27. jul 2007 10:59
Pozdravljeni,
sem novinka na forumu in se mi zdi zelo dobro, da obdelujete tudi takšne probleme.
Primorka!
Tudi jaz sem v podobni situaciji in tudi stara sem skoraj kot (ravnokar 28). Na boljšem sem le toliko, da sem uradna lastnica 1/4 hiše. Takrat sem insistirala pri vpisu in se je izkazalo za edino pravilno. Starši so začeli malo drugače živet kot včasih in pri svojih 50 (in skoraj 60) dobili novo zasvojenost. Hazarderstvo. Verjetno bi hišo že zastavila, če bi lahko. Finančno smo povprečna družina in mesečno ne moreta zapraviti milijonov.
Ravno okoli tega se suče največ prepirov. Začela sta namreč lagat, moram rečt, da bolj mama, ker je oče bolj kot ne "modro" tiho. Dokler nisem tega vedla, sem jima kar naprej slepo verjela, da nimata denarja in jima dajala/posojala denar. Ko sem bila jaz v trenutni finančni stiski, pa nisem dobila od nje niti 10EUR, saj vse odnese v kasinoje. In v obraz laže, da ni res. Ne prenesem laži in tega me je naučila ona. Zanimivo, ne?Torej ljudje se obračajo, da ne rečem spreminjajo. Mama je bila zame najmočnejša ženska v celem vesolju. Skrbela za družino in imela svojo firmo.... Zdaj pa sta padla tako globoko, da znata zapraviti ves mesečni prihodek. Potem pa živita super skromno in jamrata. Zelo dolgo mi je moj mož govoril, naj jih pustim. Naj ne pomagam, ker ni iz pravega razloga vsa ta stiska. Da jima dajem potuho in zalednje s tem, ker vesta, da bosta vedno dobila od mene. Ne morem jaz biti njun skrbnik! V tej smeri mislim. Ko sem vidla, da si dejansko kupujem njuno naklonjenost z denarjem, sem končno lahko razčistila s tem. V svoji glavi.
Nimamo več nič skupnega, razen obvezna pozdravljanja in obvezne tedenske kavice. Od 19 leta služim svoj kruh in plačujem svoje kredite. Nisem nikomur nič dolžna. To kar sta onadva podarila nama s sestro sem že stokrat odplačala. Tako in drugače. Plačujem vse stroške zase in za svoje stanovanje. Ponavadi še več, da mi ne more niče očitat.
Najdalj časa sem se ukvarjala ravno s tem, da nikoli nisem bila dovolj dobra. Samo, če sem dala denar. Takrat se je en teden cedil med in mleko. Potem pa po starem. Če slučajno nisem mogla dati denarja ali kasneje nisem hotela - se ni pogovarjala lep čas z mano in sem bila najslabša daleč okoli.
Hotela sem povedat, da enostavno ne moreš na silo narediti "Velike srečne družine!". Ne moreš narediti prijetnoh odnosov, če je samo enostranski interes. Staršev si ne moremo zbirat - imamo pa tudi mi življenje. Vednio se ne moremo ozirat na starše in delat samo to kar njim paše.
Ne krivi sebe za odnose ali celo tvojega partnerja, ker nič ne reče. Hvala bogu, da vsak rešuje s svojimi starši. Jaz sem mojega celo prosila, naj se ne vmešava. Navsezadnje so moji starši, katere poznam celo življenje in najboljše vem kaj in kako. Čeprav sva skupaj že enajst let. Če bosta vidva držala skupaj, bo vse klapalo. Naredi si distanco do staršev. Jaz sem pred tem poskušala vse živo, pa žal ni bilo v redu za dalj kot en teden. Upam, da bo bolje, ko bom imela otroka, da bosta imela novo vznemirjenje v življenju.:) Mogoče. Mogoče ju pa niti ne bo zanimalo. Jaz se enostavno požvižgam na njuno mnenje.
Veš, te probleme in vprašanja moraš res sama rešiti, ker ti ne more nihče pomagat. Meni ni mogla niti oseba, ki mi je najbližje. Moj mož. Vsa dolga leta je bila to stvar, v kateri sem jaz odgovorna za vse prepire s starši. Prepričana sem bila v to. Dokler nisem prišla do zaključka. Pa sva se nemalokrat kregala samo zaradi tega, ker me je mama podžigala. Full mi je bilo pomembno njeno mnenje in odobravanje. Vendar ni bilo nikoli nič dovolj dobro in vedno je vlekla vodo na svoj mlin.
Zdaj se požvižgam.
Aja, pa obiski so ji šli v nos. Zakaj toliko, zakaj tako pozno, zakaj tako glasno, zakaj ..... Ma, kaj te briga! V svojem stanovanju bom pa verjetno lahko imela obiske. Je pa bilo obdobje, ko zaradi ljubega mira nisva nikogar povabila.
Postaneš ujetnik. Svojih prepričanj. In svoje krivde.
Dobro, zdaj se že jadam:)
Pa končno jima je kristalno jasno, da sama ne bi mogla vzdrževat hiše, ker enostavno nimata dovolj prihodkov. Imamo namreč 90letno teto, ki je nepokretna. Če nje ne bo, ne bo njene penzije.Opsa - kaj pa potem? Stvari so se obrnile. Zdaj bosta onadva potrebovala naju s sestro. In če midve ne bova pomagali? To je to. Mogoče zvenim nesramno ali pa nehvaležno, ampak sem res dala dovolj sebe, dovolj odnosa z možem, dovolj denarja (ki meni ne pomeni sam po sebi ničesar). Več sem vredna, kot me onadva cenita. Mama mi je tako zbijala samozavest že odkar pomnim. Zdaj mi je ne more več. Delala sem vse, da bi ji ugodila. Nosila rožice (ki mi je včasih v glavo skoraj vrgla), kupovala opremo, dodatke, da bi se bolje počutila... Kaj še lahko naredim, lepo prosim? Potem nisem bila vredna niti"Vse najboljše" za rojstni dan ali pa sem poslušala kako sta brez denarja. Pa hvala lepa!
S tvojima razčisti edino to, da ti ne bodo hodili več po stanovanju. To je absolutno nesprejemnljivo. Ostalo boš morala rešiti sama. Saj je meni mama isto delala. Zdaj ne upa več. Potrka, vpraša..... Distanca in mraz v mojem obnašanju sta naredila svoje. Mi je bilo full hudo, ko sem se morala začet tako obnašat. In se bom dokler se bosta lagala. Grajat me ne moreta več.
Menjaj ključavnico in jima obrazloži (napiši pismo, če ne moreš povedat brez prepira), da enostavno rabiš svoj prostor zase in ne za vse druge. Naj pomislita kako bi se onadva počutila v tvojem primeru.
Če se ti ne zdi prav, pa ti še vedno ostane seks na mizi!:):)
Imej se rada in se ceni! To, da nimaš službe ne sme vplivat na odnos s starši. Kr potem ni pristen!In ni vreden tvojega sekiranja.Sem pač mnenja, da v družini denar ne bi smel biti vreden kregarije.
Predvsem pa bodi močna in trdna! Dosledno upoštevaj svoje odločitve.
Pozdrav v upanju, da prideš na konec - tako kot sem po dolgih letih prepirov jaz.
J.
Jesssi
Tako da čedalje večkrat zaklepam, tudi če samo berem...
