Fobije

22. jan 2008 19:07

Ežoj, daj mi to malo razloži. Ka se pol delaš kao da se jih ne bojiš al kaj? tumpika

22. jan 2008 19:07

Jaz pa se panično bojim teme in noči.. In to tako, da niti pod razno ne bi mogla ostati sama doma v hiši. Če mož mora kam iti preko noči, grem vedno spat k prijateljici, odkar se je sin odselil od doma. Verjemite, da pri 45 letih to ni niti malo prijetno. Vsak dan beremo in poslušamo o vlomih v hiše in jaz se tega strahu ne morem znebiti, čeprav je to zame zelo neprijetna zadeva, ker nikoli ne smem ostati sama v hiši. Dokler smo bili v stanovanju, v bloku tega strahu ni bilo, pa čeprav tudi v bloke vlamljajo.

 

Ampak, nihče še ni načel teme, kdo in kako nam lahko pomaga. Jaz sem nekaj slišala o hipnozi ampak sem malo skeptična glede tega. Vem, da bi si moral pomagati sam, ampak ne vem kako.

Če ima kdo kakšen nasvet, je dobrodošel.

 

Lp, Keka

22. jan 2008 19:11

Baje se je treba soočit z zadevo. En moj kolega se je bal prehitevat tovornjake, celo pot iz MB do morja je vozil za njimi. Potem pa smo mu kupli modelček tovornjaka in en mali avtek in se je doma učil oz. privajal po dnevni sobi prehitevanja. Res. Po enem letu si je že upal tudi na cesti prehitevat. tumpika

22. jan 2008 19:51

Tumpika, se pravi, če moža ni doma povabiš sosedain smo rešili še en probelm.

lp

Anamarija Sporočilo je spremenil(a) anamarija1 dne 22. jan 2008 20:02:27

22. jan 2008 19:58

Hm, kaže, da sem edina...ampak jaz se zelo bojim ognja. Če moram prižgat vžigalico, je že kriza! Sonja

22. jan 2008 21:04

Nekatere živali se mi gnusijo, to je pa tudi vse. Kač se ne bojim več, odkar sem nekoč pobožala slepiča, ni kača, ampak strah je minil. Grozljivo tulim, če je v prostoru ta vika zelena kobilica, ampak jo obvladam sama. Kako končajo pajki, ki imajo pri meni redne kongrese, ne bom omenjala. Čutim odpor do njih, v korzarcih pa jih ne prenašam naokoli.

Svojo mladost sem preživela v 5 nadstropju, najbrž imam srečo, ker sem jo preživela, ker sem bojda počela na robu balkonu marsikaj. Šele pred leti sem na razglednem stolpu na Rogli ugotovila, da imam strah pred višino. Kot je bilo videti, bi me   s tretje ploščadi skoraj morali reševati gasilci. S pomočjo prisebnega prijatelja, ki ima  usposobljenost za reševanje, sem splezala dol in NIKOLI  več nazaj. Prav grozljivo je, ko obešam zastavo tako, da stojim na 2, 5 m visokem nadstrešku. Strokovnjaki pravijo, da si možgani strah zapomnijo in da potem telo reagira po spominu.

Psov pa se bojim zaradi izkušenj, čeprav smo jih imeli doma. Prvi me je zagrabil za razdeljak, ko sem nekega petka zvečer šla z razstave; nemški ovčar je prišel iz teme, me uščipnil in izginil v noč. Šele pred nekaj meseci mi je 10 let mljaša soseda povedala, da je isti pes, na istem mestu, ko je bila stara 6 let, v mraku uščipnil tudi njo. Da je jasno, to je bil pes takratnega župana.

Naslednjič me je v ta zadnjo ugriznil nemški ovčar pri babici. Prišel je v hišo, kamor ni hodil in posegel v prepir. Strgal mi je popolnoma nov, drag plašč na obroke. Končalo se je na sodišču z zaporno kaznijo za lastnico.

