Služba

21. nov 2007 9:34

No, Vendy, v tem se pa strinjam s tabo.

Sicer nisem mnenja, da ravno v službi ne moreš spoznati osebe, s katero boš kasneje razvil globoko prijateljstvo. Lahko se zgodi, vendar redko.

Sama imam veliko kvalitetnih znanstev, pravo prijateljico pa imam le eno.

Anja

21. nov 2007 9:50

Na srečo sem v službi, ki mi omogoča tudi ukvarjanje s stvarmi, ki me zanimajo tudi sicer, čeprav s časom ne morem vedno razpolagati, kot bi hotela. Sem pač vezana na roke, vsak dan, ampak vseeno gre. Vzamem v zakup, ker sem si to sama izbrala.

 

Prijateljstvo je tudi v službi mogoče, in to tesno. Govorim iz lastnih izkušenj. So sicer redka taka prijateljstva, a so. Sem v  kolektivu z okoli 200 zaposlenimi, ena stalna ekipa - nekdanji tesni sodelavci, zdaj pa raztreseni po več različnih oddelkih - se še vedno občasno dobivamo na kakšni "čagi", čeprav zunaj službe ne prijateljujejmo. V službi pa se, bolj po naključju, srečujemo na akvi, bodisi na hodniku pri avtomatu bodisi v bližnjih nekaj lokalih.

 

Sicer pa grem vsako jutro dobre volje v službo, tudi ko vem, da me čaka težak ali neprijeten dan. Vsaka stvar ima dobre in slabe plati, nič ni samo črno ali belo, tako tudi služba ne.

In ne kregam se z belim kruhom. Dobro plačo imam, redno prihaja, regres, božičnica, del stroškov za mobitel dobim povrnjen, možnosi brezobrestnih posojil preko sindikata in BVP - kaj še hočem več?

Z vsemi sodelavci se dobro razumem, če me kdo ne mara ali kdo meni ni pri srcu, se pač samo pozdraviva in greva skupaj pa pijačo ali na amlico, kot s stistimi, ki so mi bližje.

 

Tako da je meni moja služba, kljub občasno res težkim trenutkom, v veliko veselje. Mamamia

mamamia

21. nov 2007 10:12

V službi so možna prijateljstva, zakaj pa ne. Lepo je imeti nekoga, s katerim se lahko poveseliš med službo, pogovoriš...a vseeno se moramo zavedati, da je služba naša "obveza", naš vsakdan in ne tekmovanje da bi nekomu ugajali, zato ne skrbite in spreglejte konflikte, sploh pa jih ne jemljite resno..pa srečno ! patty Sporočilo je spremenil(a) patty dne 21. nov 2007 10:13:16

21. nov 2007 10:52

Jaz sem se v svoji službi naučila točno teh modrosti, ki jih je povedala Vendy! Sem prišla kot pripravnica v čisto osje gnezdo, polno hinavščine in zahrbtnosti. Dve leti sem rabila, da sem dojela, kaj se dogaja. Pri nas je dovoljeno hodit okrog, čvekat, opravljat... Ker jaz nisem za take zadeve, pač ne morem parirati z njimi. Sem pa z vsemi na čisto v redu odnosu. Tudi s tistimi parimi, ki smo se že besedno zahakljali kdaj.

Sicer je čisto luštno delat, samo kar naprej rabiš pazit, kdo bo kja rekel, kaj bi lahko kdo rekel. Skratka, vse okrog ovinkov, zamotano do konca. In vsak pripravnik, ko pride, se mi smili, ker vsi tako pristanjejo na koncu koncev. Z odpritimi usti, če je to res možno.

Na malico ne hodim s svojimi, ker je vse v imenu opravljanja in čvekarije, kaj bo kera keri naredila, zatožila... Zarote. (sem dojela tudi  to, da eni živijo za opravljanje in zarote, se pač ne družim z njimi...).

Ven hodim s starejšim gospodom, ki je v drugem oddelku. In je mir. Saj so tudi to prežvekovale kar nekaj časa, zdaj je bilo že sto drugih stvari na tapeti. Pa hodim še z eno punco tudi iz drugega oddelka. In konec. Včasih grem sama ven, malo po trgovinah. Me parv moti nova sodelavka, ki me čaka, da greva skupaj domov, se pravi ven iz stavbe, pa... Mislim, get a grip, a ne znaš jit sama? Ji moram enkrat to obzirno povedat. Ob priliki.

Zasebnih stikov skoraj nimam, razen takih, znanskih. Pa kako skupno kosilo enkrat na leto s tem gospodom ali to punco. Tko, malo za popestritev. Več pa ne.

