Depresija

22. jan 2007 21:23

Taki neumni članki pa še bolj zbanalizirajo resno bolezen:

 

http://novice.siol.net/default.aspx?site_id=1&pa 

Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

22. jan 2007 21:27

Ja Jasna - strel v prazno, pravzaprav ne v prazno - strel v duše vseh tako ali drugače prizadetih in vpletenih. rrr

22. jan 2007 21:50

Malo jasni1 v bran. Tako pogosto uporabimo besedo "depresija", pa s tem seveda tudi slučajno ne mislimo na bolezen, o kateri je govor tule (saj se še vi, ki bolezen poznate iz prve roke, ne strinjate o tem, kaj sploh je, pa znanstveniki očitno tudi ne). Saj smo tudi vsi "živčni", pa pravzaprav ne pomislimo, kaj to sploh pomeni. Ali pa rečemo. "Še znorel bom"! Kaj mislimo s tem???? Malo več strpnosti z obeh strani res ne bi škodilo. Nekateri se pač nikoli niso/nismo srečali s to boleznijo, pa vedno pomislijo/pomislimo na "depresijo" v smislu, kot je najpogosteje uporabljena v vsakdanjem življenju. In - usmiljenje prav gotovo ni nekaj, česar so depresivni ljudje potrebni. Se morda motim??????? rimljanka

22. jan 2007 22:17

Hvala rimljanka. Malo lepše si povedala to, kar mislim sama. Obregnili ste se name, ko sem napisala, da si depresije ne morem privoščili. OK. Napisala sem pa tudi, da komentar ne leti dobesedno na temo, ki jo je načela sajovict, si pa dovoljujem pripombo, ker je tema že itak zašla... O pravi depresiji ne bom pametovala, ker na srečo z njo nimam izkušenj... Vidim pa okrog sebe čedalje več ljudi, ki iščejo ovinke, pa lažjo pot... A mislite, da se jaz včasih ne bi na pol pregriznila? Včasih bi se bilo veliko lažje umakniti, ampak po naravi sem borka! Borim se zase, za svojo družino in na to sem ponosna. Tudi pri načrtovanju tretjega družinskega člana sva se z možem odločila, da nisva sposobna skrbeti še za enega otroka!! Ne v materialnem smislu, kajti kjer je za štiri, bo tudi za pet, bolj s čustvene plati... Nekdo zmore, nekdo pač ne... Ni problem imeti otroka, problem je za njega kvalitetno skrbeti, imeti za njega čas! Toliko odgovornosti pa že mora biti v nas odraslih, da bomo sposobni poskrbeti zase in za družino! In tega bi se morali zavedati na vseh področjih življenja. Življenje je nenehna borba in v tem smislu sem mislila to, da nimam časa za depresijo. Lahko noč vsem. jasna

22. jan 2007 22:22

jasna, vzeto na znanje. Ampak to kar pišeš nima veze z boleznijo, ki se ji reče depresija. Zato smo te mogoče narobe razumeli. Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

23. jan 2007 8:15

Baje zboli za depresijo vsak peti odrasli Slovenec. Rezultati neke študije. Loni Makaroni

23. jan 2007 8:28

Tisti, ki smo to bolezen doživeli se mi zdi, da smo prekomerno občutljivi na komentarje ljudi, ki depresijo jemljejo tako kot na primer v zgornjem članku (Jernejev link). To pa verjetno zato, ker je med tem pojmovanjem depresije in depresijo kot boleznijo res res ogromna razlika. Res pa je v zadnjem času (ali pa sem le na to bolj pozorna) veliko ljudi, ki za njih slišim, da imajo depresijo (tisto pravo), ampak si za njih niti slučajno ne bi mogla misliti (od tistih, ki delajo na kmetijah do tistih v poslovnem svetu)... tasau

23. jan 2007 8:58

Pozdravljeni! Na žalost sem ena tistih, ki je zbolela za anksiozno depresijo. Vesela sem bila, da je nekdo odprl tudi to temo, vendar sem istočasno razočarana nad miselnostjo nekaterih izmed vas. Srečni bodite vsi tisti, ki do sedaj še niste osebno spoznali to obliko bolezni. Sama sem se z njo težko sprijaznila in kadar me zopet pograbi žalost in kadar se sprašujem "zakaj jaz", mi moja splošna zdravnica in psihiatrinja venomer razlagata, da naj bom vesela, ker nisem zbolela za rakom... Malo čudno, se vam ne zdi? Pa ni tako čudno, s tem mi namreč želita povedati, da je to res bolezen in jo naj vzamem takšno, naj me ne bo sram, naj me ne jezi, naj tega ne skrivam, da to ni sramotno. Bolniki, ki so zboleli za drugačno boleznijo tega ne skrivajo. In res je tako.Veliko bi lahko napisala o tej bolezni, o tem v kakšni obliki se mi pokaže, pa mislim, da kljub temu nekateri ne bi mogli razumeti. Jasni1, ki si depresije ne more privoščiti, da ji sporočam, da ji ne želim, da bi si jo "kdajkoli lahko privoščila" ! Pa lep dan vsem! mestnac2

