Fobije

22. jan 2008 15:24

Jaz pa se grozno bojim zaprtih prostorov, takrat ko sem bila noseča v 7 mesecu z možem nas je dvigalo odpeljalo v klet, in nisva mogla odpret vrata, mene je zagrabila panika in sem začela kričati, in potem mož se je hitro znajdel in z eno špico je uspel odpreti vrata , ampak kaj pomaga ko od takrat mi je strah ostal za vedno. Tudi kobilic in letečih hroščov ne maram, če se zaletijo vame to je katastrofa, me cela okolica sliši. Pozdravček !! vale11

22. jan 2008 15:31

Meni pa je najbolj grozno hoditi po stopnicah navzdol, še posebej če nimajo ograje, da bi se držala zanjo. Lep dan jana 07

22. jan 2008 17:01

pajkov, škorpijonov..višine..pa tudi ne bi bila, če bi srečala kakega miša v hiši. Verjamite ali ne, kar naenkrat se bojim globine..v morju.. Uffaa.. nekoč sem kot sirena plavala v morju..sedaj pa.. bog ne daj da bi se oddaljila od obale. Kako sem se sv mami smejala, ker se ni upala oddaljiti od obale.. Ali to pomeni, da se že staram MYCHELLE

22. jan 2008 17:11

Bojim se velikih zaprtih prostorov, iz garažne hiše na primer tečem, kolikor se da hitro. Mamamia mamamia

22. jan 2008 17:22

Panicno se pravzaprav ne bojim nobene stvari. Ne maram pa gledat v prepad, ce ni vmes kaksne ograje (kadar moj dragi prideluje kaksne ekstravagantne fotke, mi suprarenalke kr spricajo). Iz istega razloga ne maram hodit v hribe, ker me je strah tistih poti, ko gledas levo navzdol v prepad, desno je stena, vmes pa ozka kozja steza (bohobvari celo kaksen greben). Ker na ta nacin samo pokvarim veselje zagrizenim hribolazcem v druzbi, sem tovrstne pohode opustila. Ne maram hodit ali plavat po plitvi vodi, kjer na dnu rasejo alge ali morska trava. Pri velikih kosmatih pajkih imam malo adrenalina (spotim se, srce mi razbija), ampak to nekako obvladujem, ze pred leti sem se navadila, da pajka pospravim v steklen kozarec in ga odnesem ven. Aja, ne maram vozit ponoci. lp, proxima

22. jan 2008 17:26

moja edina anjvečja fobija so pa injekcije, ko se bliža kak zdravniški pregled zaradi tega ne morem spati mnogo noči. lovebeyba

22. jan 2008 17:56

Groza me je roževinastih reči, še nejbolj, če so na živi stvari. Pa visoko zavitih stopnic in čudnih balkonov.

22. jan 2008 18:02

Panično mi ničesar ni strah. Mi pa je neprijetno oziroma tega ne maram: kot že veste je to vožnja, no, samo se popravljam, se res trudim. Nimam rada žuželk kot so kake velike kobilice, druga pa nekako še prenesem. Jelenckova

22. jan 2008 18:53

Sploh nisn vejdla, ka se bojim liftov, dokler nisn enkrat ostala sama v malem liftu zaprta. Živalic se nena bojim. Edino moških me je ful strah, ja pa hudobnih žensk. tumpika

22. jan 2008 18:55

lovebeyba,

si me pa zadela, injekcije in devanje krvi ne prenesem. Prvič so mi vzeli kri pred tremi leti, star sem 63, lahko si mislite koliko sem sistematskih pregledov " šprical " ( vse sem sicer dal skos, edino v laboratorij nisem nikoli zavil ). Ko je bila žena neki v bolnici, ko sem videl tisti priključek za infuzijo, sem mislil, da me bo kap. Pred tremi leti sem bil v bolnici in sem tudi imel tisti priključek, sem skrbel da je zmeraj pokrit, da se ne vidi.

Glede psov pa tole: ko sem bil še fant, sem se bal psov ( enkrat v srednji šoli, me je en volčjak spravil na garažo ( ja, tudi tokrat so bile garaže, sicer bolj redke, bile so pa )), pa mi je en možakar ( ki sem mu očitno verjel ) povedal, da psi čutijo strah, in če te je strah, pes to čuti in misli da je kaj narobe........., zaradi tega se psa ne smeš bat. Jaz sicer ne verjamem v magijo, ampak tole s psi mi se zdi resnično, in se že dolgo ne bojim več psov.  

ežoj