Partnerski problemi

22. jul 2007 13:52

prosim te kot prvo moraš nekaj sama sebe vprašati:a imaš še partnerja rada? senka

22. jul 2007 14:28

Jaz sem prepričana,da ima primorka svojega dragega zelo rada,ampak včasih pride do situacije,ko bi človek najraje nekam zbežal,proč od vsega. Takrat rabimo topel objem in prijazno besedo in življenje se takoj zdi lepše. Primorka,če se ti zdijo tvoji problemi danes nerešljivi,dobro preberi nasvete tukaj(priporočam,da mamamiin post prebereš večkrat) in videla boš,da bo jutri sonce prijaznejše svetilo. Beg nikakor ni rešitev,problemi ostanejo in slej ko prej bi prišli za tabo. Priporočam resen pogovor,najprej z partnerjem,potem seveda še s starši,brez prerekanja in hudih besed,vendar odločno povej kaj misliš.Če ne bo šlo v prvo,počakaj kakšen dan in poskusi znova. Držim pesti,da ti bo uspelo!!!! Naj vsak dan bo s soncem obsijan

22. jul 2007 18:48

Mogoče je tvoj partner v precepu, ker se boji, da bi s svojim "umešavanjem", torej, če bi ti stal ob strani, lahko užalil tvoje starše, zaradi česar bi bila potem še ti jezna nanj. Take stvari se je najboljše kar zmenit. Midva živiva na svojem, tako da takih problemov nimava, sva pa zmenjena, da če nama kaj ni prav, pove vsak svojim staršem. Če bi želela, da mi pomaga še pri mojih, bi mu to torej morala povedat, sicer bo moje pustil meni, kot jaz njegove njemu, saj je vseeno lažje reči svojim kot njegovim... Je pa razumljivo, da je drugače, če živite skupaj... Povej mu, kaj si želiš in boš videla, če je res ta razlog ali pa je pač bolj "prestrašene" sorte in se ne boš mogla nikoli zanest nanj... Veri

22. jul 2007 22:25

Če ga imaš rada ga nauči, kako naj ti pomaga. Če je ljubezen obojestranska -rodi sadove. ham-njam

23. jul 2007 9:05

Se pridružujem Lisinemu mnenju. Drugače pa tista varianta, da "ljubezen vse rešuje", je sicer resnična, samo vprašati se je treba, kaj sploh je ljubezen. In kdor se je kdajkoli se tem vprašanjem resnično ukvarjal, je ugotovil, da je to bolj zamotana stvar, kot se zdi. Redkokomu je uspelo (pa še to bolj po srečnem naključju), da je takoj srečal nekoga, s katerim sta se dopolnjevala in potem šla skozi življenje ves čas paralelno in sta se ves čas samo razumela in niti ni bilo treba stavka izreči do konca, pa je drugi že vedel, kaj prvi misli in želi.... Life simply does not work that way. Najprej je treba spoznati sebe, potem se gre v zvezo, pa še potem človeka zanaša gor in dol in je treba ves čas kurs popravljati in biti zraven neizmerno srečen in zadovoljen, da s konsenzom popravljaš kurs. Hočem reči, draga primorka, iz tvojega pisanja se mi zdi, da moraš ti najprej spoznati sebe. Svetujem ti, da to počneš s pomočjo psihologa/psihiatra. Jih je tudi na tvojem koncu dosti. Poglej na www.zzzs.si, klikni na območno enoto in tam poglej, kateri so izvajalci s koncesijo, tvoj zdravnik ti bo dal pa napotnico. Strokovnjak te bo lepo pripeljal do tega, da boš znala definirati svoje prioritete (če boš to seveda v resnici hotela). Ko boš znala definirati svoje prioritete, se boš naučila tudi pogovarjati s partnerjem, starši, whoever. Ogromnokrat se sliši, da bi se morala partnerja pogovoriti, pozablja pa se, da se partnerji v osnovni ne znajo pogovarjati. Znajo se dogovoriti o tem, ali bomo kupili to in to, ker je ravno v akciji, znajo se dogovoriti, kdaj in kje bo kdo koga pobral z avtomobilom....Če pa slučajno že pri tem kdo zaradi gneče zamudi, je že slap obtožb in ljubosumja in stokanje v stilu "za vse maš čas, jaz moram pa stalno tebe čakati"...kar je samo drug izraz za eno globoko nesigurnost, ki jo ljudje prevčkrat nosimo v sebi in se ji v bistvu reče nesigurnost pred tem, da bi nas, take kot smo, sploh lahko kdo imel rad (in zaradi tega preveč ljudi pristaja na bistveno manj, kot jim pripada). Ne vem, zakaj je prišlo do tega, da si brez službe. Ampak, tudi če si prijavljena na zavodu, predvidevam, da kakšno prostovoljno delo pa obstaja tudi v tvojem kraju ali bližnji okolici (v smislu organiziranega prostovoljnega dela). Delo daje občutek pomembnosti in nekaj samorealizacije. Ni samorealizacija za žensko to, da ima partnerja, ne glede na to, kako jo osrečuje, glavno, da ga ima. Ni ti treba trpeti, ampak ne smeš biti takole pasivna. Ker pasivna ženska se slejkoprej spremeni v žensko, ki ji je edini smoter v življenju to, da je ŽRTEV. To je pa skrajno kontraproduktivno. Zato le pogumno v procesu spoznavanja same sebe - ne bo vedno fino, končni rezultat bo pa zanesljivo dober. Vendelina jr.

