24. apr 2007 16:24
Jaz se podpišem pod Scorpy!
Ampak s temle pa
NIKAKOR:
Vendelina jr. je napisal/a: |
Drugače pa pri 20-ih kakšne notranje lepote nima nobeden. Kar pa se ne vidi, ker zunanja zadošča. Notranja lepota nastane takrat, ko ima človek dokončno razvite gube v možganih in so centri aktivirani (gledala na Discovery-ju, centri za sočutje, empatijo začnejo delovati šele po 18. letu - kar tudi do neke mere razlaga, zakaj so mladostniki tako brezčutni do nasilja in krivic) in ko je absolviral nekaj življenskih lekcij. Kar pa se v prvih dvajsetih leti skorajda ne zgodi, oziroma je še ogromno za napolniti. In najboljša zadeva notranje lepote - samo še več jo je z leti.
Vendelina jr. |
Kar se mene tiče, so lahko otroci strašno notranje lepi! Pa niso stari 20 let... In marsikateri otrok ima precej več empatije kot mariskateri odrasli, tako da tole mi je res mimo, oprosti... Daj pojdi enkrat pogledat kak peskovnik, pa opazuj otroke kako urco dve, pa če ne boš videla nobene empatije, sočutja, če se ti bo zdelo, da so vsi tisti petletniki popolnoma neobčutljivi za trpljenje prijateljčka, sestrice, bratca, mamice... potem je s tvojimi vijugami v možganih po mojem skromnem mnenju nekaj hudo narobe... Ni vse Discovery, nekaj je tudi zdrava pamet vredna...
Če bi bilo to res, potem otroci ne bi imeli travm zato, ker oči mamico pretepa, zato ker se mami na bratca dere, zato ker prijatelja v šoli sekirajo... Pa jih majo, dokazano! Tudi znanstveno, če češ!
Otroci so navadno precej bolj občutljivi na krivice, tudi na krivice, ki se dogajajo drugim... ne vem, kje si ti živela, ampak pri nas je bilo tako tudi v praksi...
Glede dokončno razvitih gub v možganih pa
ne vem, temule se res lahko le smejem... - vsakemu naravoslovcu je več kot jasno, da se možgani RAZVIJAJO CELO ŽIVLJENJE, sinapse nastajajo in izginjajo, stvari se učimo in jih pozabljamo celo živeljnje... Ni to proces končan pri 20, lepo vas prosim (če bo tebe podprla mamamia, bo pa mene tu verjetno podprla rimljanka, se mi zdi
)
Hja, včasih še tako seksi možgani čisto mimo kiksnejo
Jaz se nisem nikoli odločila, da ne bom siva miš, večkrat sem se našla v pesmici: "I wanna live like common people" (želim si živet kot navaden človek) in nikoli v "I wish I was spetial" (želim si, da bi bila nekaj posebnega), kar so si želele vrstnice... Pa mi nikoli ni ratalo, da bi živela kot drugi, vedno so me drugi videli kot nekaj posebnega, sama sebe nikoli. Ni mi bilo vedno všeč... Tudi sofiji ni vedno všeč... Ko smo se s prijateljicami enkrat o tem pogovarjale, sem jim rekla, da se sama sebi res ne morem zdet nekaj posebnega, saj s sabo že ves čas živim, zame je to normalno, ostalo pa čudno... In jim je bilo smešno za umret... hočem rečt, da
ni treba, da se odločiš, da boš živel kot sofia loren ali kot siva miš, mislim, da niti ni prav, da se trudiš bit drugačen ali pa enak drugim. Bodi kar si in popravljaj svoje napake, pa si zmagal!
Veri