Splav

13. jul 2007 14:05

sama veš kaj storiti. ob branju posta pistacije sem podvomila, da soseda ni imela nobenih duševnih bolečin. saj ni nujno da ful trpiš, tu pa tam pa se verjetno spomniš na otrokeca. moja mama je nesrečno splavila prvo nosečnost, pred več kot tridesetimi leti. čeprav nismo nikoli govorili o tem,vem da se spomni nanj in da je nekje v njenem srcu. mislim da tega ne moreš kar pozabiti. lahko to samo sprejmeš in če veš da je bila to prava odločitev potem vredu. reči da to sploh ni nič takega je pa nedopustno. nektarina

13. jul 2007 14:09

Dvojčica, to je grozna odločitev, ki jo moraš sprejeti. Tudi jaz sem imela prijateljico, ki je naredila splav pred mnogimi leti. Vendar jo je to vse do njene, prerane, smrti težilo. Najhuje pa je bilo, da je obsojala vse okoli sebe, da ji niso takrat pomagali. Najbolj seveda moža, češ, da se je strinjal z njo, namesto, da bi ji preprečil. Pa tudi mene je obsojala, ki sem sicer vedela in sem spoštovala njeno odločitev, da je nisem prepričala, da tega ne bi storila. Pa na začetku sploh še ni bilo tako hudo, kasneje pa je vedno večkrat izbruhnilo iz nje, koliko bi bil sedaj njen otrok star, pa še vedela ni ali bil fantek ali punčka. To bi bil njen tretji otrok. Kar naprej je preštevala leta koliko bi jih imel in kakšen bi bil. Takrat, ko me je prvič obsodila, da je nisem poskusila prepričati, da tega ne bi storila, sem bila tudi jaz v šoku in še danes mi je hudo, da sem jo takrat preveč samo poslušala. Zato danes vsaki ženi pravim, nikar ne stori tega, saj nikoli ne veš kaj te čaka. Mogoče bo to tvoj edini otrok ... Življenje se kar naprej obrača, enkrat sije sonce, drugič dežuje ali grmi in se bliska. Pa zmeraj spet posije sonce, za vsakega. Poznam dekleta, ki so zanosila, ko tudi ni bil pravi trenutek, pa se je vse dobro izteklo in otročički sedaj veselo rastejo. Na otroka je potrebno samo pogledat z druge plati, da prinašajo veselje in ne težavo. Zato dvojčica dobro premisli, želim ti pravo odločitev, ki je ne boš obžalovala. zvezdica55

13. jul 2007 14:15

Nektarina, jaz mislim, da je velika razlika med tem, da se za splav odločiš zavestno, in tem, da spontano splaviš otroka, ki si ga želiš. Meni se ne zdi nič tako nedoumljivega, da pač nekaterih žensk splav ne prizadene tako kot drugih. V vsakem primeru pa pravim: bolje splav kot pa nesrečen otrok in zagrenjeni starši, po možnosti še v socialni stiski. Dvojčica pa tako ali tako sama ve, kaj je v njeni situaciji prava odločitev - ne glede na vsa naša mnenja, takšna ali drugačna. cherry

13. jul 2007 14:15

Dvojčica ne vem kakšna oseba si,ampak poti je več.Imam kolegico ,ki je naredila splav pri 20 in danes bi bil otrok star 13 let,ni leta da se ne joče na dan ko je naredila splav in prav isto je z datumom, ko bi se otrok naj rodil.Danes ima sina starega skoraj 8 let ampak si še zmeraj ne more pomagat kajti psihična bolečina je prehuda.Dvojčica dobro premisli ,čeprav tvoja situacija ni rožnata ampak zamisli si ,da otrok ,ki ga nosiš ni kriv ničesar.Moje mnenje ,daj mu priložnost življenja ,ter veselja tebi ko ti bo prvič rekel :,,Mami kako te imam rad(a)". Še danes ne vem zakaj nisem imela pri kolegici pred leti toliko samozavesti,da bi ji odsvetovala splav. Dvojčica upam ,da boš dobro premislila preden se boš odločila za ta korak. balu

13. jul 2007 14:16

Nikoli ne presojajmo, če nismo izkusili teže neke stiske. Tako je tudi dopustno reči, da to ni nekaj takega, gre pač za vprašanje percepcije. In tudi pozabi se lahko.

