4. jun 2008 14:52
Ja, elaphus, nam, ki nam otroci nekaj povedo, za nekaj pa vemo, da nam zamolčijo, je najlažje. Ker vemo, da nam zamolčijo tisto, kar smo tudi mi zamolčali svojim satršem, ko smo bili v njihovih letih. Takrat nas je bilo malce strah in smo se nelagodno počutili, danes se namzdi smešno. In zato svoje otroke toliko bolj razumemo.
Vedno sem si želela, da moji otroci pomoč, ko jo potrebujejo, najprej iščejo doma, ne da bežijo od doma, ko se pojavi problem.Zaenkrat nam je to uspelo, in glede na to, da sta stara 23 in 20 let, je po moje kritično obdobje že mimo. Da smo na dobri poti mi kaže tudi dejstvo, da sicer gresta vsak s svojo družbo na morje, ampak vsaj en teden, če ne dva, pa po njuni lastni volji preživita tudi z nama. In prvič sta z lastno družbo šla na morje pri 18 letih, kar se je meni sicer zdelo nekako običajno, pa so mi drugi povedali, da sta kar nekam zelo dolgo hodila z nama, da danes že s 16 leti ali celo prej gredo sami.
Saj pravim, sem imela srečo, da mi je bila marsikatera dilema prihranjena.
Pa še to se mi zdi pomembno: lastne otroke moramo vzeti takšne, kot so, in jih ne imeti za takšne, kot si jih mi želimo. Ali, kar je še huje, si jih v tolikšni meri podrediti, da bodo ustrezali našim željam, predstavam in hotenjem, cena pa bo zatajevanje lastne osebnosti.
mamamia
mamamia