Partnerski problemi

Ne vem, če je kdo imel kakšno vprašanje glede osebnih oz. partnerskih težav, ampak sem v velikem precepu in zanima me kako razmišljate vi. Upam, da ne zamerite. Skoraj dve leti živiva skupaj s partnerjem, ki je 15 let starejši od mene in ima dva otroka. Po ločitvi je imel veliko problemov (raznovrstnih), jaz sem mu vedno stala ob strani. Opažam pa, da takrat, ko bi se on moral postaviti zame, tega ni sposoben. (mimogrede živimo v isti hiši kot moji starši, ki se večkrat spravljajo name in se non stop vtikajo vame). Ravno danes smo razčiščevali razne stvari, oni mi ne dajo nikoli prav in stvar obrnejo vedno tako, da sem jaz kriva, on pa je samo sedel in ni rekel niti a. Ker sem trenutno brez službe razmišljam, da bi šla za nekaj časa delat v tujino, proč od vsega.

urska

21. jul 2007 19:05

Najprej se pogovori s partnerjem. Čisto tako, kot si to storila tukaj. Povej, kaj te moti in kaj se ti zdi. Potem pa razčisti s svojimi starši. Na lep način seveda, saj v resnici nam s svojimi nasveti ne želijo nič hudega. Če pa to ne bo šlo, razmišljajta o možnostih o selitvi na svoje. Stvari se zdijo čisto drugačne, če zamenjaš okolje in na probleme gledaš z druge perspektive. Želim ti srečen razplet in držim pesti, da bo to čim prej. lp Dana

21. jul 2007 19:30

Primorka, poglej na ZS. Lp, mandarinca

21. jul 2007 19:42

Oprosti mandarinca, ampak kaj misliš s zs? urska

21. jul 2007 20:00

ZS je zasebno sporočilo oz. pošta. vanya

21. jul 2007 20:24

edini pravi odgovor se mi zdi, da poslušaj sebe in naredi tako kot se tebi zdi prav. Saj veš, da univerzalne rešitve ni. Vsak primer je malo drugačen in nihče tukaj ne pozna vseh podrobnosti, detajlov tvojega življenja. Pri sebi vidim, da je ključnega pomena za preživetje zveze pogovor. Sicer sem za to spoznanje porabila nekaj časa, ampak sem vesela, da zdaj to vidim. Da sem spoznala, da mi ni treba bežati pred problemi in za vsako piko delati cirkusa, ker je dostikrat krivo samo to, da se narobe razumemo. In treba je imet kar dobre živce, da ko bi se rad pogovoril, ohraniš mirno kri, čeprav bi kakšno besedo rad kar zakričal. Čisto odprto, brez zadržkov, povej fantu kaj točno ti čutiš, povej mu tako kot si napisala tukaj. Da se ti zdi, da se ne postavi zate, ko bi bilo treba in ga vprašaj kaj on misli o tem. Konkretno mu predlagaj kaj bi rada od njega v določeni situaciji (npr. da tudi on pove svoje mnenje tvojima staršema). Pa brez obtožujočega tona. Boš videla, da bo sodeloval. Pa predlagam, da to narediš pred delom v tujini, ker ne bo hudo samo njemu, ampak predvsem tebi, če boš odšla, ne da bi razjasnila. LP Scorpy

21. jul 2007 20:37

Vsak partnerski odnos zazanmujejo čisto specifične zadeve in niti dva nista enaka in primerljiva, tako kot ljudje ni. Zato me lahko napišemo nekaj svojih misli, prepričanj in tudi izkušenj, ti pa mord anajdeš kaj uporabnega zase. Ker odločitev je na koncu vedno tvoja, z vsemi posledicami, ki jih prinese. Z vsako odlolčitvijo namreč tovoriš zraven tudi nekaj odvečne prtljage, ampak tako to v življenju je.