 

Glede tabletke pa je ena od možnosti zaužitje v roku 72 ur po odnosu, ob katerem se domneva, da bi lahko prišlo do zanostve, potem pa še dva krat v določenem časovnem razmiku (ne vem na pamet, po koliko tabletk in v kakšnem roku). To je t.i. jutranja tabletka, ki v bistvu prepreči vgnezditev že oplojenega jajčeca, če je do tega prišlo.

Za tabletke po nekaj tednih nosečnosti pa ne vem.

mamamia

13. jul 2007 14:22

Če dvojčica sama pri sebi ve, da ni pravi trenutek za otroka, ji nima smisla govoriti, naj si premisli. S tem ji samo otežujete situacijo. Splav je huda stvar, ki jo velikokrat spremlja občutek krivde, okolica pa to krivdo samo še povečuje. Dekle je v stiski in rabi podporo, ne pa še več dvomov in strahu. Jaz sicer nisem nikoli splavila, moja mami pa je, ker v tistem trenutku ni bilo nobene možnosti za obdržati otroka. O tem dogodku nerada govori, vem pa, da ji je zelo, zelo težko. In verjemite mi, punce, da je zelo malo takih, ki bi splavile iz objestnosti. Če situacija, v kateri se ženska nahaja, ne dopušča možnosti rojstva in vzgoje otroka, je verjetno bolje za oba, da se otrok ne rodi. Zanašati se na to, da bo "morda posijalo sonce" je neodgovorno in tvegano. Dvojčica, bodi močna in želim ti, da bi se ti življenje kmalu obrnilo na bolje. V mislih smo s tabo. RadaJem

13. jul 2007 14:25

poglejte koliko je zdaj samo tukaj zgodb o mamah, ki ali obžalujejo ali se spomninjajo. sprašujejo se, kakšen bi bil, računajo koliko bi bil star.... zvezdica 55 je lepo rekla: življenje se kar naprej obrača, enkrat sije sonce, drugič grmi... morda je zdaj nevihta in morda bi ravno ta otrok prinesel sonce. saj vem, da ni lahko vzgajati otroka, še posebej brez rednega dohodka. vendar dobro premisli. načeloma ne podpiram splava, razumem pa, da je v določenih primerih to potrebno, ker enostavno nimamo dovolj da bi lahko otroku omogočili normalno življenje. če je tvoj primer takšen dvojčica potem resnično upam, da boš čez nekaj časa lahko imela otroka in lepo življenje. nektarina

13. jul 2007 14:33

In ne sprašuj se zakaj ravno tebi...na svetu je toliko prostitutk,ki se s**ayo tam zavogalom brez kakršnekoli začšite pa nihče nikoli ne zanosi...tu pa je doletelo ravno tebe a bodi močna.Veličina ni v tem,da nikoli ne padeš,veličina je v tem,da se vedno pobereš. Kar se pa tiče tablekt po odnosu...če se le da čim dlje od njih.Le-te so tako močno nabite s hormoni,da bruhaš po možnosti cel dan in si čisto fuč. Pri nas v razredu je bila med puncami večkrat debata splav (pri 16-17h).Kar nekaj punc je reklo "ja valda,da takoj splav"...med njimi sme bila tudi jaz.Ko sem prišla do trenutka,da nisem vedela v kako krizni situaciji sem je bilo veliko joka in stoka,ker nikakor nisem hotela pomisliti na splav... Drži se! Roncolino

13. jul 2007 14:50

kaj pa za kondome ste že slišale?ali je lažje končati človeško življenje? v tem času mi je to tako grozno slišati ko pa imamo toliko zaščite na voljo-me zelo jezi da mora katera ubiti otročička ko pa bi si lahko dal on kondom gor in bi bilo....

13. jul 2007 14:51

ne spomnim se točno, ampak je bilo zelo malo.. sem hitro ugotovila in naredila test nosečnosti. Ko mi je začela zaostjati menstruacija sem naredila test, potem pa je minilo še kakšnih 14 dni. Ampak to s tabletko je bila takrat poskusna metoda (šele v fazi preizkušanja so bili) in ne vem katera bi se takrat odločila za to, ker si pravzaprav poskusni zajček. Pa še to s placebom... misliiim, k da nimam že tko cele agonije, zdej pa nej se še špilajo na meni... Ne vem pa kako je zdej s tem, če je to že kaj bolj uveljavljeno, ali so vse skupaj opustili. Mogoče je to kakšna podobna zadeva kot so tiste tabletke, ki ti jih da ginekolog, če imaš nezaščiten spolni odnos in nisi sigurna, da ni nosečnosti (ko jih moraš vzeti v roku 24 ur ali nekaj takega po odnosu). LP Scorpy