Kajenje

29. maj 2010 9:29

Tisti "obred, povezan s cigareto", je taka fina stvar. Te nekaj razjezi in si človek reče "grem eno prižgat", v nekem hecnem prepričanju, da bo čez pet minut stvar bolj jasna. V resnici ni. V resnici je bolj jasna čez kakšno uro brez cigarete in kake tri ure kasneje ob pomoči cigaret. Ali pa se človeku malo "ne da" in išče kompanjona/kompanjonico za kavo in eno za prižgat, pa nadaljujemo čez petnajst minut... Sem ugotovila, da se čisto lepo pije kava brez cigarete in če ni kompanjona ali kompanjonice za kavo, tudi v najmanjšo torbico na svetu gre žepna knjiga in petnajst minut branja je čisto fina stvar. Pa še blazen mir imaš, ker človeka s knjigo nihče ne nadleguje (karkoli to pomeni). Na eventih se pa sedaj že dogaja, da je nekadilcev več in da potem manjšina zmrzuje zunaj. Vendelina jr.

29. maj 2010 10:23

Jaz nisem kadila nikoli, pa lahko povem, da se da tudi brez cigaretnega izgovora iti na super pavzice na balkon / teraso / dvorišče, sploh v pomladno-poletnih mesecih je zelo prijetno malo zunaj poklepetat.. Knjige pa meni v ta namen ne dišijo, me potem vsi sprašujejo "Kaj pa bereš?" Kar se tiče mnenja o kadilcih, me načeloma ne motijo, dokler mi ne puhajo dima pod nos... (in to se zgodi prej, kot si kadilec morda misli.. če sediš skupaj za mizico v lokalu in nekdo kadi, bodo ziher fasali tudi drugi). perpetua

29. maj 2010 11:08

Jaz sem otroštvo preživela v zakajenem okolju - oba starša sta kadila. Tako v hiši, pa tudi v avtomobilu. Čik na čik. Zagravžalo se mi je tako, da v življenju nisem imela čika v ustih. Tudi puberteto z 'afnanjem' sem dala skozi, ne da bi me družba prepričala (so poskušali a brez uspeha). Sanjala sem dan, ko bi bilo možno v lokal, ne da bi prišel domov usmrajen od čikov. Zdelo se mi je nemogoče.

Ne bom pozabila, ko mi je mama razlagala kakšno nalogo iz MA, pa puhala dim meni pod nos.

No, starša sta nehala kaditi, oba zaradi bolezni. Zadnji čas.

Kadilci me ne motijo, cigareti pa, če lahko razumete :)

Atina

29. maj 2010 11:41

Že iz solidarnosti do Tobačne Ljubljana razmišljam o prenehanju kajenja. Ampak dokler lahko tisto minuto zdržim pred občinstvom..? In to brez cigarete ! japaja

29. maj 2010 12:01

Zdravo...uf..kajenje..js tud kadim dobrih 7 let...zadnje čase se poskušam odvadit..pa negre...zmeri si rečem da jutr pa neham..mislm da je lažje prespat noč, pa zjutri nobenga več skadit..a kaj ko zdržim mogoče nekje do 3h pop. pa me premami.. je pa res vse v glavi..ker ko sem zaposlena, mi čisto nič ne manka, ko pa dela zmanjka ali ko pride čas za "cigaretne obrede" in se spomnim na to smrdljivo razvado, je pa kriza.. verjetno še nimam zadostnega razloga da bi nehala.. sem tiste vrste ljudi ki si govori da meni se pa to nemore zgodit..ko mi kdo reče da povzroča raka in da si škodim, je moj odgovor: ah, saj od nečesa morem umret...otročje ampak tako se tolažim.. mogoče me bo le nosečnost spametovala, ko pač bo čas za to.. drugače pa zase mislim da sem kar obzirna do nekadilcev..novi zakon mi kakšnih sivih las ni delal; pač pozimi malo manj skadim...sedaj, ko pa se vsi martinčkamo na sončku, pa vedno pazim da ne "puham" nekadilcem pod nos, da se iz cigareta ne kadi k njim; ob kosilu vedno počakam da vsi pojedo- če kosimo zunaj; pred otroci sploh ne kadim... morda to ni veliko, samo vem da so nekateri kadilci precej neobzirni..sama pa se ne štejem mednje..spoštujem voljo vsakega posameznika-nekadilca, da se ne želi "daviti" ob mojih obredih..s seboj in svojim zdravjem imam pravico početi kar se mi zljubi...s tujim zdravjem pa ne..in tako je prav..:) home made home made

29. maj 2010 20:24

Borček, Vendelina... pridita na čik!   

