Partnerski problemi

25. jul 2007 7:28

škoda da "drugič"! Temo ni dobro podkurit na enem koncu. Pred kratkim je bila tu široka razprava o redu in miru v blokovskih stanovanjih. O čem vse smo slišali! Kakšne stvari morajo nekateri dan za dnem prenašati s strani -pošteno povedano- popolnih primitivcev, ljudi s katerimi nikoli ne bi imeli stikov. Kaj jim je bilo svetovano? - strpnost, pogovor.... nobenega poziva k selitvi, vzklikov "sreča da ne stanujem v tvojem bloku", totalno razburjeno začetnico foruma, ki je sosede imenovala živali ste karale in podučile "da to pa ne, tako pa ljudi res ne moreš obravnavati". Ko pa pride tema staršev, posebno partnerjevih, pa govorimo o zmajih, čarovnicah, grozljivostih ki jih počnejo.... Nisem ŠE tašča in nimam VEČ tašče, ampak vse skupaj mi je že malo čudno. Strinjam se, da morajo tudi v skupni hiši mladi in stari imeti vsak svoje stanovanje, pod ključem. Pa se obiskovati s trkanjem in zvonjenjem, napovedani. Ker pač vsak rabi svojo intimo, ker je v zakonu že sicer dovolj prilagajanja. Ampak majčkeno bi bilo pa vseeno treba pomisliti na to kaj so pravzaprav dolžnosti staršev- Po moje je DOLŽNOST staršev da otroka v vseh pogledih pripravijo na življenje - mu omogočijo primerno vzgojo, izobrazbo, razgledanost in mu nudijo vso ljubezen in toliko finančne podpore kolikor pač zmorejo To v današnjih časih in teh krajih traja približno 25 let. Če sta otroka dva, to pomeni da starši cca 30 let vso svojo energijo in denar vlagajo v ta dva svoja velika projekta. In potem sta stara. V razvitih zahodnih državah gredo otroci od doma skoraj 10 let prej in hvaležni so staršem, če jim financirajo izobrazbo. Kar je tudi vse kar jim financirajo. Ko je projekt zaključen - oz. ko se otroci izšolajo, pa NI več dolžnost staršev, da jih preživljajo še kar naprej, da jim podarjajo stanovanja in avtomobile, varčujejo za njihove projekte, skrbijo za njihove otroke, rešujejo njihove probleme.... takrat so na začetku starosti in "lovijo" zadnje trenutke za to, da bi v življenju še kaj užili. Pravico imajo do tega. Zato ni prav nič narobe, če straši odrasli hčeri "NIČ NE DAJO, RAZEN DARILA ZA ROJSTNI DAN" Zakaj bi pa morali? In če imajo prostor v hiši za mlado družino, na pravi lokaciji, in so pripravljeni živeti z njo, naj se priženjeni ali primoženi član najprej pozanima o kakšnih ljudeh je govora - zmaji pač niso zmaji "čez noč". Potem naj bo pa v tej hiši toliko strpen, kot bi bil med tujci v bloku. To pretežno ni tako velika žrtev. Lisa

25. jul 2007 8:17

Lisa, deloma se strinjam s tabo, potrebno pa je pripomniti, da tema niso tašče, pač pa starši. Ljudje, iz katerih smo bili rojeni, ki bi nas naj vzgojili v samostojne individuume... So takšni in drugačni. Kot so tudi tašče. Pa naj gre za tašče/taste, starše, na splošno za ljudi: prav tako za "oba pola": otroke ne eni strani in starše na drugi. Pustimo materialno plat; mislim, da je večina poudarjala predvsem občutek varnosti in pomoči, ki pa velikokrat niso pretopljive v eure. Če lahko starši pomagajo otorku, da se postavi na noge, ni nič nerazumnega, če pričakujejo na stara leta pomoč, ko več sami ne bodo vsega zmogli. Temu se reče vzajemnost. Beseda, ki je bila v času Tita tako samoumevna, današnja mladina pa te besede skorajda nima več v lastnem slovarju. Dajmo si pomagat ali pa se pustimo pri miru, ne da si škodimo. Morda so to le utopične sanje.... nekje pa je treba začeti. Včasih je bolje graditi odnos na daljše razdalje; ne glede na to, koliko poznamo dejansko Primorkino situacijo; glede na povedano je v njej tolikšno razočaranje in jeza, na kateri (predvidevam) težko zgradiš pozitivna čustva in popraviš tako načet odnos. tabina

25. jul 2007 8:40

Tabina, se strinjam s tabo. Ampak na 5.strani foruma smo od Primorke prijadrali na lepem na tašče. In bilo mi je preveč. Preveč tega, da se starše (oboje) jemlje ne kot ljudi, ampak kot molzne krave, ki jih iz predala potegneš ko jih rabiš, sicer pa naj bi manjši od makovega zrna čepeli v kakšnem skritem kotičku. To se pa ne da. Lisa

25. jul 2007 9:09

Lisa, imaš mojo podporo. Sem že na drugi temi dodala: Žal, ampak, te napadi oz. pripombe na mame in tašče... "pismo rosno", kot da smo nek balast tam iz srednjega veka, neke čarovnice, ki še vedno tlačijo in morijo to zemljo... nek obesek. Ne bom se jezila, saj je danes že sreda... Pozdravček!

