14. jan 2010 13:14
Pravilna zdrava prehrana dopušča tako različne načine prehranjevanja (od eskimske diete, kjer ljudje pokrijejo 75% dnevnih kaloričnih potreb z maščobami, in to ne samo nenasičenimi, do presnojedcev; od žgancev z ocvirki in kislim zeljem do črvivih medvedovih tac in vloženih ribjih očes), da se mi zdi proglašanje skoraj katerekoli hrane za nezdravo a priori, ne glede na količino, okoliščine, priložnost ali življenjski slog kuharja oziroma jedca neke vrste fanatizem (tisti, ki gledajo življenje predvsem skozi psihiatrične priročnike, so ga uvrstili med motnje hranjenja in ga poimenovali ortoreksija - kadar načinu in vrsti svojega prehranjevanja posvečaš nerazumno količino časa in mu podrejaš preostalo življenje, socialne stike in podobno).
Nekoč sem si natakala kavo v lonček in odpirala petgramsko vrečko sladkorja, in neka sodelavka me je zamaknjeno pogledala in zašepetala "Bela moka, beli sladkor, bela mast - bela smrt!", kot bi izrekala čarovniške zakletve. Spet enkrat drugič je znanka, v tistem času prepričana vegetarijanka, na pikniku nadrla svojega sveže zaljubljenega promesso sposo, ki jo je hotel poljubiti: "Splakni si najprej to mrtvo žival iz ust!" Ob podobnih ekscesnih situacijah (ne gre za karikirano prikazovanje) se sprašujem, kakšno prihodnost ima civilizacija, v kateri lep del človeške rase še danes, v letu 2010 crkava od lakote in žeje, drug, manjši del pa stvari, ki bi prvemu delu najbrž rešile življenje, proglaša skoraj dobesedno za strup (pri čemer imam še zdaj emocionalnega mačka od včerajšnjega ogleda filma Rabbit-Proof Fence).
Ne vem, čim bo kaj časa, se bom ponovno spravila malo brat teoretike patološkega narcizma, mogoče me bodo malo ozdravili predinovskega spleena v smislu "bolj stara, bolj tečna".
lp, proxima