27. apr 2005 8:34
no, drage dame, ko pa smo že pri delodajalcih in ženskah, vam pa naj bo tole mogoče v tolažbo - moje delovno mesto je v slovenski vojski....kjer so ženske zaposlene komaj nekaj let. Si predstavljate, kako pot me utiramo v tem totalno moškemu mastodontu???? Ne rečem, ljubim svojo službo, zdaj, ko sem tu že nekaj let, ne bi nikoli, no, vsaj zaenkrat zamenjala, ker tako dinamičnega in raznolikga, zanimivega dela ne bi nikjer mogla opravljti, pa še oblačil mi ni treba več toliko kupovati, ker sem med delovnim časom v uniformi..Pa ni zdaj to pomembno, kar je najbolj žalostno, je tole. V vojski sem sem zaposlila pred 2,5 letoma, ko je bil moj sin star leto in pol. Takoj sem morala na 19 tedensko usposabljanje, brez pardona, doma sem bila le med vikendi, jaz pa sem še dojila. Ja, zdaj boste nekatere rekle, sama si si to izbrala, ja res sem si, ampak nekje sem morala začeti, morda uresniliti tudi svoje sanje, ki sem jih pred tem zaradi nepričakovane nosečnosti dala na stran. ko sem prišla nazaj iz usposabljanja, sem se morala naučiti voziti slalom med službo in sinom, ki sta me zahtevala zase celo!!! Saj zakon ščiti mamice, ki imajo otroke mlajše od 3 let, a če želiš biti nekako dober delavec, je treba marsikaj požreti, še posebej v tej organizaciji, v kateri itak nekateri še danes ne prenesejo žensk, čeprav smo se že marsikje dokazale kot bolj učinkovite. No, in ko sva se s sinkom nekot navadila na ritem, sem morala v začetku aprila na novo usposabljanje za 6 tednov, za katerega sem zvedela 3 dni prej, ko pa sem butnila ven, kakm pa naj dam otroka tak hitro, mi je moj prvonadrejeni rekel, kaj to mene briga, kam boste dali otroka, to ni moja strvar.
takrta mi je "ploznilo" in sem se začela dreti nanj, da ga je lahko sram, da on to izjavi, da bi nam naj bil prvi zdled, da ko bo treba, bomo morali za niim v vojno, pa v bosno, kosovo, afganistan..., pol pa je rekel, da tudi on ima otroke, sem mu pa zabrusila, da tiste par jurjev, ki jih plačuje zanj in to da ga vidi enkrat na mesec, ni nič in da on lahko hodi okol po terenih in da ga je ob tem, da je sam starš, lahko še bolj sram, da je tista izjava prišla iz njegovih ust. ampak ni nič pomagalo, sem morala it.
Malemu ni problema, je komunikativen in ima rad ljudi, enkrat je pri eni, drugič pri drugi babici, pa pri atiju (ki ne živi z nama), ampak ritem se je popolnoma spremenil in počasi postaja neukrotljiv in potrebovala bom kar nekaj časa, da ga bom spravila v red. No, pa tu še ni konec, da ne boste mislile.
Ko pridem 11 maja nazaj, pa noram s 16 majem spet it, za 14 dni. Brez pardona ali drugače povedano - vam prinesem odstopno izjavo?lahko zaključite v vsakem trenutku, če mislite, da ne zmorete!
Kdo pa bo potem plačeval in vzgajal otroke, pa jih ne zanima. Torej, potrpite, izkoristite vsako zakonsko luknjo, ki vam omogoča, da ste z otrokom, jaz vem, kaj sem zamudila, ko me ni bilo ob malem, ko je šel prvič na kahlico, na stranišče, se naučil šteti....Ni povratka in luknja v spominu, ko sem daleč stran od njega, hudo boli. Kar pa me vleče čez vse to, je, da mi mali reče, mami, jaz sem tak ponosen, da si ti vojak!!!
brittney