejo. Ne predstavljam si žrtve posilstva, ki potem do konca svojega življenja vidi v svojem otroku posiljevalca.

Pa tudi otroka dati v posvojitev ni lahko, tudi tu ima okolje kar precej za povedati.

Najprej udrihajo po tebi, češ da si splavila, potem pa preskočijo na to, kako neodgovorno od tebe je, da daš otroka v posvojitev.

V vsakem primeru pa ne pozabiš. 

 

Loni Makaroni

13. jul 2007 13:23

Dvojčica, ti sama prav gotovo v tem trenutku najbolje veš, kaj lahko sprejmeš in kaj ne.

Jaz sem bila dvakrat v življenju v taki situaciji, enkrat mlajša, drugič malce starejša. Dve zelo različni situaciji, toda za mene v tistem trenutku takšni, da sem vedela, kaj mi je storiti, samo nekoga sem rabila, da mi je stal ob strani. Pa to ni bil niti v prvem niti v drugem primeru partner, pač pa mama, zdravnik, prijateljica. Važno, da je nekdo, za katerega veš, da je tam in da te razume.

Vse je potekalo, tako kot mora in sprejela sem pač to, kot del mojega življenja, ki je za mano.

To ti pravim zato, da boš vedela, da je še dosti takih v podobni situaciji kot si ti sedaj, odvisno je od tega kako se ti vidiš v tej situaciji, tako ali drugače.   

emily

13. jul 2007 13:52

Nimam izkušenj, soseda pa ga je delala 2 x in brez kakršnihkoli poledic (dušnih niti telesnih). Če se odločiš zanj, se ne smeš potem obremenjevat z vprašanji Zakaj, Kaj pa če itd. in sama sebe obsojat. Večina stvari se v življenju dobro izide, v vsaki stvari v življenju pa se kdaj zgodi tudi Bad story kot Roncolino. Tudi stvari ljudje doživljamo različno, saj veš, enim se še mravlja smili, nekdo mirno zakolje jagnje. Menim le, da je zadevo dobro opraviti čimprej, ne pa čakat desetih tednov, komisij in nazadnje tudi mesarjenja. Večina ginekologov pa je razumnih in izkušenih. Vso srečo! PISTACIJA