Partnerski problemi

24. jul 2007 8:39

dragička je napisal/a:

Razumi starše, da ti sigurno želijo dobro, dobro in še enkrat dobro.

Se popolnoma strinjam dragička, ampak včasih je razumevanje dobrega pri starših drugačno, kot pri otrocih. Moj oče je tudi meni hotel najboljše in me prepričal, da sem šla na gimnazijo in nato na ekonomijo, kar mi še danes ne leži in niti za tisti zadnji izpit ne morem zbrati volje že nekaj let, ker se v tem pač ne vidim. Po osnovni šoli sem si želela na oblikovno, po gimnaziji pa študirat geografijo in španski jezik. Tisto prvo me pa še danes zanima. matilda

24. jul 2007 8:39

Jaz sem pa strinjam z Vendy... Ko boš vedela, da hočeš jit, boš šla. In ne boš prihajala kar naprej nazaj, kjer se bo odvijal enak scenarij ko prejšnjič. Ko se boš to naučila, boš šla naprej... lidka

24. jul 2007 9:39

[citat=--matilda--]zato imam občutek, da se tudi tvoji starši, primorka, še niso sprijaznili, da je njihova edinka odrasla in jih ne potrebuje več, pa rada bi živela samostojno življenje.

 

 

Mi se zdi, da Primorka še kako potrebuje starše, saj se stalno vrača...

 

P.S. Tisto "pot pod noge" nikakor ni bilo mišljeno žaljivo.

 

 

Pozdravček!

24. jul 2007 10:17

Draga moja dragička! Ne bom se spuščala v debate o naši družini in o tem, kaj bi rekla druga stran, ampak dejstva so naslednja: Popolnoma se zavedam, da mi starši hočejo dobro, ampak kot je že matilda napisala: kar je za vas mogoče dobro, zame mogoče ni. Vi imate mogoče raje na mizi vsak dan meso, jaz pa mogoče zelenjavo. Stvar je v temu, da bi morali kot odrasli ljudje (govorim o strrših in otrocih) spoštovati želje, potrebe in čustva eden drugega ter si dati prostor, da lahko dihaš. Naj povem, da živim že pet let na svojem, plačujem popolnoma vse stroške v hiši na polovico in da od takrat od staršev razen 40 eur za rojstni dan nisem dobila popolnoma nič. Tudi šolanje ob delu, ki je trajalo šest let, sem si popolnoma sama plačala, zraven pa popolnoma samostojno skrbela za svoje gospodinjstvo. Se ne pritožujem, taka je bila tudi moja odločitev, to pišem samo zato, ker ne poznam podobnega primera, saj vsem starši vedno kaj(manj ali ogromno) primaknejo zraven, ogromno pa je takih, ki živijo pri starših pri mojih letih in ne vejo, kaj pomeni čiščenje, pranje, zalivanje in gnojenje rož, skrb za vrt itd.- in jaz ne spadam mednje. Iz napisanega je očitno tudi to, da staršev ne potrebujem zaradi čustvene podpore, ker če se nekdo stalno vtika vate, te non stop popravlja in kritizira, ne letiš po zraku zaradi tega- pa tudi če ti hoče samo doooobro. Zaka pa sem prišla domov? Zato, ker 40.000 sit več ali manj (na osebo) v denarnici se ob koncu meseca krepko pozna. Doma imam stanovanje v katerega sem tudi vlagala in je bilo prazno in se ti zdi smešno, da moraš stiskati na vseh koncih, da namesto zdaj, ko si mlad, bi si lahko kaj še privočil, prijateljice pa si s pomočjo staršev kupujejo stanovanja, potujejo, imajo nove avtomobile itd. Dobro vemo vsi, da z plačevanjem najemnine mečeš denar proč, da bi si pa kdaj kupil nekaj svojega s 140.000 plače na mesec........mogoče kdo ve kako? Vem, da denar ni vse in nisem materialist in da ne odtehta določenih stvari, je pa tako, da ima človek vedno upanje, saj bo mogoče bolje...zakaj bi ne šlo, če povsod gre....zato sem prišla domov, ne pa zato, ker starše rabim. Lep pozdrav in mogoče bi se tudi vi lahko držala pravila, ki pravi: Ne obsojaj, sploh če ne poznaš ozadja. - pa čeprav ni mišljeno žaljivo Lep dan urska