23. jan 2007 9:35

Draga mestnac2 "zakaj jaz" je seveda normalna prva reakcija na nekaj neprijetnega kar se nam je zgodilo. Odgovor (me čudi, kako to, da ti zdravnici tega še nista povedali, ali pa ti nisi hotela ali pa bila v formi, da bi ga slišala) je pa naslednji: Zato, da nekaj spoznaš, da se srečaš s sabo in da se izkoplješ ven iz mentalnega blata. Delaj na sebi, išči, kaj te muči in kadarkoli te ima, da bi obupala, si reci, da to lahko (obupaš) še vedno naslednji dan. Amapk danes ne boš. Ker, tudi, ko je človek najbolj na dnu in na kratki rok ne vidi izhoda, si mora - ali pa mu mora nekdo reči in to tolikokrat ponoviti, da se to prime - povedati, da enkrat bo pa bolje in da enkrat bo z nasmehom gledal na svojo situacijo zdaj. O kozletini, ki misli, da anskiozna depresiji pa ni nič hudega, kaj bi pa bilo, če bi imela kakega raka - pa ni vredno izgubljati besed - nima osnovne emotivne in socialne inteligence. Zamenjaj zddravnico. Vendelina jr.

23. jan 2007 11:08

Ne tako dolgo nazaj smo za depresivnost med ljudstvom uporabljali izraz pobitaost, melanholičnost, vreme je bilo melanholično, počutje melanholično. Depresivnost in depresija NISTA ista zadeva. Depresija je bolezen kot diabetes.Tudi slinavki ne moreš ukazati, naj izloča ravno pravvo dozo inzulina, prav tako ne moreš telesa prepričati, da naj izloča več serotonina. Pri obeh boleznih je treba bolezen najprej prepoznati, pravočasno poiskati strokovno pomoč in si pomagati tudi sam. Že splošni zdravniki so bolj usposobljeni za zdravljenje daiabetsa in mnogo manj za zdravljenje depresije. Od včasih popolnoma neukega človeka z depresijo, ki nima niti moči, da preživi dan, pa zahtevajo, da naj se zdravi sam, dela na sebi, ali kakor že temu rečemo. Če tega ne zmorejo splošni zdravniki, kako naj to počne preprost človek sam. Strokovnjakov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem depresije je premalo, ali pa jih je treba plačati iz lastnega žepa. Samo to zagotavlja uspeh. Zamislite si gospodinjo iz Prekmurja, ki je ostala brez službe, mož je alkoholik, je žrtvev psihičnega in fizičnega nasilja v družini, živi na socialnem dnu, ki ji predpišemo, da naj v takem okolju " dela na sebi". Ali pa naj vendrle žrtvuje tistih nekaj tisočakov, da se tedensko odpelje v Ljubljano k psihoterapevtu. Ali pa alkoholika, ki je ostal na propadli kmetiji sam, nima stikov z okolico, ki meni, da je čudak, zaradi alkohola in depresije nima prihodkov od kmetijstva. POvejte njemu, naj dela na sebi, ali pa se vozi v oddaljen kraj na plačljive terapije ? Depresija ne izbira bolnikov po intelektualnih sposbnosti, ampak ko izbere, se vse žrtve borijo predvsem s tem, da preživijo grozljivo obdobje. Če imajo ob tem še partnerje, delodajalce, sosede, prijatelje in znance, sogovornike na internetu, ki razpravljajo o zadevah, ki jih sploh ne poznajo, je to neprijazno okolje.In veliko teh bolnikov živi prav v takem okolju. V okolju, ki razmišlja o nepripravljenosti bolnikov, o njihovi "mentalni lenobi", da nočejo razumeti, da niso v formi, da si ne dajo dopovedati, da si dovoijo predrznost biti sploh bolni. Tudi na tem forumu. 70% samomorilcev trpi za depresijo. In če posameznik ne more pomagati s svojim nasvetom, ne vidim razloga, zakaj bi mu pač moral škodovati. V takem primeru naj se vzdrži pripomb na to temo. Ampak za kaj takega je treba delati na sebi, a ne? Vendelina jr., na kogarkoli se je nanašal izraz "kozletina", je žaljiv. frina