23. jul 2007 18:15

Pozabila sem omenit da sem stara 27 let, s starši živimo v isti hiši, vendar imamo vsak svoje stanovanje s skupnim vhodom. Tako da ne živimo dobesedno skupaj v istem stanovanju. S fantom sva se pogovorila, malo sem razmislila, ko sem brala mnenje od mamamie in sedaj razumem, da je bilo prav tako kot je bilo. Nič bi ne bilo bolje, če bi še on se začel razburjati,vse bi bilo še slabše. Stvar je v temu, da ko sem bila z bivšim fantom v isti situaciji me je branil, zato tudi on ni bil v dobrih odnosih z njimi in sedaj sem avtomatsko čakala isto, zato sem bila prizadeta. Glede samospoznavanja imaš Vendelina jr. čisto prav. Berem ogromno takšnih in podobnih knjig, ampak kaj, ko prideš v prakso pogrneš na celi črti. Ampak se trudim, zelo rada bi se tudi naučila kontrolirati samo sebe, ker pri nas smo vedno kričali eden čez drugega in se mi to zdi zelo grdo. Kar čez noč se spremenit je nemogoče, ampak sem optimist. Kar se tiče pa staršev......bolje da ne razlagam vse kako in kaj, glede selitve je tako, da komaj nekaj mesecev živiva pri meni doma, prej sva že bila eno leto na svojem. Starši so se po enem letu in pol "sprijaznili" z najino zvezo in naju prepričali, da sva prišla. To je bila že moja druga selitev domov, ker sem že prej sama šla na svoje, ker je bilo dobesedno nevzdržno. Tako da ni ka it.... če bi šla še v tretje bi šla edino, če bi šla živet v ameriko ali nevem kam, ker bi me imeli že za nenormalno. Ker sem edinka in ker vem da je to moj dom, stanovanje je super, bom zaenkrat poskušala vzdržati in postaviti neke meje. Vidim, da bi bilo fajn se skregat vsak teden, ker danes sem imela blažen mir- ha ha, se hecam. Oditi je vedno čas. Hvala vsem za mnenja, lepo se mejte. urska

23. jul 2007 22:08

Eeee, moja draga Primorčica, kako bi jaz rada slišala še drugo plat medalje. Sedaj govorim kot mama, ki ima nekaj let starejšo hči... zdi se mi, da bi se prekleto borila, da bi svojo edinko "spametovala". Razumi starše, da ti sigurno želijo dobro, dobro in še enkrat dobro. To je zelo delikatna situacija: partner 15 let starejši, pa še dva otroka, pa še prišlek v tvoj/njihov dom.