24. jul 2007 10:29

Jaz mislim takole: večina staršev ima odgovoren odnos do svojih otrok in jim želijo vse najboljše v življenju. Ampak to nikakor ne pomeni, da je tisto, kar starši mislijo, da je najboljše za njihove otroke, v resnici tudi najboljše za njihove otroke. In zato je naloga staršev, da najprej varujejo in negujejo svoje otroke (ko je čas za to), se ukvarjajo z njimi, jih vodijo na izlete, spremljajo njihovo šolanje (ko je čas za to) in se na eni točki tudi umaknejo s funkcije večnega varuha svojih otrok in pustijo otroke, da grejo po svoji poti, z vsemi težavami, ki so na tej poti. Mislim, da je tisto, ko se starši umaknejo, dejansko najtežja naloga. Čeprav je mnogo lažje pametovati od daleč. Moram priznati, da razumem primorkine starše v tistem delu, ko so rekli, pa za božjo voljo pridi domov v ločeno stanovanje, bova sprejela tudi tvojega loverja, nimaš prihrankov in nimaš službe in denar proč mečeš za najemnino - to ne kaže na dobro. Primorka, ne vem, zakaj si odhajala/bežala od staršev v preteklosti - verjetno si imela razloge za to - ampak to vse se je že zgodilo in razlogi, zakaj si nekaj počela v preteklosti ne morejo več biti razlogi, zakaj to isto počneš v sedanjosti. Enkrat si odhajala, ker nisi hotela takega življenja kot si ga imela in enkrat je bilo zadosti. V bistvu si odhajala na negativni platformi - v smislu - nočem tega. Kaj pa hočeš? Naredi si pozitivno platformo. Plan, kaj hočeš. Plan, kako boš dosegla, kaj hočeš. Plan, kako boš popravljala kaj, če se od prve ne bo izšlo. In časovnico plana. Ko boš drugič odhajala, odidi na temelju pozitivne platforme. Lahko odideš z obstoječim partnerjem, lahko z drugim, lahko sama. In sploh ni treba, da kam kakorkoli fizično odideš. Odide se z glavo. Ko imaš izdelano projekcijo tega, kaj želiš, potem je v osnovi vseeno, ali živiš en vhod naprej od staršev ali pa ne vem koliko kilomterov daleč. V vsakem primeru imaš svoj denar za to, da živiš tam, kjer pač živiš. Self-help knjigice so čisto simpatične. Za na plažo. Učinek self help knjigic je točno ta, kot si ga že opisala: ko človek to prebere, reče, saj notri so pametne stvari, saj se trudim, pa v praksi ne gre. Osebno mislim, da self-help knjige v bistvu generirajo novo odvisnost (zlasti pri ženskah) - potrebo, da bi razumela vso psihično dinamiko, potrebo, da bi se počutila olajšano tisti trenutek, ko bi videla, da je še nekaj individuumov, ki se tudi s psihičnimi stiskami srečujejo. Self help knjige nudijo hipna olajšanja, spremembe v glavi pa se zgolj z razumskimi odločitvami ne zgodijo. Je treba vmes ogromnokrat zardeti in neustavljivo jokati. In, draga primorka, vsi ljudje, za katere meniš da so srečni - oni so srečni zaradi tega, ker so se pred tem ogromnokrat razjokali. Vendelina jr.

24. jul 2007 11:14

Vendelina, a si ti napisala že kakšno knjigo? Jaz bi jo z veseljem vzela s seboj na dopust (pred tem mi jo lastoročno podpiši). Ta tvoj prispevek berem in berem, veliko preberem tudi med vrsticami... Ta misel mi se najbolj dopade: "In, draga primorka, vsi ljudje, za katere meniš da so srečni - oni so srečni zaradi tega, ker so se pred tem ogromnokrat razjokali." Pozdravček!

24. jul 2007 11:25

primorka je napisal/a:

Naj povem, da živim že pet let na svojem, plačujem popolnoma vse stroške v hiši na polovico in da od takrat od staršev razen 40 eur za rojstni dan nisem dobila popolnoma nič.