25. jul 2007 9:21

Sploh ne vem, čemu toliko besed. Če življenje pod skupno streho ne teče, kot je treba oz. kot si želimo, da bi teklo, gremo stran od tega. Je pa potem seveda življenje nekoliko dražje, biti sam svoj "gazda" pa se itak ne more primerjati z denarjem. Res ne vem, čemu trošiti energijo in čas za spreminjanje navad naših staršev, tašč, babic...raje se trudimo, da sami teh navad ne prevzamemo (če so res tako grozne) in uživajmo samostojno življenje. Je pa ponavadi tako, da tisti, ki živi doma, "na dohvatu ruke", največ slabe volje pokasira. Ognjič

25. jul 2007 9:22

Ko je govora o sostanovlacih v blokih in o sostanovalih v skupni hiši, gre vedno za različne ljudi, ki se morajo prilagajati. Nekateri imajo srečo, da dobijo dokaj normalne sostanovalce, drugi morajo živeti s pravimi psihopati, na katere ne morejo vplivati.

V opisanih dveh primerih so bili starši, h katerim so se mlade dve, pri 19ih, preselili, že formirane osebnosti. Ni bilo pričakovati, da se bodo spremenili. Na srečo narava v času, ko izbiramo partnerje, zaslepi pogled. Partnerja ne moremo realno ocnejevati, njegovih staršev pa še sploh ne, saj se običajno prej srečamo samo ob vljudnih obiskih.

Pričakovanja mladih partnerjev so pred skupnim sobivanjem podobna mnenju tistih, ki so napisali: Pa saj se da vse urediti. V resnici komentatorji okoliščin, ki jih ne poznajo, razmišljajo točno tako in to predvsem zato, ker imajo premalo informacij, ker so prepričani, da se res da vse urediti.

Opisana primera sta kronska zato, ker sem prepričana, da noben izmed nas ne bi zmogel hudobije omenjenih tašč odvrniti. Njun karakter in njun odnos do sveta je bil oblikovan že do prihoda snah in tu ni mogoče storiti kaj dosti.

Imata pa omenjena primera nekaj skupnih značilnosti: obe tašči sta posesivni in gospodovalni ženski, ki sta ob odsotnosti partnerjev ( alkoholik in deloholik), popolnoma prevzeli nadzor nad okolico. Najprej sta se lotili svojih otrok. Do otrok so matere ali povsem nekritične in dobesedno zaljubljene v svoje sinove, ali pa so od otrok pričakovale preveč in jih je sin razzočaral. V vsakem primeru je tak odnos do lastnega otroka poguba. Nekateri se zatečejo v alkohol, drugi pa begajo od doma.

Omenjena primera se rešita različno. V Zahodnem primeru je snaha močna osebnost, ki jo mož spoštuje ( še danes ) in je uspela moža prepričati, da so se odselili. V Severnem primeru pa je snaha podredljiva osebnost, potrpežljiva do moža, ki je do nje žaljiv, ki ne zmore urediti niti odnosa med partnerjema, kaj šele z njegovo materjo. Hkrati je snaha žrtev moža in tašče.  V Zahodnem primeru je domači sin ekstrovertiran, družaben, v Severnem pa je introvertiran in popolnoma asocialen. Karkater moških se je oblikoval že pred poroko in je nanj vplivala predvsem vzgoja. Zahodni je sicer ponavljal eno leto osnovne šole, eno leto poklicne šole, vendar je mama še danes prepričana, kako zelo pameten je njen  sin. S takim odnosom mu je privzgojila tudi pozitivno samopodobo. Na drugi strani pa je drugače: ta mati je nenehno kritizirala svoje sinove, ker so bili ničvredni, ker so jo razočarali. Tak človek ne prinese iz prvotne družine ne samozavesti in ne moči za spopad s težavami. Težavam se preprosto umakne.

Še nekaj o snahah: zahodna snaha izhaja iz družine, ki je znana po samozavesti in je za celo rodbino značilno, da jih ni mogoče pohoditi. Tak vzorec je prinesla od doma, čeprav ji doma v težavah niso pomagali. Zato se je bila sposobna boriti. Druga snaha pa je prišla iz rekonstuirane družine, kjer je bil očim alkoholik, doma pomanjkanje , živela je brez svojega očeta in je razvila samo sistem sprejemanja okoliščin. In postala žrtev.