V prejšnji službi pa smo delali. Steklene stene, da so te šefi videli že od daleč, ampak povem vam, da je bil mir! Kolegialno, prijazno, korektno vzdušje. Šefi so hodili na malico samo s šefi istega ranga. Jedilnica, izhod za čikec vezan na uro. Mi je bilo to sto na uro bolj všeč.

Tako da se jaz strinjam z Vendelino, tisti, ki imate supe kolektiv in se imate blazno fajn v službi in lahko čvekate in... Pa da ni intrig, samo: Bravo in čestitam.

 

lidka

21. nov 2007 11:08

Pa sem pozabila povedat, da je (verjetno) vse odvisno od šefov. Naša šefinja, zelooo rada opravlja in hodi na malico poslušat prispevke podrejenih. Določenih. Pa tudi kliče jih v pisarno, da ji poročajo. Včasih jo kakšna še zmasira ali kaj prinese. Hvalabogu, smo velik kolektiv in tisti, ki tega ne počnemo, ne izstopamo toliko, sicer bi nam res trda predla.

Delam, z mojim delom je zadovoljna, dokazala sem se, tako da imam mir.

lidka

21. nov 2007 11:42

Lidka, verjetnost, da boš imela dooolgo časa tako šefinjo, je minimalna. Gospa je evidento dosegla zgornji limit svojih sposobnosti.... Vendelina jr.

21. nov 2007 11:42

Do danes sem si pridelala kar nekaj jubilejnih nagrad, zato imam kar pestre izkušnje. Zamenjala sem samo tri delodajalce, pa precej delovnih okolij. Trdim lahko, da predvsem odnosi med zaposlenimi vplivajo na klimo in na veselje do dela.Po raziskavah ljudje postavljalo delovne pogoje pred plačo.

Pisarno sem nekoč delila s še 16 kolegicami ( ker so v času mojega odpovednega roka pri drugem delodajalcu zaposlili gospo z lepljivimi prsti, ki je nujno rabila službo). Res je trajalo samo nekaj mesecev, preden so me razporedili v "elitni" oddelek. Takrat sem bila še precej mlada in se nisem dosti vznemirjala, ker je bilo to sobivanje samo začasno. Povem vam, videla sem, kako lahko sodelavci naredijo drugim pekel na zemlji. Na srečo me je njihovo zloba obšla.Ko sem odšla iz tiste pisarne, kjer niso smela biti odprta okna, kljub nekaterim verižnim kadilcem, so sicer krožile govorice o napredovanju preko postelje resnično pokvarjenega kadrovika, vednar mi je bilo res vseeno.

Delila sem pisarno z  nekaj osebami, ki so vpričo mene lenarile, sama pa sem bila zaradi obilice dela delala pozno v noč. Preživela sem čas pijanskega šefa, ki je z dopoldanskega pohoda prišel naspidiran in me je dal poklicati v pisarno, kjer sem mu morala iz glave odgovrajati na vprašanja iz stroke, kot na kakšnem izpitu. Ko je nekoč v času malice dobil obisk drugih pijanskeh frendov in so bile tajnice na malici in edina sem bila edina dosegljiva, me je poslal v kantino po kozarce za pijačo, ki jo je skrival v omari. Uganili ste, s stisnjenimi zobmi sem mu skoraj vrgla pladenj s kozarcem v naročje in mu kaj takega ni prišlo nikoli več na misel.

Preživela sem čas strastnih kadilcev, zrelega gospoda, ki je v mojem zornem kotu vsake toliko odpiral predal in oslinjen ogledoval slike nagih bab, da se mi je obračal želodec.

Uspešno sem se uprla šefu, ki je kričal nad podrejenimi za vsako malenkost. Nekega dne sem na visokih petah preprosto odkorakla s sestanka in sporočila tajnici, da se ne vrnem, dokler se dere nad mano. V kratkem dialogu, me katerim je sezul svojo debelo nogo iz mokasin in jo vrtel pod mizo, da se je iz belega frotirja videla luknja na peti, sem mu povedala svoje. Za razliko od kolegov sem dobila poseben status, drugi pa so še naprej in še danes dregetali pred vstopom v pisarno, mene je pa še nekajkrat vrglo v zrak njegovo kričanje, saj sva imela skupno steno. To je bilo najbolj podlo, spletkarsko in pokvarjeno bitje, ki sem ga kdaj srečala in samo čakam trenutek, da se mi bo ob prvem srečanju iskreno vrgel v objem. Glede na stvari, ki so se dogajale ( zaradi njega je odšlo zelo veliko dobrih sodelavcev), si zasluži samo strel v glavo.