Ko sem jaz kadila, se o tem sploh ni govorilo, ni bilo nobenega zakona, prepovedi kajenja... Meni je to bilo v velik užitek, kot pravijo zgoraj... nagraditi se s "čik pavzo".

In potem, enega lepega septembrskega dne, je iz moje glave padel "cigaretni čip" in od takrat ne kadim več. Šlo je brez kakršnegakoli prepričevanja, stresa, brez močne volje... Pač, verjetno je moja cigaretna ura odbila svoje.

Pozdravček!

30. avg 2010 10:55

Ja,19.junija sem pokadila zadnjo cigareto.43 iet je dolga doba ,ampak kot praviDragička ˇ"Verjetno je moja cigaretna ura odbila svoje."Nič mi ne manjka ,dobro se počutim.Ne moti me kajenje okoli mene,moti pa druge,ki ne dobijo več pričakovanega cigareta ,v njihovem pogledu vidim pričakovanje,goltanje sline, ampak sem tudi do njih trmasta,skratka tudi zaradi njih ne kupim cigaret. Ja,s strahom pa stopim na tehtnico ,sicer ni velike razlike v tem času,mogoče tudi zato,ko zagledam hrano ,bi segla po njej,pa si rečem" No saj še nisi lačna". Pa veste ,da ta stavek pomaga,kot kakšna DOBRA DIETA.Poskusite in povejte. zaja zaja

30. avg 2010 12:19

V mojih norih najstniških letih je bilo ogromno kadilcev, ki me s svojim obnašanjem in stavki "gremo na čik" niso pritegnili in ne prepričali.

Zame je cigareta samo cigareta in nič drugega (kos papirja s tobakom). In dokler imam takšen odnos do nje, ne bom kadila.

Bilo je pa eno poletje po koncu srednje šole, ko so me prijateljice (iz hudobije) prepričevale, da naj enega prižgem, da bodo videle, kako izgleda Silva s cigareto, da itak ne znam kadit,... In jaz? Ne, nisem hotela prižgati ene cigarete, ampak sem rekla, da če bom prižgala eno, bom skadila celo škatlo v enem večeru (v parih urah). Tako je bilo. Celo škatlo v enem večeru. Naslednji dan sem bila zelena. Bruhala sem. Cel dan sem se vlekla iz kota v kot, kot da bi spila celo sod vina... Ampak to je bil edini način, da zaprem hudobna usta "prijateljic" in, da mi cigareta ne postane pojem nečesa višjega, kot v resnici je, ker:

zame je cigareta samo cigareta in nič drugega (kos papirja s tobakom).  

 

30. avg 2010 12:40

Kot bi Atina zgoraj opisala mojo življensko zgodbo.

helgula

30. avg 2010 13:14

Sem šele zdaj prebrala tole temo in pri meni je bilo prav tako kot pri Atini. Doma je vse smrdelo po dimu, sivkasto rumene zavese, ki so šle pogosto kar v koš, se jih ni dalo rešit, temni zidovi, čeprav vsako leto beljeni in kar nikakor ne morem pozabiti: smrdeče brisače, čeprav so se vedno okuhavale... pa "dimna zavesa" v kuhinji in jedilnici, ponavadi je bilo najhuje za večerjo. Fuj fuj in še enkrat fuj. Nikoli nisem in nikoli ne bom prižgala cigarete, čeprav sem jih pasivno pokadila na tone in to kot otrok. Minilo je več kot 15 let od kar sem na svojem (verjeli ali ne, k moji samostojnosti je veliko pripomogel dim, enostavno nisem mogla več), ampak te slike so še vedno jasne oz. bolje rečeno zadimljene... Tako da resnično upam, da ni nikogar tu, ki bi s svojo razvado posiljeval svoje najdražje, po možnosti otroke. Y. Sporočilo je spremenil(a) Yantares dne 30. 2010 13:24