Za obe snahi je značilno, da sta sicer vedeli za nemogoč značaj tašč ( ki je znan daleč okoli), pa sta bili prepričani, da se to da preseči. Obe sta kmalu ugotovili, da so bilia pričakovanja prevelika.

V obeh primerih sta družini ekonomsko samostojni. Severna soseda se je sicer ves čas vtikala v vzgojo otrok, zahodna pa tega ni dovolila. Severna soseda praktično nikoli ni potrebovala varstva, ker nikoli ni šla nikamor in sem posebej poudarlla, da hodi okrog samo gospod, za varstvo zahodnih otrok pa smo radi poskrbeli pri nas.

Še enkrat poudarjam, da se okoliščine zelo razlikujejo v posameznih podrobnostih, ki igrajo pomembno vlogo pri razrešitvi problema sožitja. Z enimi ljudmi se pač ne da.

Lisa je omenila izkoriščanje staršev. Poznam precej takih okoliščin. In če pri tem poudarim, da so vendarle starši tisti, ki so privzgojili vrednostni sistem svojim otrokom, se mi zdi, da bi morali starši najprej razćistiti s sabo. Psihologi resno opozarjajo na razvajaneost otrok, ki pa niso razvadili sami sebe, samožrtvovanje staršev za otroke in prekomerno žrtvovanje.

Ti starši se mi v resnici ne smilijo. Praktično so si sami vzgojili svoje male zmaje in so jim sami dopustili prestopiti mejo. Sami so otroku določili mero spoštovanja do staršev in okolice, občutek za druge ljudi, strpnost do ljudi. Poleg tega so otroci pogosto prave lenobe, predvsem na račun izmozganih mater. Mamo že v zgodnji dobi zreducirajo na služkinjo, saj matere ne vključijo otrok v družinske obveznosti.Sploh nimajo obveznosti do družine. Ko so otroci odrasli pa jim seveda taka vloga ugaja: odprejo kljun in jim van pade zastonj hrana, prinesejo umazano perilo. Mati čez vikend  gara, da opere in zlika stvari, medtem pa njen potomec cel vikend zapravi za zabavo in lastne projekte.

Sama sem se nekajkrat srečala s primerom izkoriščanja staršev. Bilo je tudi  tako grozljivo, da sem iskala možnost, da se vključi ustrezna institucija, vendar naša družba tega nima urejenega. Saj starš ( običajno so to razočarane matere samohranilke), vedo, kaj se dogaja, vendar se ne upajo javno priznati, kaj šele ukrepati. Otroci so vendarle naložba v starost. Tako pojasnijo svojo pasivnost.

Na koncu pa še nekaj. Sprememba zakonodaja govori v prid takim rešitvam. Po zakonu je dolžan staršskrbeti za otroka tudi če ne izpolnjuje pogojev za študij, če študira izredno ( ker nima pogojev za redni študij), skrb za otroke se je potegnila v pozna leta ( zakon o dohodnini kot olajšavo upošteva tudi starejše otroke).

Če se otrok poroči, pa nima sredstev za preživljanje, ima celo svoje otroke, so ga starši po spremenjenem zakonu dožni preživljati. Domov za ostere ne bomo gradili, ker bodo starostniki v bodočnosti doma. Spodbujamo rojstvo otrok, čepraj je jasno, da ni poskrbljeno za dostojno preživetje. Ženske silimo nazaj v kuhinjo, saj bo brez službe in s kupom otrok odvisna, žesnka bo tudi tista, ki bo skbela za ostarele družinske člane.

Družba je na ramena staršev preložila svoje naloge. Brezposelnost, nizki dohodki pa samostojnost odraslih otrok še oddaljujejo. Sploh pa se mi zdi neprimerno primerjati te razmere v drugih držbah, kjer je stanovanjski sistem, standard popolnoma drugačen.

F r i n a

25. jul 2007 9:37

Jaz imam pa zlate starše in zlato taščo in tasta. jade

25. jul 2007 10:18

Lisa je napisal/a:

Tabina, se strinjam s tabo. Ampak na 5.strani foruma smo od Primorke prijadrali na lepem na tašče. In bilo mi je preveč. Preveč tega, da se starše (oboje) jemlje ne kot ljudi, ampak kot molzne krave, ki jih iz predala potegneš ko jih rabiš, sicer pa naj bi manjši od makovega zrna čepeli v kakšnem skritem kotičku. To se pa ne da. Lisa

