28. maj 2010 9:26
Žoja, ne vem, kaj te v resnici žuli:
- to, kaj si okolica misli o tebi zaradi prižgane cigarete
- to, da je to navada, s katero polniš neke praznine in te jezi, kako jih polniš, ker polnjenje ni posebej uspešno
Ali pa je tole en terapevtski monolog z vpadi publike?
Takole ti bom povedala - ne bo posebej milo in v vati, bo pa zelo iskreno:
Človek se večkrat v življenju sooči sam s sabo in s svojimi prazninami v psihi in to soočenje ni kaj posebej prijetno - v bistvu je grozno in še hudič je, ker ga je težko artikulirati, ker v besedah je to eno samo stokanje brez ta pravega štofa. In s svojimi prazninami se človek sooča ne glede na to ali kadi ali ne. Vedno pridejo.
Je pa seveda prenehanje kajenja izvrsten in precej naporen (ker učinkovite stvari so naporne, zlahka ni nič), da se človek nauči metode, kako se rešujejo njegove praznine in njegova malce slabša stanja. Ker, če se zmore prenehati kaditi, se zmore tudi kaj drugega.
Sama sem se s cigaretami afnala slabih dvajset let. Ob jutranju kavi, od dopoldanski kavi ali po kosilu, popoldne ena, zvečer pa kaj veliko niso pasale, ampak sem se tudi afnala z njimi. In potem na kakih eventih iskala kje je pepelnik... Tako sem prišla na eno škatlo v treh-štirih dneh. Moja zdravnica je rekla, da to ne spada niti med kadilce niti med nekadilce. Sama sem sicer vedela, da bom nekega dne nehala kaditi, ampak se mi ravno ni dalo posebej intenzivno delati na tem. Potem je bilo pa vesolje pametnejše in sem dobila precej močno pljučnico. Človek, ki je navajen biti zdrav in fit, si ne more misliti, kako šokantno je to, ko dobesedno čez noč postanejo tudi opravila kot je vstajanje in postelje do vecejke tak napor, da moraš vmes malo postati in si obrisati pot. No, tista pljučnica je bila nek svojevrstni blagor. Sem imela obilo časa za počitek in potem tudi za trezen premislek (ga razlagama v nadaljevanju) in seveda so mi cigarete zasmrdele.
Sedem mesecev po tem sem na eni decembrski zabavi "nafehtala" eno cigareto, jo prižgala in prvi dim (če odštejemo, da se mi je malo zavrtelo), mi je povedal, da tega preprosto ne rabim. Evidetno sem morala prižgati tisto zadnjo za to, da sem se zavedela, da je zadnja. Ker sem enostavno ugotovila, da je škoda mene, da se družim z nekimi ljudmi tam ob pepelniku na mrazu in peljem neko totalno neprodkutivno diskusijo, samo zato, da nismo tiho. Ker sem ugotovila, da sem s cigaretami v bistvi polnila neke sekunde in minute v dnevu zaradi tega, ker pač mislila,da jih je treba polniti. Ker sem z mahanjem z rokami in dimljenjem malo zakrivala nek pogled name, da je bila prezenca bolj misteriozna...ajoj.
Sem se ob tem spomnila na tisto vajo, ki jo imajo drugače v šoli nastopanja - ljudje morajo vsaj eno minuto stati pred občinstvom in biti popolnoma tiho - in kdor nima profesionalnega treninga, se po pol minute začne zibati, prestopati, zgbljati.... No, da v življenju je pa tako, da se, namesto, da bi se zgrbljal, odloči za cigareto ali pa za kaj drugega (recimo hrano).
Skratka, dokler človek v glavi ne zmore toliko moči, da vsaj za eno minuto v treznem stanju stoji tihp in pokončno in mirno pred občinstvom (to je najbolj materialna oblika tega, da se soočimo z množico, javnostjo), do takrat nima toliko moči, da bi premagal katerokoli svojo razvado (cigarete, hrano, alko, droge. Lahko sicer vmes plačuje akupunkutro, obliže, terapijo itd itd...in bodo sicer izboljšave, trajne rešitve pa ne bo. Bo morda nehal kaditi, pa bo zaradi tega začel žreti (videno ogromnokrat).
Vendelina jr.