Morda partner pred tvojimi starši ni želel konflikta z njimi. Jaz to razumem. Sama namreč živim z družino v hiši moževih staršev, zraven tudi moževa sestra z družino, deset nas je vseh skupaj. Smo ločeni po stanovanjih oziroma imavsak svoj del hiše insvpje življenje, nekaj stvari je pa le skupnih. In se jaz z moževimi starši, čeprav se imamo izjemno radi in se spoštujemo, torej tudi kdaj malo glasneje pogovarjamo, nikdar ne prerekam. Je pa seveda odvisno od načina komuniciranja in skupaj preživetih let. Sicer se za partnerja postavim, a vprvih letih skupnega življenja naši odosi le niso bili tako čvrsti, da bi na primer po dveh letih že kontrirala. Sva se s partnerjem pogovorila na štiri oči, jaz pa sem njim kasneje, ke sem prespala zadevo, mirno in odločno povedala, kar sem mislila. Res pa je, da smo si vedno vsi vse povedali odkrito in je vsak tudi prenesel kritiko na svoj račun.

Ne vem, koliko si stara, ampak če sodim po sebi, z leti se tudi prag tolerance znižuje in povečuje občutljivost. Imaš še tu kakšno rezervo?

Kakorkoli obračam, najprej povej partnerju, da od njega pričakuješ podporo, potem pa boš videla, kako naprej. Odviso je tudi od tega, kako se s starši razumeš nasploh, ali se večkrat v konfliktu ali le občasno, ali gre za velike razlike med vami ali se sprete zaradi nepomembnih malenkosti. Od partnerjevega odgovora bo odvisna tvoja nadaljnja odločitev - ali se boš kam odpravila, ali vztrajala.

Kakorkoli pa se odločiš, dobro pretehtaj vse prednosti in slabosti, vse pluse in minuse možnih odločitev. Tudi kakšna vrata zmeraj pusti odprta, ne podiraj mostov za seboj in ne bodi izključujoča.

Vse dbro ti želim, Mamamia

mamamia

22. jul 2007 11:09

Dolgo časa nisem verjela, a po 6-ih letih sem spoznala, da "tamlad pa testar negrejo skupaj" Preveč si odvisna od staršev in mnenja in potrditve ljudi okrog sebe! Tudi meni starši niso v ničemer dali prav, pa še zelo radi so "iz ljubezni" me non stop popravljali v kuhanju, hranjenju, oblačenju, pogovoru...ja vse povsod! Zelo sem bila navezana na starše, a še vedno noro ljubim(po 8-ih letih) svojega partnerja, ki pa me je in me sprejema in dojema z vsemi mojimi napakami in mi nudi 100% oporo,morda zato, ker je najina zveza zrasla iz prijateljstva; tu sem na boljšem od tebe...Iz lastnih izkušenj ti svetujem, da najprej premisliš, če hočeš živeti s partnerjem, če najdeš v njem oporo....če je hladno in prazno, potem pojdi proč, res pa je, da si moraš sama pri sebi razčistiti,ali kaj delaš za skupno zvezo oz če kaj sama skupaj delata za zvezo al se samo obtožujeta oz vsak zase čakatra, da si bo drugi prišel gor, kaj mu manjka, kaj ga boli...., zavedati se je potrebnmo, da ljudje ne znamo in ne moremo brati misli drugih-od tod prepiri in nerazumevanja, zato POGOVOR S PARTNERJEM, potem pa, čeprav bo hudo, tako čustveno kot finančno, PROČ OD STARŠEV,ker so posesivni do tebe, ti pa nisi dovolj močna, da bi se branila v njihovi bližini!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Pa čeprav boš najslabši človek na svetu v očeh svojih staršev, sorodnikov ali še koga, ampak imej v mislih le to ZA SVOJE ŽIVLJENJE IN ZA SVOJA DEJANJA SEM ODGOVORNA SAMA....VSI BODO UMRLI, NAŠLI SVOJO POT..., NA KONCU KONCEV BOM JAZ OSTALA SAMA S SEBOJ! Ceni svoje življenje, vedi, da v grob ne boš ničesar nesla, zato te materialni svet naj ne priklenja tja, kjer tvoje misli, tvoja osebnost ne more biti tisto kar si, povedano drugače, kjer se pozabiš ceniti! POGUM Če pa ti pomaga branje knjig-Sanja Rozman-Peklenska gugalnica (zasvojenost z odnosi),Halpern, Howard Marvin -Rezanje spon : osvobajanje od starševskih vezi : priročnik za odrasle, kako prekiniti odvisen odnos s svojimi starši madronsica

