22. jan 2007 12:02
vanjatajnsek, sej razumem, da laiki tako razmišljate in vsak bi najprej pomislil na to tako kot si ti. Po eni strani imaš celo prav - da je treba najprej doseči "uvid", da se moraš najprej zavedati, kaj je s tabo narobe, da si potem sploh lahko pomagaš. Žal pa ni tako preprosto. Za depresijo se namreč ne odločiš sam, nisem strokovnjak, ampak to je kot neke vrste bolezen. Kot če bi imel zlomljeno roko in bi se zacelila, če bi si samo dopovedal, da je vse ok. Psihiatri predvsem pomagajo pri tem, da človek uvidi kaj je z njim narobe, in tu je pol poti že narejene. Antidepresivi mogoče ne pomagajo vsem isto, pomagajo pa sigurno, čeprav je treba z njimi (kot pač z vsemi zdravili) ravnati previdno. In ne govori, da kmečke ženice kar nimajo depresij in nobenih problemov. Včasih je bil to še večji tabu in se o tem ni govorilo, mogoče je marsikatera trpela v sebi, nikomur priznala, najhuje pa je, da še sama ni vedela kaj se sploh dogaja. Depresija je ene vrste duševna motnja, boš mogoče rekla, da tudi kreteni (to je medicinski izraz, mimogrede) in shizofreniki in ljudje s podobnimi motnjami kar blefirajo in bi morali vse iz Polja spustiti domov in jih nagnat na polje, naj malo trdo delajo, pa bodo že ozdraveli?? Oprosti, če sem malo trdo ali grdo napisala. Tudi jaz nisem strokovnjak, kot pa sem že napisala, sem eno blažjih oblik depresije dala čez in verjemi, da ni bilo luštno. Možganom je težko narekovati kaj naj mislijo - probaj eno minuto misliti na karkoli hočeš, razen na npr. metulje. Je šlo? Ali si mislila samo na metulje? Možgani niso nekaj, na kar daš obliž, pa se "zacelijo." Se mi zdi pa prav, da si povedala mnenje, veliko ljudi gleda na depresije tako kot ti in upam, da smo komu tukaj malo razširili obzorja. Lp Scorpy