Ne bi rada prezrla hedonističnega šefa. Izrazito neprivlačen gospod zrleih let je imel številne ljubice, ki jim je i izdajal poslovne tajne. Seveda se je ena od aktulanih ljubic hvalila z novicami iz prve roke. Me prav zanima, kako bi pogledala, če bi vedela, da mi je šef z gnusom pripovedoval o njej, ki je polita z galonami Poisna prihajala in odhajala v službo, kadar se ji zljubilo. Ni imela nobenega  strokovnega znanja, razne posebne specilalizacije.  Ukvarjal se je z lastnimi posli in je bil pogosto odsoten, čeprev včasih ni bilo mogoče brez njega. Prijateljica ga je cele dopoldneve videlvala pri ljubici, s katero sta bili sosedi.Velikokrat se je vrnil malo pred koncem službe, pijan ko čep. S prsti, ki so bili beli od stiska ,se je naslanjal na mizo, da ni padel podnjo. Še danes vidim tiste izbuljene oči in zaripel obraz, ko je odobril moje predloge. To delovno okolje je bilo tako po izobrazbeni strukturi kot po vrednostah popolno nekaj posebnega. Pijanska druščina, nenehne zasebne zabave izbranih oseb, Sodoma in Gomora, lahko opišem z eno besedo, pa sem prepričana, da bi vas bi o pikantnih podrobnostih še vseeno streslo.

To so nekatere moje različne izkušnje. Imela sem obdobje krasnih sodelavcev, za katerimi sem prelivala solze, ko so odšli, nekatera srečanja so še danes vesela, s samo dvema pa sem prijateljica ža vrsto let.

Na začetku delovne poti mi je starejši sosed, ko sem mu potožila, da sem nesrečna v službi , rekel takole: "95% ljudi ni zadovoljnih s službo in samo 5% jih pri delu uživa. Enkrat si v eni in drugič v drugi skupini. V življenju pa se je treba truditi, da si v tisti manjšini. In ti si šele na začetku."

Hvaležna sem za vsak trenutek, ko sem bila v tistih 5% in tudi za izkušnje, ki mi jih je dalo tisti 95% včasih res neznosnih pogojev.

Ko ste zjutraj slabe volje, se spomnite, da nekaterih doživetij iz moje predhodne zgodbe pa le niste skusili na svoji koži.

Drugače pa se v celoti strinjam z Vendelino jr. Ko bom velika, pa bom napisala knjigo o mobbingu, ki bo nekoč kaznivo dejanje in o zgodbah, ki se nikomur ne bi smele zgoditi niti v sanjah

F r i n a

21. nov 2007 12:29

Se popolnoma strinjam z Vendelino in moram reči,da vslužbi dobro vozim. Res pa je da me delo,ki ga opravljam izpoljnjuje in ga rada opravljam ter si nikakor ne znam predstavljati da bi opravljala kakšno drugo delo. Ko stopim čez domači prag službo odklopim in dogodkov od tam ne premlevam(sem se v skoraj 17 letih tega naučila).Prav tako o službi ne debatiram s svojim partnerjem . Moram reči,da v teh letih nisem prišla navzkriž z nobenim od službenih kolegov(ic),ker nimam navade da bi nekoga šinfala za hrbtom ampak vsakemu povem v obraz(na lep način)kaj me moti in vesela sem če je tudi obratno.Res pa je da smo "najboljši" kolektiv kalcicl Sporočilo je spremenil(a) kalcicl dne 21. nov 2007 13:25:01

21. nov 2007 12:37

Jaz imam tudi izkušnje z mobbingom (enkrat moram preveriti speling za to besedo) in na začetku kariere je bila kar bridka izkušnja. Ampak izkušnje ti naredijo debelo kožo, mirne živce in hladno glavo. Ko se mi je v drugem okolju zgodilo, da je moj nadrejeni poskušal malo mobingirati, sem mu hladno povedala, da take stvari pri meni ne vžgejo, nasprotno, me zelo motijo in da naj s takim ravnanjem preneha, da sem ga prvič in zadnjič opozorila. Pa človek ni jemal opozorila resno. O zadevi obvestila nadrejene. En mesec mirnih živcev in je človek naredil veliko napako, ker je v želji, da bi mi nagajal, mimogrede blamiral sistem in sedaj ne sedi več na istem stolčku kot je sedel prej. Aja, jaz sem pa napredovala. Ko bo frina pisala knjigo, jim bom posredoval svoj prispevek. Vendelina jr.

21. nov 2007 12:55

Vendy, to je državna uprava. Ta gospa je tu že 15 let in bo tu do penzije. Napredovati z nazivom noče, ker je potem bojazne, da odletiš, ko pride nov minister. : )    : )   : )   : )   Odstavil je pa nobeden ne bo, verjemi.

Sem pač izbrala neko pot, po kateri lahko stopam tukaj, v službi. Da me te stvari niti ne motijo in jih spregledam. Saj je čisto fino, dokler se ne dogaja tebi kaj slabega. Med sabo naj se pa požrejo, če se hočejo...

lidka