Služba

Nedavno mi je prijatelj pripovedoval, da ima njegova punca v službi težave - je v konfliktu z neko sodelavko, zaradi česar je tudi po službi slabe volje in nerazpoložena.

Kako pa na vas vpliva služba? Z veseljem greste zjutraj od doma, imate dobre sodelavce, s katerimi se razumete, šefa ali šefico, plačo, s katero ste zadovoljni?

Ali bi najraje vse skupaj poslali "v tri krasne"?

kletka

20. nov 2007 13:54

Kakor kdaj. Sicer imam luštne sodelavce, še kar fajn delo, plačo pa katastrofalno nizko. Ampak ne bi zamenjala za službo z veliko plačo in groznimi sodelavci in delom. Kozmeja

20. nov 2007 13:54

Velikokrat bi jih res poslala v tri ali pa kar štiri krasne.Drugače pa ne se pustit,mogoče se je še bolje prej pogovorit,vendar na nevtralnem območju in ne v službi anaeva

20. nov 2007 14:00

Kakor kdaj in kakor kje. Je pa res veliko od kolektiva odvisno, kako se ti v službi počutiš. Lahko še tako z veseljem opravljaš neko delo, pa se ti lahko zgodi, da ti določeno reč zagrenijo prav sodelavci ali šef. In potem se komaj spraviš zjutri iz postelje in v službo. Ena moja sodelavka pravi, da ji je vsak ponedeljek slabo, ko mora iti v službo. Jelenckova

20. nov 2007 14:15

Zadeva gre takole: tako kot človek zna reševati probleme in konflikte v življenju, tako jih bo tudi v službi. Predvsem je treba vedeti naslednje (govorim za tiste, ki imamo zaposlitev za nedoločen čas): v službo hodimo zaradi tega, da dobimo plačo in če imamo srečo, se v službi tudi profesionalno realiziramo. V službo ne hodimo zaradi tega, da bi tam dobili prijatelje, ne hodimo zaradi tega, da bi tam na veliko razlagali, kaj počnemo doma in v službo ne hodimo zaradi tega, da bi se nam tam popravilo vse tisto, kar smo na drugih področjih zapacali. Povedano drugače: v službi ne potrebujemo prijateljev (te imamo v privatnem življenju) - potrebujemo korektne sodelavce. V službi ne rešujemo razlagamo svojih domačih zadev, ne iščemo nasvetov za privatne probleme, ne rešujemo običajnih familijarnih krizic svojih sodelavcev in ne pustimo se nadledgovati z njihove strani s tovrstno materijo. Prav tako si v službi ne nalagamo dodatnega dela vsled tega, da smo stalno polni za razumevanje težav drugih - ne pustimo, da se kdo šlepa na nas in tega tudi sami ne počnemo. Prav tako v službi vemo, da se bo vedno našla kaka oseba, ki bo ocenila, da smo lepši in/ali bolj pametni in/ali bolj sposobni od nje in nam bo malo nagajala in metala različne petarde ali pa šla celo do nivoja mobbinga. Taki osebi povemo, da je ona za take petarde prestara, mi pa preveliki. In o zadevi obvestimo nadrejeno osedbo. Nadrejedna osedba je plačana za to, da rešujed take konflikte. Če se zadeva ne uredi, poiščemo pravno pomoč. Predvsem pa tole: službe ne jemljemo emotivno. Ne stojimo in pademo zaradi točno te službe. Ne razumemo vsake kritike kot totalnega napada nase. Ne stokamo in se ne obnašamo kot Kalimero - si imela sedaj en teden po tevejki priložnost gledati, kako to izgleda - ker kalimerotov nihče ne jemlje resno. Če nas ima, da bi v službi uporabili emocije, počakamo, da napad mine. Potem pa uporabimo razum. To je zmagovito orodje. V službi smo miselno V SLUŽBI. Ne klicarimo n-krat na dan svoje familije in ne urejamo dnevne logistike (vem za primer, ko je sodelavec leta in leta po telefonu z ženo urejal dnevno logistiko in sta se osemkrat poklicala in veddno sta se na koncu dobila ob 15. 50 pri Drami - a se nista mogla tega že zjutraj zmeniti). Zlasti ne klicarimo svojega partnerja n-krat na dan, samo zato, ker bi ga rade malo slišale ....ker je to odiozno...ali pa zato, ker smo malo ljubosumne (če katera misli, da jo bo zamenjal s prvo sodelavko in ga zaradi tega kontrolira s telefoniranjem, potem je škoda vsake minute, ko sta v tej zvezi). In ko je konec službenega dneva, se miselno izklopimo iz pisarne in gremo domov. Kdor tega ne zna, nosi službo v glavi in tuhta in to počne točno toliko časa, dokler zdravstveno ne skolapsira in potem ima v dolgih mesecih ležanja v bolnišnici ogromno časa, da premišljuje. Večina jih ukapira, enim pa pomaga tudi prozac. Sicer pa večino teh modrosti človek dobi po desetih letih hoje v službo. In če jih je dobil, potem mu v službi kar gre. Ve, kakšna priznanja in rezultate lahko tam doseže in ne išče rezultatov in priznanj, ki se jih v službi ne da dobiti. Vendelina jr.