Če vam je tako nevzdržna situacija v starševski hiši, draga moja, polnoletna si, gremo, pot pod noge in na svoje.

 

Pozdravček!

23. jul 2007 22:28

Ko vse tole berem mislim, da ni problem v partnerju ampak tebi, ki moraš razrešiti odnos s starši. Zanj je bolje, da se ne vmešava kakor bi bilo zate bolje, da se ne, če bi živela pri njem. Torej ti si tista, ki mora postaviti meje v odnosu s starši. Zdaj je čas ker ko bodo otroci bo še težje Starši, zlasti naše mame, nam sicer želijo dobro a mi živimo svoje življenje in pot moramo vendarle prehoditi sami! In to pot si tudi izberemo sami in nikakor ne starši. Pa tudi, če vmes padamo, starši so tu dobrodošli, če nam prilepijo kak obliž na rano, nikakor pa nam ne smejo kazati druge in morda lažje poti.

24. jul 2007 6:48

Odgovorila bom na splošno. Prvo kot prvo, sem enakega mnenja kot Dragička, pot pod noge, draga moja, na svoje. Sicer pa - 15 let starejši partner - z dvema otrokoma - si popolnoma prepričana, da si želiš prav to????? Mislim, da je problem res v tebi. Dokler ne boš prepričana, in to 100%, kaj sploh pričakuješ od svojega življenja, tako dolgo se bodo problemi vrstili, en za drugim....... galja

24. jul 2007 8:33

Ah, pa dejte zdej no... saj je primorka napisala, da je imela težave s starši tudi prej, ko je imela drugega fanta. Pa zakaj nebi smela imeti 15 let starejšega, tudi če to ni to, kar ji bo prineslo srečo, naj to sama ugotovi, zakaj jo morajo starši spametovati... Pa tudi napisala je, da je že bila dvakrat na svojem, ampak so jo starši prepričali, da je prišla nazaj, tako da v žaljivem tonu "pot pod noge" ne bi bilo treba. Sama sem približno tako stara kot ona, vidim, da je veliko mojih vrstnikov še vedno pri starših, mnogi celo brez partnerjev, študirajo. Je tako ratalo, da večina 27 letnih ljudi še ni tako samostojnih, da bi lahko sami odločali samostojno (nekateri očki hodijo celo v službo reševat probleme, ki jih ima hčerkica ali sinko z delodajalcem), zato imam občutek, da se tudi tvoji starši, primorka, še niso sprijaznili, da je njihova edinka odrasla in jih ne potrebuje več, pa rada bi živela samostojno življenje. Poznam tudi sama take primere, kjer so bili tamladi skregani z mamo in so živeli v bloku, nekega dne se je mami obrnilo in jih je prepričala, da so prišli živet k njej, kmalu pa se spet skregala z njimi in končalo se je s takimi, da jih je zmerjala, celo do obtožb poskusa umora je prišlo (seveda neutemeljenih), življenje je bilo skratka nevzdržno. Če nebi bili sorodniki in bi jih poznala, sploh nebi verjela, da se lahko mama tako obnaša do svojega otroka in njene družine. Glede tistega, da je partner 15 let starejši in to ne gre - naj razmisli o tem, bi pa rekla, kaj pa če bi bil šofer v tujini, ali pa nezaposlen, ali pa grobar... vedno se da kaj najti, da ne bo popolno. Takih, kjer smo že vnaprej prepričani, da želimo prav to in da so za povrh všeč še našim staršem, da nas ne bo treba spametovati, pa mislim, da ne hodi dosti po svetu. matilda