Kako nisi dobila od staršev popolnoma nič - saj sta ti vendar dala pol hiše!! A to je kar samo po sebi umevno, veš koliko je to vredno? Nekateri nismo te sreče ... ceni to, kar imaš. Če s tem ne znaš živeti, si pojdi iskat stanovanje drugam. smrketa

24. jul 2007 11:29

mislim, da si ti kar prepričana, da si edina revica, ki od staršev ne dobi nič. Kot pravijo drugi, se pridružujem mnenju, da bo nekoč vse kar je njihovo tvoje, saj si edinka. tudi denar ki ga imajo (mogoče) na knjižici bo tvoj, tako da bi bila jaz na tvojem mestu čisto tiho ariella

24. jul 2007 11:31

Tudi meni je tale zadnji citat od Vendeline še kako všeč. Vsi, ki so ali smo srečni, smo jokali. Ali na glas ali v sebi je konec koncev vseeno. Pa tudi to ( v vrsticah ali vmes), da hočemo vsi (zlasti zahodnjaki) vse razumeti in v glavi z intelektom pošlihtati in popredalčkati ( da bi veljalo za vse ali večino). Ampak v praksi tako ne gre !

24. jul 2007 11:49

se trudim, da ne bi primaknila svojega piskrčka, pa ga moram... nekaj o svoji življenjski zgodbi sem že napisala, dodajam še en drobec. Pri 20-tih sem se poročila s sedem let starejšim fantom (starostne razlike se mi sploh ne zdijo dilema, če se človeka najdeta!), imava dva otroka; z obema otrokoma in ob podpori moža sem doštudirala. Manj kot dve leti smo živeli pri mojih starših, ki so dobršen primer moderne družine- starša sta mlada, saj sta bila stara 18 let, ko sem ju presenetila jaz. Verjamem, da sta pri teh letih poskusila zagotoviti nam vsem kar najprimernejše materialno stanje (hiša, šolanje, ...ipd) Sedaj, ko sva z bratom "odrasla" sta pričela malce uživati- hodita na dopuste, družanja s prijatelji, ipd. Priznati moram, da je pred petimi leti udaril iz mene ves bes in sem se morala kar malce spredalčati: kot otrok nisem imela moralne podproe, materialno mi ni manjkalo nič. Čeprav bratu še pri njegovih 24-tih nudita vse, jaz pa sem od poroke dalje finančno popolnoma neodvisna od njiju, sem v tem našla kar precej prednosti. Odkar sva se preselila na svoje, smo z mojimi starši prijatelji. Pogovarjamo se kot odrasli in ne iz vidika jaz sem otrok oni starši. Tako rekoč sem jima enakovreden sogovornik. Naučila sta me, da samostojno funkcioniram, da sem odgovorna in navsezadnje, da sem svojim otrokom v oporo na način, ki sem ga sama pogrešala. Naučila sta me tudi tega, da o nepravih pristopih z otrokom govorim, da izvem, kako bi pa bilo prav naredit. Predvsem pa, da otroci v mladosti potrebujejo določeno mejo naše pozornosti; da je kavlitetno preživet čas še kako pomemben... Čeprav izgleda, da je to druga tema, želim pripomniti le to, primorka; daj se nekaj naučit iz tega. Nekoč boš najbrž imela otroke. Takrat se vse spremeni; bližina starih staršev zna biti še kako praktična. In to, da materialno tako rekoč ne dobiš nič- tudi prijatelji ti ne dajejo skozi kakšnih daril, razveseljujeo te s tem da so, ko jih potrebuješ. In delat tabore, kdo je na tvoji strani in kdo na strani staršev, je nesmisel. Vsi ste na isti barki; ko jo zajame vihar, žrtev ne izbira. In takrat je prepozno karkoli spremninjati. Kot so rekle, ali v isti hiši ali v različnih državah: potrebno je v glavi prečistiti svoja pričakovanja. In če pričakovanj nimaš, te razveseli tudi prijazen podzrav dobro jutro, pospremljen z nasmehom, ki govori; veseli me, da te vidim! tabina