20. nov 2007 14:16

enkrat sem prišla v konflikt z eno sodelavko ki je tudi na malce višjem položaju. od takrat sva na neki distanci, vem da ne bova nikoli prijateljici pa tudi vem da ko bom kaj naredila narobe da bom trikrat več kriva kot sem v resnici. to je iz njene strani. drugi sodelavci so fajn, razumemo se ker imamo isti cilj in sicer da najbolje opravimo svoje delo. danes sem bila prosta, jutri grem delat zastonj dve uri prej, da naredim delo ki ga drugače ne utegnem narediti. se že veselim, v glavi že imam načrt. fajn mi je ker je vredu šef, s katerim se da pogovoriti. je oster kadar je treba in je prava oseba za šefa. plača je zame, ki nimam posebnih stroškov dovolj velika. sem zadovoljna s svojo službo, če delam v izmeni kot ponavadi, če pa delam v drugi izmeni z sodelavko ki me ne mara najbolj pa zna tudi meni kdaj biti slabo preden grem v službo. zadnjič naprimer sem morala iti delat v drugo izmeno kjer je ta *prijateljica* in sem kar s cmokom v grlu šla v službo, ko pa pridem tja pa vidim da one gospe ni ampak da je tam ena fajn sodelavka. :) sem ji takoj povedala da mi je polepšala dan. še to: v službi vsak dan doživim nekaj novega. trudim se da z dogodivščinami ne bi utrujala dragega. včasih pa mu le povem kaj se mi je pripetilo. o težavah v službi mu ne razlagam ker vem da ga to ne zanima. včasih doma premislim o tem kar se mi je zgodilo v službi, spet drugič pa se od službe odklopim takoj ko prestopim vrata. nektarina Sporočilo je spremenil(a) nektarina dne 20. nov 2007 14:19:17

20. nov 2007 14:36

Pa še nekaj: primarno se je treba koncentrirati na to, da naredimo RES čisto vse, kar v službi moramo iz svojega osnovnega dela in da je naš prispevek prepznan in nagrajen. To čisto zadošča za en delovnik. Ni treba razmišljati o tem, kaj si ta in ta misli in kako je ta in ta v psiho in lajf sfušan...To samo odvrača energijo in je naš prispevek slabši. Prijateljstva v službi ni. Je tista resnica o službi in družbi in drži. Tudi se je treba izogniti babjim grupiranjem, ki temeljijo na opravljanju vseh ne-prisotnih (ker, kaj pa mislite da babnice počnejo, ko VAS ni zraven). Tudi se na minimum zreducirajo stiki z osebki, ki trenirajo čustveno izsiljevanje in so stalno "žrtve". Priporočam tudi distanciranje od žensk, ki so verbalno še vedno na porodu, čeprav so njihovi otroci že na faksu. Prav tako priporočam distanciranje od junakov, ki so eskivirali vse komande svojega čatoja v JLA. Ljudje, ki so se jim najboljše stvari zgodile pred petindvajsetimi leti, niso inspirativni. In ko človek vse to postori, odkrije veliko zanimivih sogovornikov in veliko izzivov pri delu. Vendelina jr.

20. nov 2007 15:04

Večino službenih let sem se dobro razumela tako s sodelavci, kot s šefi, četudi se nisem nikoli bala, če je bilo potrebno, stvari povedati na glas in direktno. Še delo mi je bilo všeč, tako da sem prav z veseljem hodila v službo.

Sem pa vmes za dobro leto dobila direktorja, ki me je vzel na piko ker se v "osebnih pogledih" nisva strinjala. O, takrat je bila pa kriza. Aktivirala sem  dobršen del svoje trme in ponosa in obenem pričela  iskati drugo službo, a je moral direktor prej "spokat", preden sem jo dobila.

