Tašča - snaha

26. nov 2010 13:37

hvala vam za nasvete in dobre želje, bom se še kaj javila!

Postrzjaca

26. nov 2010 14:28

Postrzjaca, se zelo strinjam z vsemi, ki ugotavljajo, da je problem v TEBI: ti namreč sama sebe obravnavaš kot smet, ki si norrmalnega obravnavanja ne zasluži. Če namreč sama sebe vedno znova siliš v družbo, ki ti znova in znova daje vedeti, da te ne sprejema, potem je nekaj narobe s teboj. Tvoj fant ti že mesece daje zelo jasen signal: ali se sprijazni s tem, da te bodo po mili volji vsake toliko časa premlatili, ali pa spakiraj. Ker on ne namerava zate niti migniti s prstom. Če bi nameraval, bi že zdavnaj. Zato za božjo voljo končno že enrat naredi eno pametno stvar v življenju in pusti to druščino pri miru, naj se pobijajo med seboj, če so že tako naučeni. Kar moraš ti razčistiti pri sebi, je tole: kaj imaš TI od tega, da neprestano rineš v to krdelo, ko natanko veš, kaj bo? Saj je vendar vsakič znova eno in isto. Je zate res vsaka pozornost, pa če tudi jo kdo na tebe strese s pestmi, boljša od nobene? Mislim, da je tu bistvo problema. Žal mi je, ampak kulinarika ti po vseh teh mesecih ne more nič več pomagati. Veliko sreče za naprej, Sonja

26. nov 2010 17:19

Vsakomur lahko točno toliko hodiš po glavi, kot dovoli.

Tako da ti želim, da zmoreš odločilni korak in se umakneš iz tega pekla.

Mamamia

mamamia

26. nov 2010 17:42

Saj vem, da morda nisem za sem, ampak jaz pa sem jo pravkar izgubila. Taščo namreč, mojo dobro prijateljico in zaveznico. Tudi to je možno. No, izgubila sem jo že leto ali dve nazaj, kajti od takrat me ni več spoznala, demenca pač. Glejte, najbolj mi je žal, da ji nisem pravi čas povedala, kako sem jo cenila in spoštovala. Vsaj z besedami ne, sedaj pa je prepozno. Tako trapasto je, da se borimo za nekaj, kar že imamo. Jaz moža in ona sina. Teh dveh ljubezni nikoli ni mogoče enačiti. Imam sina in vem, da je tako. Zato so vse te vojne med snahami in taščami en velik, velik nesmisel. En del nje bo z menoj, kot je še večji del mene seveda moja mama, ki pa jo seveda poznam dalj, od rojstva. Tudi to dvoje, ljubezen do matere in do tašče se ne da enačiti. Obe pa sta skupaj začetek in osnova za mojo družino kakršna je. Del teh dveh žensk je v mojih otrocih, kajne? Tako kot bo del mene v mojih vnukih. Tako to gre, to je družina... kara

26. nov 2010 17:57

Draga Kara, zelo zelo zelo lepo in koristno se mi zdi, da si se s svojo zgodbo oglasila tukaj. Tega, kar pišeš, bi se namreč vsi morali zavedati, pa dostikrat pozabimo.... Da nas le vsake toliko časa kdo na to spomni! Lep pozdrav, Sonja

26. nov 2010 18:03

limnol je napisal/a:

Postrzjaca, se zelo strinjam z vsemi, ki ugotavljajo, da je problem v TEBI: ti namreč sama sebe obravnavaš kot smet, ki si norrmalnega obravnavanja ne zasluži. Če namreč sama sebe vedno znova siliš v družbo, ki ti znova in znova daje vedeti, da te ne sprejema, potem je nekaj narobe s teboj. Tvoj fant ti že mesece daje zelo jasen signal: ali se sprijazni s tem, da te bodo po mili volji vsake toliko časa premlatili, ali pa spakiraj. Ker on ne namerava zate niti migniti s prstom. Če bi nameraval, bi že zdavnaj. Zato za božjo voljo končno že enrat naredi eno pametno stvar v življenju in pusti to druščino pri miru, naj se pobijajo med seboj, če so že tako naučeni. Kar moraš ti razčistiti pri sebi, je tole: kaj imaš TI od tega, da neprestano rineš v to krdelo, ko natanko veš, kaj bo? Saj je vendar vsakič znova eno in isto. Je zate res vsaka pozornost, pa če tudi jo kdo na tebe strese s pestmi, boljša od nobene? Mislim, da je tu bistvo problema. Žal mi je, ampak kulinarika ti po vseh teh mesecih ne more nič več pomagati. Veliko sreče za naprej, Sonja

Limnol, se v celoti strinjam s tabo. Ob tem pa se mi samo od sebe postavlja vprašanje: kako to, Postrzjaca, da si dovoliš, da tako hodijo po tebi - vsi, od prvega do zadnjega, vključno s tvojim fantom. Res dvomim, da so v tvoji primarni družini odnosi v redu. Ker če bi bili, bi se tam naučila, da je tako vedenje, kot ga imajo v njegovi družini, nedopustno. Morda bi pri odvozlavanju vozla tačel pri tem? rosie

26. nov 2010 19:20

Kara, tale tvoj prispevek si pa zasluži !

