5. jun 2010 9:10
Vandelina jr: "Praviš, sin je zgradil hišo na materinem (tehnično je tako, da je objekt v lasti tistega, čigar last je zemljišče, na katerem je objekt zgrajen)." -> nisem pravnica pa vendar...kaj pa načelo dobrovernosti? Nevem sicer kako bi o tem odločalo sodišče, ampak po mojem mnenju je v tem primeru dobroveren sin?!(saj je mati vedela da se na njenem zemljišču gradi; sin pa je tam postavil hišo v prepričanju da bo zemlja nekoč njegova) V tem primeru bi lahko materi izplačal "odšodnino" in če nič drugega bi si zagotovil tistih nekaj kvadratov na katerih stoji hiša. Če še potem nebi bilo miru (vsaj v vajini hiši) pa se le ta lahko tudi proda in si ustvarita skupni domek daleč stran od njih..? Ker se očitno z lepo besedo ne da nič rešiti, vama ostane le še sodna pot. Kar pa ne zagotavlja mirnega življenja, tudi v primeru če se sodišče odloči vama v prid. Po mojih izkušnjah se taki ljudje ne spremenijo(oz. jih je zelo malo). Res je, da sem zelo mlada; res pa je tudi, da sem že od 16 leta samostojna. Kmalu sem si nakopala objestnega partnerja, ki me je vedno preverjal, po dobrih 3 mesecih skupnega življenja tudi tepel. Jaz pa v veri, ki mi jo je on vcepil v glavo, da sama ne zmorem živeti, da sem "gnoj".......da nisem dovolj odgovorna da bi zase poskrbela vsaj finančno(pa čeprav sem imela redno službo) sem batine, poniževanja, kontrolo in še marsikaj požirala več kot eno leto. Na koncu je bilo tako hudo, da sama nisem upala v stanovanje(katerega najemnino sem JAZ plačevala) da bi spakirala kufre in odšla. Prosila sem svojo mamo da gre z mano. Kaj želim povedati? Naj bo še tako težko se obrniti in oditi svojo pot...se splača. Vsaj v takih primerih kjer se govori o psihičnem ali fizičnem nasilju, pa naj bo to s strani partnerja, tašče...kogarkoli. Ker če mene vprašaš; ko čkovek ljubi, ni nič težko. Če vidiš da se tvojemu ljubemu godi krivica, jo želiš preprečiti (krivica, kaj šele tepež); in tu res ni opravičila da je fant le stal in gledal kako letijo pesti po tebi.??? Jaz bi se za svojega dragega zoperstavila celi vojski, pa čeprav bi vedela, da bom v trenutku ko bom odprla usta "ob glavo".... Torej; odkar sem "pobegnila" sem si močno popravla samozavest, delam samo zase in nikogar drugega, našla sem si fanta, ki je vreden moje ljubezni, ob katerem se počutim ljubljeno, spoštovano, enakovredno njemu..itd..spet sem se vpisala v šolo, ki jo delam zase, da si dokažem da lahko, da nisem "neumna" in da ne bodo celo življenje vsi hodili po meni... Počutim se super, po svetu hodim nasmejana, življenju grem naproti z dvignjeno glavo, ponosna sem nase...Kaj bi si lahko še želela?! :) No ja...razen otročka:) Pa tud to bo, ko bo čas:) Zato Postrzjaca, spokaj kufre in gasa! Če je to tista prava ljubezen, verjemi da neboš dolgo sama..bo fant prišel za teboj ali doma odnose zrihtal tako, da se bo tam dalo živeti človeka dostojno življenje..drugače pa itak veš kje si... Kar se tiče financ pa....če si lahko privoščiš da vlagaš v hišo..sem sigurna da si lahko privoščiš tudi najemniško sobico v Lj; je tako?:) Veliko poguma ti želim:) Pa nasmešek na usta, boš videla da bi takoj lažje:) LP Home made home made
..
) : ne bodi neučakana. Spremembe ne pridejo čez noč, niti same od sebe ne.
Ne bom te strašila, ampak vzemi v zakup, da bo rehabilitacija trajala približno 2 leti. In ne zavajaj same sebe, da si s tem prvim korakom (preselitev) že kar prehodila celotno pot.
Predvsem zato, ker si mlada generacija in ker te večina življenja še čaka, se potrudi zase. Potem boš zasijala kot svetel planet, okoli katerega bodo krožili sateliti.
Pa javi se kdaj pa kdaj?
japaja
Vanja