22. jul 2007 12:39

predlagam dva pogovora. naprej s partnerjem, kaj pričakuješ od njega, od vajinega odnosa, kaj te moti in podobno. drugo. resen pogovor s starši, ki se očitno ne zavedajo, da si odrasla. jasno in glasno jim povej, naj se ne vtikujejo v tvoje življenj. bolša je prva kot zadnja zamera. bodi stroga in odločna. v zagovor tvojega partnerja pa tole. moški mnogo težje pridejo v tujo hišo kot ženske. v njihovi naravi je, da so radi gospodar. on živi v hiši tvojih staršev in to jue na nek način življenjski neuspeh. če bi živela na svojem, bi bil verjetno drugačen. moj nasvet je. proč od staršev. mimika Sporočilo je spremenil(a) mimika dne 24. jul 2007 11:01:37

22. jul 2007 12:59

 

Če obe strani spoštuejta dogovorjena pravila igre in če so vsi pripravljeni tu in tam skleniti kak kompromis, predvsem pa, če zmorejo, da se se vtikujejo v živjenja drugih, je tudi življenje pod eno strehoi lahko lepo. Moja tašča in tast sta to zmogla. Za priemr naj povem, da tast še dan današnji zvoni na vratih našega stanovanja, preden vstopi, pa čeprav sem jaz prišlek v njihovo hišo. In tudi jaz potrkam, preden vstopim k njima. Malenkosti morda, ki pa odražajo neke odnose oziroma dajo vedeti, kje so meje zasebnega in skupnega.

 

je pa res, da so primeri,kot so naši, redki. Mamamia

mamamia

22. jul 2007 13:29

dala bom eno malo čudno primerjavo, a po moje ustrezno - ko te zelo močno boli zob, čez čas ne veš več točno kateri - spodaj zgoraj, levo desno... Tudi pri tebi vidim več problemov - partnerja, ki rabi oporo (in se rad nanjo naslanja) in se je na vlogo pomoči potrebnega že dodobra navadil, starše, ki te (verjemi, kot vsi starši na tem svetu) še vedno jemljejo kot otroka in te še vedno "vzgajajo" in dejstvo, da si brez službe. Kateri "zob" te najbolj boli? Ne vem koliko si stara, ampak treba bo ukrapati. Partnerja ljubiš ali si "močno navajena" nanj? Če je pravo, je treba situacijo rešiti z odločnim pogovorom. Če je svoje probleme rešil naj sedaj začne reševati skupne. Morda ga bo pogovor sploh presenetil, morda misli da ti rabiš biti glavna in razsodna. Če je drugo - ne izgubljaj časa in svoje mladosti za brezvezno zvezo samo zato ker trenutno ne najdeš boljše! Ekonomska neodvisnost je zelo pomembna. Ne vem zakaj si brez službe, a to ni dobra situacija. Ali je tvoj poklic tak, da službe ne moreš dobiti doma? Ne "rešuj " razmerja z bežanjem. Če se ti bo po dveh dneh še vedno najbolj ljubilo zbežati od vsega, morda nisi več tako željna te zveze?! Na spreminjanje staršev pa pozabi - taki so. Za udobje (poceni) stanovanja in drugih ugodnosti, je pač treba plačat. To je cena, če živiš doma. Kdor najde pravi odnos in razmere, ima lahko krasno življenje (skrb za majhne otroke, kasneje skrb za stare starše, vse v hiši, brez prevažanj...), sicer je pa bolje spakirati in najeti kaj primernega za naš žep. Ne glede na vse, ni strokovnjaka ali službe, ki bi ti rešil problem. V vsakem primeru ga boš morala sama. Lisa