Najstnica

4. jun 2008 10:25

zdaj se pa bojijo, kdaj bodo z gimnazijsko maturo razglašene za tehnološke viške..... Manjvredna rasa, al kaj? Majdina

4. jun 2008 10:28

Kot je že napisala Vendelina in druge....V celi zgodbi ne more biti vprašanje ali dovoliti ali ne, ampak bolj, ali sem z otrokom res razvil tak odnos, da mu lahko zaupam in da mi on lahko zaupa? In če sem, mu dam to jasno vedeti in gre otrok lahko mirno v svet in lahko okoli njega kroži vse živo (skoraj) in se ne rabimo mi sekirati in bati in enako bo otrok točno vedel/bolje: imel občutek, kje so meje česa! Mi bomo pa doma mirno spali!...kaj si lahko starš želi več? ps: veste kako se je najbolje pogovarjati?/graditi odnos? Jaz sem se pogosto preprosto usedla v sobo k otroku in tam malo posedela. In čakala, da sam kaj pove. In smo se pogovarjali. O biločem, ni važno, da je bilo kaj življenjskega! Pa sem poslušala glasbo, ki jo posluša, pa gledala trejlerje (najave filmov), spote....se smejala istim štosem in če nisem razumela, sem vprašala....in dala vedeti da nisem popolna...da pa sem in bom vedno nekje. In ko je tavečji mimogrede rekel, da bi rad probal extazy, sem rekla OK, samo glej, da bo dovolj vode zraven za spit in da me lahko vedno pokličeš, če kaj ne bo v redu..pa ni nikol probal, sem bila pa silno ponosna nase, da mi je to sploh omenil.

4. jun 2008 10:33

Majdina, ni gimnazijski maturant "manjvredna rasa". Stvar gre takole (prej sem krajšala): pred kakimi 25-35 let so na šalterjih na veliko zaposlovali ljudi s srednjo šolo. Tudi v bankah. Je bil v osemdesetih celo en rek, da če ne bo človek naredl faksa, bo šel pa za bančni šalter.... Tisti, ki so šli za bančni šalter in tam obsedeli in se niso došolali, so danes v utemeljenem strahu, da se jim bo delodajalec zahvalil za sodelovanje, ker ta poklicni profil izginja. Vendelina jr.

4. jun 2008 10:37

Naj se vsak-a vpraša kdaj je imel-a prvega dekle/fanta in prvi spolni odnos in s kom.

katti

4. jun 2008 10:38

Vendelina jr. je napisal/a:

Midve s Simono84 se zelo redkodkaj strinjava, ampak to pot sva pa evidentno v istem klubu pristali... Vendelina jr.

 

Napredujeva  A ni to fino

Lep dan in veliko se smejte

4. jun 2008 10:47

Katti, bom kar jaz prva vrgla kamen... Ne boste verjeli, prve simpatije - zaljubljenosti se tako živo spominjam še danes: sem bila deklič stara 7-8 let, v naš blok je prišla ena družina iz Makedonije, preživeli so potres..., tam leta 1963. Imeli so 9-letnega sina - Vančo mu je bilo ime, imel je tako lepe črne lase, tako lepo modro srajco... Pozdravček!

4. jun 2008 10:47

Joj, katti, ne, a s KOM tudi? Jaz ga bom v petek videla, ker imamo obletnico mature in sem že od lani v šoku, ker je človek plešast in debel.......jaz pa vsak dan lepša in mlajša..... Vendelina jr.

4. jun 2008 10:57

Kaj si mislim o 14-letnici s fantom? Jah, kaj si pa čem mislit, ko sem ravno na svoj 14.rojstni dan preplesala celo rojstnodnevno žurko z enim super lepim, dve leti starejšim mladcem in to same "sentiše". Par dni po tistem mi je najin skupni prijatelj vročil pisemce - prvo in čisto pravo ljubezensko pismo (še danes ga hranim, ta sramežljiv izliv ljubezni na papir). In sva postala par, ki je v kinu videl premiero in vse ponovitve Policijske akademije 1, dlje od držanja za rokce (v temi kina) in nekaj nedolžnih poljubov na poletnem bazenu pa ni šel... Jah...potem sem mu ušla, ker je dečko zastavil preresno zame, omenjal družino, ko bova nekaj let starejša, pa kaditi bi nehal zame ... in evo, ta moja prva zveza je trajala manj kot ene poletne počitnice... Sem se kar raznežila zdajle ob teh spominih - ampak da preidem k bistvu - pri mojih 14-tih so starši, moji in njegovi, vedeli za tega mojega fanta. Niso se vtikali v to, kaj počnem, zdi se mi, da so mi celo malenkost več dovolili (npr. obisk kina ob osmih zvečer namesto ob petih...), mi je pa mama večkrat ttako mimogrede navrgla, da upa, da ve, kaj delam... Natanko sem vedela, kam meri, čeprav nisva imeli pogovorov o spolnosti, tudi h ginekologu me ni peljala, preprosto zaupala mi je. Kot mi je zaupala, da se bom v težavah ali dvomih obrnila nanjo - to pa mi je vgrajevala v zavest od malih nog - stavek, ki ga danes, četrt stoletja pozneje, ponavljam svojemu starejšemu - "karkoli se zgodi, pridi domov, morda bom jezna in bom vpila, kaznovala ... a na koncu bom pomagala". In prav zaupanje staršev,da ga ne bi izdala, se mi zdi, je bilo tista "ročna zavora" ki sem jo v tveganih situacijah potegnila sama pri sebi in dvakrat premislila preden sem sprejela kakšno odločitev, ne samo v puberteti, tudi pozneje. Zavest da bom, če bo kaj narobe, doma dobila podporo in pomoč, pa mi je lajšala in mi še danes lajša življenje. Tako skušam vzgajati tudi svoja otroka. Ne vem, če mi uspeva, za obračun je daleč prezgodaj, a ko mi je sine, devetletnik, povedal, da ima simpatijo v petem razredu devetletke, pa mi jo je pokazal, in mi pokazal risbico, ki jo je narisal zanjo, pa se noče postriči in je dolgolas, ker so njej všeč dolgolasci, pa ... ko se mi tako zaupa, se mi zdi, da sem na pravi poti. Kaj torej reči 14-letnici s fantom? Ne vem, vem pa vsekakor, da besede so premalo. Dejanja štejejo - jubezen, zaupanje, podpora, nenorčevanje iz otroških simpatij, ob predpostavki da tudi vzgajamo, povemo, kaj preberemo ali podtaknemo kakšno poučno knjigo. Pa to, da smo otrokom na voljo kot oporna palica mladim rastlinam... Irena

4. jun 2008 10:59

katti je napisal/a:

Naj se vsak-a vpraša kdaj je imel-a prvega dekle/fanta in prvi spolni odnos in s kom. [sreca] katti

Jaz bom raje tiho, ker bom izpadla totalno staromodna. Poznam pa par, ki sta v SŠ (torej pri 15ih) že hodila, zdaj pri 30ih sta še vedno skupaj in pred kratkim sta si družinico povečala. Koliko je bilo omejevanja s strani staršev, ne vem. Meni sta se vedno zdela precej zrela za svoja leta, že takrat. So pa tudi frklje (in fakini!), ki hočejo sprobati vse, kar leze in gre, no pri takih je potrebno več previdnosti. Atina

4. jun 2008 11:00

Tortica se strinjam s tabo. Mene zanima kje so očetje na tem forumu? Kako oni doživljajo odraščanje svojih princes. katti.... to je zgodovina yoli