Ja, ja, Vendelini nasveti niso od muh, le da jih je treba še malce prilagoditi stanju primerno.

Cila

20. nov 2007 15:23

Delam v isti službi že 35 let in sem prepričana, da prijateljstva na delovnem mestu so. Seveda so to prijateljstva omejena na čas službe, ker po službi imamo vsak svoje življenje in svoja prijateljstva izven službe. V službi skušam biti v dobrih odnosih z vsemi sodelavci, z nekaterimi se čutim bolj povezana, bolj na isti valovni dolžini, z nekaterimi manj, pač ljudje smo različni. Če je kdo, s katerim ne morem vzpostaviti kvalitetnega odnosa, se pač distanciram na izključno službeni odnos, ki pa tudi mora bit pozitiven, ker drugače delo lahko trpi in se jaz slabo počutim. Se pa popolnoma strinjam, da mora bit delo pravilno in pravočasno opravljeno, saj v službo hodimo zaradi tega.

Do sedaj sem v službo vedno hodila z veseljem in tudi vsako delo z veseljem in čimbolje opravlila. Upam, da bo tako tudi še teh 10 mesecev, kolikor imam do penzije.   

emily

20. nov 2007 16:20

ja, no, Vendelina, kot kaže, nas je več, ki hodimo v službo 20 let (in smo si po 16 letih priborili pogodbo za nedoločen čas). Ni mi čisto jasno, kdo je to MI. MI gremo kdaj v službo z velikim veseljem, kdaj drugič pa z odporom, ker moramo opraviti kaj takega, kar nam je neskooooončno zoprno. MI smo v dolgih letih v službi našli nekaj prijateljev in nekaj sodelavk ali sodelavcev, ki jih ne prenašamo. MI gremo komu zelo na živce in kdaj delamo 18 ur na dan, čez vikend in praznike, ko so naši dragi z dolgim ksihtom doma, NAS kdaj potegnejo z dopusta lepo nazaj v službo,ker je pač treba, in MI kdaj zbrišemo na morje, ne da bi pustili naslov in izklopimo mobitel. MI se vedno ne moremo izklopiti in kdaj cele noči se spimo, ker vemo, da je naša dolžnost in odgovornost, zagotoviti delo in plače zase in za naše sodelavce (tudi tiste, ki ob treh zaklenejo pisarno in se jim sladko fučka do naslednjega dneva, potem se pa pritožijo, da jim nekdo stalno jemlje zeleni kuli in je zadnjič o njih nekaj grdega rekel), in MI vsak mesec poberemo plačo in si domišljamo, da smo jo zaslužili in da bi jo vzeli tudi, če bi bila malo večja. MI moramo gledati, kako komu kdaj kaj bolje uspe od nas in MI kdaj skupaj porinemo s temi istimi kolegi, ko se jim kje zatakne, da spravimo voz naprej, ko je treba. MI kdaj izgubimo živce in se kdaj nasmejemo od srca in ga kdaj polomimo na celi črti, da nam gre na jok in tuhtamo, kako bi se izvlekli iz tega. MI smo od srca veseli, ko vidimo rezultate, ki so nam všeč, in dobimo za to tako ali drugačno priznanje in smo celo hvaležni, če nam kateri od sodelavcev (četudi tisti ta zoprni) kdaj pomaga. MI kdaj opravljanmo in smo opravljani in tu pa tam malo obupamo, ampak jutri bomo šli spet v službo, čeprav bi načeloma lahko vzeli tudi dopust. MI smo ravno zaradi službe spoznali nekaj izjemnih ljudi z drugih koncev sveta, s katerimi smo še po 10 in 15 letih v izjemno toplih in prijateljskih odnosih, četudi se ne videvamo več, ali pa na vsakih par let. In veš kaj? Prav dobro nam gre. Pa ne samo to. Še vedno si domišljamo, da smo normalni. Lep pozdrav vsem, ki imate srečo, da morate prenašati sodelavce, podrejene in nadrejene. Sonja

20. nov 2007 16:26

Vendelina, kapo dol. Se držim vseh načel, ki jih navajaš in še kako držijo. Sama ne bi znala tako dobro povedati. Sem pa rabila nekaj časa in udarcev s kolom po glavi, da sem vse to skapirala. Se tolažim, da nikoli ni prepozno. Lep dan Dolores