Tretjič : ponoči sem se vračala z obiska, ko me je 50m od hiše, v drugi ulici, srečal lajajoč nemški ovčar, ki je tekel mimo mene, nato pa se je spomnil, da s hudobijo tisti dan še ni opravil. Vrnil se je do mene in me pričel napadati.. Neznansko sem tulila, ko mi je trgal cunje, pa ni nihče pomagal, bojda pa so slišali kričanje. Ko sem prišla domov, nekaj časa nisem mogla govoriti, da bi povedala, kaj se je zgodilo. Nato so moji poklicali gazadrico, ki je videla poškodbo in se norčevala, da zaradi take malenkosti grem k zdravniku. Seveda mi ni prinesla potrdila o cepljenju, sploh pa je ni zanimala odškodnina za raztrgano obleko. Tri mesece kasneje me je isti peson, na istem mestu napadel iz teme. Medtem, ko me je grizel, sem posegla po vrečki s čipsom, ga nekajkrat udarila  in je  cvileč ušel. Poklicala sem policijo in me je skoraj zadela kap, ko so prišli štirje viiiisoli policijski pobje, obriti na kratko, ko iz kakega hudega filma.  ( Ne vem, če se bojim policajev.) Ugotovila sem, da je pes scufal najmanj štiri žrtve, pred meseci pa smo poslušali še kričanje peteg žrtve, ki je pomotama zapeljal na njihovo dvorišče.

Pred časom sem šla po cesti, ko je pes stal z gazdarico na javni cesti. Zahtevala sem, da naj odpelje psa, pa je ves ča govorila : " Runo, poglej ,kako je gospa nesramna. Pravi, da grizeš, pa še nikoli nisi nikogar ugriznil. " Želim si, da bi babura imela fobijo pred mano.

Moja psiologinja trdi, da se moram znebiti strahu pred psi. Naj skušam vzpostaviti stik s kakim psom.  Temu se reče izpostavljanje.

 

Pred leti sem se izgubila na bližnjem hribu. Ko sem lazila ob robu gozda, sta od hiše tam blizu prilajala dva psa: en velik črn, z najbolj belimi zobmi pod soncem in en manjši, črno bel. Lajala sta kot nora, gazdarica pa je stala na dvorišču. Na moje kričanje, naj pokliče psa, je kričala, naj ju pobožam. Da ne. Pa da sicer ne bosta šla. Kako se je končalo, lahko ugibate. Moja psihologinja pravi, da je pa to preplavljanje.

Psa, ki ga ne vidim, se ne morem bati in on ne more čutiti mojega strahu. Vsi moji napadlaci so prišli zahrbtno, iz teme.

Najbolj so zanimivi lastniki psov, ki kričijo, ko pes dirja proti meni, da nič ne naredi. Lejte, a naj vsakemu razlagam, da so me ugriznili psi, ki ničesar ne naredijo.

No, tisti peson, ki je v liftu ovohaval z mrzlim smrčkom moje bose noge in rob krila, je zagotovo vedel, da me je strah. Če  le ni bil tak bebec kot njegov lastnik, ki je s tisto grozljvo veliko žvadjo stopil v lift in sploh ni vprašal, če me moti. Zadnjič me je vprašala ena gospa z rotvajlerjem, če sme. Peljala sem se sama.

 

Moj znanec ima bulmastifa, ki me je tudi preplavljal. Dobro, da imajo v hiši nobel WC. Sem ga po preplavljanju zelo  potrebovala...

 

Toliko o fobijah. Če bi kdo spraševal, zakaj imam ta mali lak za lase ve torbici.

F r i n a

22. jan 2008 21:07

 gostiln!   se vedno bojim, da bo zaprta, ko bom šla mim

Drugače, pa mi je edino neprijetno, če moram čez kako ozko nezavarovano brv nad prepadpm.

kobra 1

22. jan 2008 21:32

Grozno, grozno, grozno se bojim pajkov. Še po TV jih ne morem gledat. Tudi z gatami okrog gležnjev sem že iz WCja priskakljala, ko se je hudič črni spustil direkt pred školjko . Ko kakšnega zagledam, so res glasilke na preizkušnji. Raznih biokilov pa ne maram, ker pajkov kljub vsemu nočem matrat, pa tudi zato, ker začne tistih preveč dolgih nog po dozi pipsa bezljati po bajti in nikoli ne vem, kje se bo truplo znašlo (tudi mrtvih ne maram gledat). Raje poiščem kako žrtev, ki pajka odnese ven, vsaj v sosednjo ulico. petkica

22. jan 2008 21:39

Mene pa je groza podgan,čeprav je nisem še nikoli v živo videla,me pa kar srh spreleti,ko jih vidim po tv ali v kakšni knjigi. tejka77

22. jan 2008 21:42

anamarija1, tudi jaz imam "spoštovanje" do Triglava, žal. Drgač si pa v zame motečih situacijah dajem sama sebi pogum in gre... aknelab