Evro

6. jan 2007 7:52

Meni pa je pri Trenjih najbolj padla v oči mamica z dvema otrokoma, ki dobi pomoči in doklad za cca 400 eurov. Pa veste zakaj? Zaradi Mobitelovega računa, ki je znašal preko 24.000 sit torej cca 100 eurov. Sem najprej mislila da narobe vidim, pa so tudi drugi okoli mene kar poskočili. Haloooo, toliko plačujem jaz povprečno službenega in privatnega. Ja saj ni moja stvar da o tem sodim, samo..... Napitnine pa so tako stvar vsakega posameznika. Če sem zadovoljna z postrežbo jo dam, če ne pač ne. jass

6. jan 2007 8:21

Nisi edina, ki ji je to padlo v oči. Jaz plačujem mobitela precej manj, pa ga tudi večinoma uporabljam službeno, pa na stacionarne številke večinoma kličem. Nena

6. jan 2007 9:50

Jah jaz vedno vzamem ves drobiš, že prej sem ga in ga bom tudi zdaj, saj študentu primankuje vsak tolar (opa evro). Napitnin nikoli ne puščam, kdo pa meni za opravljen izpit kaj da....? Delam ob prostem času, hodim na fax, se vozim na fax 70 km z vlakom in znam ceniti denar, tako da gledam na vsak drobiž. Mislim, da lahko z drobižem veliko prihraniš. tudi glede mobitela zapravim največ 3.000 sit, ne vem kje so pa tisti zapravili 100€. Imam pa en problem. Tako rada bi se znebila teh tolarjev ampak se jih preprosto ne morem. Ostalo mi je še 115 sit in jih ne morm nikakor zapravit. Imela sem pribljižno še 500 sit po novem letu in sem jih zapravla za kopije, vrnil mi je pa drobiž v sit in sedaj se mi valja po denarnici. No bomo videli mogoče bo za kakšno čokoladico al pa za sončke ali kakšno drugo dobrodelno akcijo˙ Bernarda85

6. jan 2007 10:16

Bernarda, shrani si jih v kuverto za spomin. :) cherry

6. jan 2007 10:44

Bernarda daj jih za Sonček ali kakšno drugo dobrodelno. V Cityparku zbirajo za živali, če sem prav videla

6. jan 2007 10:49

Tudi jaz že prej nisem puščala kovancev. Vse kovance sem dajala v šparovček, prav tako moji starši in babica pa damo vsake pol leta enemu otroku na knjižico. Nabere se pa veliko, da ne moreš verjet. Zdaj sem začela enako delati s centi, vse kar je manj od evra lepo v šparovček potem pa na banko. Saj bo otrokom enkrat ziher prav prišlo. jade

6. jan 2007 11:15

cherry je napisal/a:

Tudi meni "gredo na živce" te napitnine. Pa sploh nisem škrt človek in vsekakor cenim dobro opravljeno uslugo, ampak res ne razumem, zakaj si jo zasluži natakar, ki na mizo postavi pijačo, vsi ostali pa za svoje delo ne dobijo nobene "dodatne nagrade", ne glede na to, kako zahtevno je in kako dobro ga opravljajo. cherry

Te napitnine imajo v tujini čisto drugačen pomen. Ponekod se v ceno hrane ne všteje dela natakarja, on dobi osnovno plačo, ostali del njegovega prihodka predstavljajo napitnine, ki so nekakšna stimulacija. Tam ponavadi tudi velja nekakšno nenapisano pravilo, koliko naj bi ta napitnina znašala. Pri nas tega običaja ni. Natakarji dobijo svojo plačo (boljšo ali slabšo), ampak nikjer se ne pričakuje (naj se ne bi smelo) da boš posebej plačal postrežbo. Zato je napitnina isto kot puščanje drobiža na blagajni - če maš toliko denarja, da ti ostaja, pustiš, drugače pa ne in te ne bo noben grdo gledal (mogoče kakšen razvajen natakar, ampak to je njegov problem). Sicer razumem, da trgovci nimajo drobiža, ampak na živce mi gre, ko mi prodajalka reče "pet tolarjev vam pa ostanem dolžna". Lahko me vpraša, ampak dokler bo ona čakala na svojih pet, pričakujem, da mi jih bo tudi ona dala, ne pa da tega ni nikoli več. V naši trgovini smo marsikdaj namesto deset tolarjev vrnili dvajsetaka, niti nismo ta rumenih zbirali, ker imam rajši zadovoljno stranko, od desetih tolarjev pa jaz ne bom revna, ona pa ne bogata. Glede varčevanja pa tako: vsak ve, kakšne so njegove zmožnosti, koliko dobi, koliko lahko porabi. Razumem mogoče samo tiste, ki so si enkrat mogli kupiti stanovanje na kredit, pa so vmes po tolikih letih zgubili službe ali kaj podobnega in imajo še kredita za poplačat. Drugače pa po telefonu ni treba dosti govoriti (jaz zapravim 1500 do 2000 sit z naročnino vred), ni treba na pico hodit, pa v gostilno, pa v kino... To moraš sam presodit. Včasih v tedniku kakšen siromak joka, da otroku ne more dat jurja za pico ali kino, saj to pa mladi rabijo - ni res, tudi meni mama ni mogla dat, pa mi ni nič manjkalo. V našem kraju nezaposlenost sicer niti ni tako velika, so pa plače relativno nizke. Na srečo stari starši dobivajo italjanske penzione, kar rešuje marsikatero družino. Ampak gnusi se mi, ko pridejo kupovat oblačila in skoraj izsiljujejo, da mu kavbojke prodaš za tri jurje, ker oni nimajo... avto pa more bit - pa ne clio ali škoda, pa enkrat na mesec po nakupih v Italijo ali Ljubljano... matilda

6. jan 2007 13:38

glede napitnin - sama rada puščam napitnino, kadar dela prijazen natakar, tak ki se nasmeje, se malce pogovori z mano in družbo, ali ko je natakar moj prijatelj. Tudi sama rada vidim, da mi puščajo drobiž - ne zaradi denarja, ampak to je neka pohvala, da dobro delam. Seveda mije lepo, da me kdo pohvali tudi le z besedo, a pač take so navade. Tako da rada dajem napitnino, ker jo tudi dobivam. Jaz dobim in dam naprej, Tako denar neprestano kroži hehe a ni to fajn Rada dajem tudi pri maši, enkrat, dvakrat na mesec tudi dam Rdečemu križu. Saj ne da bi bila bogata - sem študentka, delam, vozim se na fax...., ampak sem pač radodarna.... lp

6. jan 2007 20:06

V Španiji se je bankovcev za 500 evrov prijelo ime bin ladni. Zakaj? Ker vsi govorijo o njih, nihče pa ne ve kje so. Ha ha ha. vanya

6. jan 2007 20:12

vanya, moja kolegica je bila na dopustu v Španiji in je plačala nekaj na tržnici z bankovcem za 200€. Je rekla da ga je gledala prodajalka kot šesto čudo...