 

japaja

26. nov 2010 19:48

Kara, tudi z moje strani .

Naj se pohvalim, jaz jutri uradno dobim snaho.

 

Pozdravček!

26. nov 2010 20:29

dragička je napisal/a:

Kara, tudi z moje strani . Naj se pohvalim, jaz jutri uradno dobim snaho.   Pozdravček!

 

Ja čestitamo, dragička....

 

Kara, imam podobno izhodišče glede tašče oziroma mnenje glede odnosov. Na srečo je moja tašča še daleč od demence, tako da skupaj še marsikatero ušpičiva, pa tudi ena drugi dajeva vedeti, da se ceniva in spoštujeva, čeprav se vedno ne strinjava (prah je eno takih področij - ona ga lovi, ko je še v zraku, jaz ga pustim, da pade na tla, in če mi to kdaj reče, ji odvrnem, naj ga pa še pri meni lovi, če je razpoložena ; živimo v isti hiši, že 25 let, torej ni zamere med nami, kljub vsem razlikam v pojmovanju življenja, in te so kar precejšnje).

Ampak iz izkušenj vem, da vedno in povsod tudi ne gre tako, tako zaradi snah kot zaradi tašč. Pa smo nazačetku teme.

 

Mamamia

mamamia

26. nov 2010 20:48

hej... da se malo potožim! moj partner je pol leta nazaj izgubil očeta in od takrat naprej je mamin čustven partner. Že prej je bil zelo navezan na mamo, sedaj pa se zadeva samo poglablja. Zavedam se, da je treba mami pomagati, ji stati ob strani, zamenjati kakšno žarnico, jo peljati v trgovino... Skupaj sva šele leto in pol in sva na točki, ko bi se najina zveza naj poglabljala. Dobila neko globjo razsežnost, en intimen prostor, ki je namenjen samo nama! Počutim pa se, kot da imata onadva takšno zvezo. Da sem jaz tukaj odveč! Vsak dan ga parkrat pokliče, pošlje kakšen msg, vidita se vsak dan vsaj trikrat, štirikrat, od tega enkrat na kavi. Dva meseca sem bila odsotna in ko sem prišla nazaj mi je rekla, da zdaj sem pa spet jaz na prvem mestu in ne ona. Češ, da je tako tudi prav. Vendar je bilo v zraku zaznati, da jo to zelo moti. Partner je delal cele dneve in mi je očitala, da je lačen, js pa nisem toliko, da bi mu nesla hrano?! nisva šla na poroko na katero sva bila povabljena in mi je očitala: da si je tako želel iti, jaz pa... partner si je kupil garmina za v avtu, katerega je nasledil od matere in je bil potemtakem njegov. Potem pa mi tašča razlaga, kako je luštno, ko se onadva peljeta v njunem avtu in potem te glas usmerja, kako krasno zadevo sta nabavila. Skupna prijatelja, ki sta bila na obisku imata majhno punčko in tašča cela očarana sprašuje sina, ali ne bi tudi on imel otroka in ga prosi naj jo prime v naročje, da vidi kako mu paše. Jaz sem pa sedela zraven in se počutila kot da ne bom imela nič pri tem, da bo on imel otroka?! enkrat je bila zelo slabe volje zaradi psa in ko sem se poskušala na prijazen način z njo pogovoriti mi je nastavila dlan pred obraz (v smisli - molči) in odšla! s tem dejanjem me je prizadela, še posebej, ker sem do nje bila prijazna! Obnašala se je kot, da se nič ni zgodilo, naslednji dan je vprašala sina, če sem kaj jezna nanjo? v glavnem, polno je takih zgodbic... ko sem o tem povedala partnerju, je rekel da ima slab dan, da je pač starejša... vglavnem vedno jo zagovarja! karkoli se zgodi, ji je vse oproščeno! počutim se totalno nezaščiteno! In ko mu razlagam, da je totalno zmanipuliran, pravi da lahko njegova mama z njim dela kar hoče, ker je ona zanj skbela 30 let... ne moti ga če z njim manipulira, se dela užaljeno, da doseže usmiljenje - ji je vse dovoljeno! Vedno je med mano in taščo v zraku neka napetost! neke neizgovorjene misli, zamere, jeza... obremenjena sem s tem totalno! Trudim se partnerju razložit, da vem, da mati ne misli nič slabega, da verjetno niti noče čutit tako kot čuti in da se ne obnaša namenoma tako... ampak da me s svojimi dejanji vseeno prizadene! In njegov odgovor je vedno: pa kaj ti sploh dela?! sem mu rekla, kako bi on reagiral, če bi jaz njej postavila dlan pred obraz in se obrnila stran ter odšla? pa je rekel, da malo spoštovanja, pa sem jaz vseeno dolžna izkazovati! A jaz pa ne rabim biti spoštovana?! v glavnem, tako utrujena od vsega, da niti ne vem več kaj je prav in kaj narobe! Povejte, a pretiravam?