Ja lisa, jaz sem bila kriva, ker sem želela povedati, da ljubezen staršev lahko le ni tako brezpogojna, da hočejo otrokom le dobro in kaj to pomeni ne dati nič. To sem opisala na primeru naše tašče. Ampak Lisa, ne boj se za mojo taščo, ni molzna krava niti makovo zrno, ker nam ne da nič, tudi na otroke še ni pazila, vikende in cele dneve ima zase, veliko hodi naokoli, nič ji ne manjka. Ko se spomni, moramo v petih minutah prileteti do nje, in če slučajno ni časa takoj, je jeza. Pri njej lahko izbiraš samo med zdaj ali takoj. Glede na to, da je ločena že 30 let, se je navadila, da ji vse TAKOJ postori sinko in temu privilegiju se ne odpove, tudi če ima sinko delo doma. Prav tako se je odločila, da mora obveznosti njenega bivšega prevzeti sin in ji za rojstne dneve kupovati nakit, če pa gre v toplice, pa primakniti kakšen tolar. Otroke je naučila, da je ona žrtev, njen bivši pa je najgrši na svetu. Ampak v to se jaz ne vtikam, to se bosta zmenila sama. In res je, taka ni postala v zadnjem času, ampak je taka bila že prej. Ko sem mojega spoznala, sem že prvi teden od prijateljev izvedela to "novico". Zato niti pogovor niti pismo tega ne bosta spremenila. Od začetka sem se trudila in mi je bila simpatično čudaška, dokler me ni nekega dne počakala, da sem bila sama in mi povedala vse kaj se s prijateljicami pogovarja o meni in mojih starših. To je pa bolelo. Od takrat se ne trudim več, ampak samo naredim kar je treba, da je mir. To sem še mogla napisat, ampak ne zato, da mi boste rekli, da sem boga (ker v bistvu niti nisem), ampak zato, ker si večina "normalnih" staršev tega niti ne predstavlja in je po njihovo za kreg v hiši kriva razvajena mularija. matilda Sporočilo je spremenil(a) matilda dne 25. jul 2007 10:35:42

25. jul 2007 10:23

Lisa, saj če tako pogledamo, sploh ni pomembno ali razmišljaš o meni pravilno ali ne, da pa se ne bo tema obrnila v popolnoma napačno smer bi ti samo rada razjasnila da NE smatram starše za molzne krave in da NE pričakujem od njih popolnoma nič. V mojem odgovoru Dragički sem samo hotela razložit, da nisem ena izmed tistih, ki jim starši npr, kupijo polno cisterno kurilnega olja za zimo, ali jim varvajo otroke cel, dan pa otroci grdo delajo z njimi. Zato sem rekla da mi starši ne dajo nič, ne pa zato, ker bi od njih kaj pričakovala. Ti govoriš od 25 let skrbi staršev, no, skrbi zame so se starši rešili kar nekaj let prej. Kljub temu, da sem zaključila srednjo šolo z odličnim uspehom, sem morala lepo zavihat rokave in it delat, čeprav sem bila sprejeta na fax. In verjemi, tudi meni bi bilo lepo uživat študentska leta. To ne pišem zato ker bi se smilila sama sebi, ampak sem ponosna nase po svoje in ker se zavedam, da marsikdo od tu, ki se rad naredi pameten, po drugi strani sam nudi svojim otrokom......Sploh danes so otroci tako razvajeni, da mi kdaj prav obrača in medtem ko sem jaz pri 15 -odkar sem lahko delala preko m servisa-delala vse sorte del , da sem si lahko kupila kak "priboljšek", slišiš danes mularijo da ne bo delala med poletjem samo za 3 eur. In tako že dolgo ne pričakujem od staršev popolnoma nič, niti da rila za rojstni dan, kar si želim je, da bi se lahko dobro razumeli ter pustili drug drugemu živeti svoje življenje. Je to preveč? In pri nas ni napovedanih obiskov in trkanja, kot praviš ti, ampak kričanje čez celo hišo vse povprek, tudi ključa ni, da niti s partnerjem svojih stvari ne moreš počet nikjer drugje, kot v spalnici. Zavedam se, da moram te meje postavit sama in že delam na tem. Je pa težko, če druga stran misli da je taglavna in da se njim ni potrebno prilagajat. In še to:prosim, ne mi govorit, naj grem živet drugam, ker trenutno se ubadam s tem, da bom plačala obrok za avto in včasih enostavno pride v življenju do situacije, ko enostavno ni mogoče it kar stran. Ko bo možnost, pa bomo videli kako in kaj. urska Sporočilo je spremenil(a) primorka dne 25. jul 2007 10:28:46 Sporočilo je spremenil(a) primorka dne 25. jul 2007 12:07:22

25. jul 2007 12:31

Punce, hvala vsem za poučne besede. Mislim, da bo po vsem prebranem marsikatera od nas, ki imamo dokaj normalno žlahto, znala bolj ceniti vse, kar imamo (jaz moža, otroka, tasta, taščo, staršev pa tako nimam več) in da bomo poskušale narediti čimmanj škode na vzgoji svojih otrok. ann Sporočilo je spremenil(a) ann dne 25. jul 2007 15:53:43