25. jul 2007 14:07
Draga primorka! Te popolnoma razumem, čeprav sama nisem nikdar imela podobnih težav, vendar se soočam z njimi vsak dan. V moji okolici je tega ogromno. Moram ti samo reči, da je odhod na delo v tujino odličen način za beg od težav. Ampak tako se problemov ne reši. Mislim, da imaš skrajno posesivne starše, ki te še vedno tretirajo kot malo punčko in ne morejo/nočejo razumeti, da si odrasla oseba, ki je sposobna samostojnega življenja. Sama mislim, da starši, ki imajo otroka pod "protektoratom" in mu ne dopuščajo da se na svojih napakah tudi kaj nauči, pravzaprav (vem, da se bo to zdaj strašno grdo slišalo!) na nek način pohabijo otroka. Vsakodnevno vidim otroke, ki so pod prisilo še vedno privezani na staše, ker jim pač ne dovolijo, da odletijo iz gnezda. In da včasih tudi padejo. In da se naučijo bežati pred mačko. To, da partner noče posegati v debato s tvojimi starši, je meni popolnoma razumljiv. Mislim, da bi se ti podobno obnašala, če bi bila situacija obratna. Jaz se tudi vzdržim argumentiranja, če je prepir družinski (moj mož in njegovi starši). Če pa se tiče tudi mene in me potegnejo noter, potem vseeno reagiram. V tvojem primeru (kolikor sem razbrala iz tvojega pisanja) mislim, da boš za tvoje starše VEDNO mala, uboga, nebogljena punčka, ki ne zna poskrbeti zase, pa čeprav boš takrat stara 60 let. So pač starši in STARŠI, brez pomena posploševat, da vsi starši svojim otrokom hočejo dobro. Sama vem, da so starši, ki hočejo NAJPREj dobro zase in šele potem za otroke. In to je žalostno. Nekje sem nekoč slišala: Otroke imamo samo v najemu. Niso naši. In si jih ne bi smeli prisvojit kot da so nekaj neživega, neka stvar. Otroci nas potrebujejo, določen čas. Potem, ko nas ne potrebujejo več (ko se osamosvojijo), grejo stran in jih moramo pustiti. Primorka, saj bo mogoče boljše, ko boš končno ustvarila lastno družino in bodo videli, da si samostojna ženska, ki je rodila otroka in ga tudi sama vzgaja. Ker pa si edinka, tudi razumem, da niso želeli sprejeti tvoje zveze (ali je bilo tudi s tvojimi prejšnjimi zvezami tako?), ker so podzavestno čutili, da jim želi ta moški "ukrasti" njihovega ljubljenega otročička. Kar lahko zase rečem, je to: da če bi jaz prišla živet (nazaj) k staršem, bi jim dala jasno vedet, da imam svoje življenje in da zahtevam malo zasebnosti, pa čeprav je to v njihovi hiši. Lahko povem samo še nekaj... moja najboljša prijateljica je imela podobne težave, živeli so pri njegovih starših. Tašča je VEDNO hodila k njim, jim dajala cunje v stroj, začenjala pomivat posodo, kavo je pristavila... Celo v kopalnico je prišla medtem, ko se je kolegica tuširala. Obema je šlo taščino vtikanje že prek glave, ker je vdirala v njun svet ob vseh možnih urah (brez potrkat!). Dokler ju tašča ni dobila enkrat seksati na kuhinjski mizi v njuni kuhinji. Bila je tako zaprepadena, da ni zmogla izustiti niti besede. Tudi njima je bilo nerodno, ampak od takrat ne hodi več tako pogosto gor in vedno potrka in vpraša, če lahko vstopi (da nista ravno v kaki čudni pozi, hehe). Pa srečno!
Res pa je, da imava verjetno precej manj komplicirani življenji...
Veri
