Onkološki institut

21. mar 2007 20:44

zima je napisal/a:

Pozdravljeni! Moram se vključiti v to debato, sicer me bo razneslo od togote. Sama sem že 4. zbolela za rakom in sem ta trenutek priključena na kemoterapijo (že od včeraj in mi bo teklo še do jutri). Nekaj je treba nujno in TAKOJ urediti. Včeraj zjutraj sem ob 7. uri prišla na OI za sprejem z laboratorijskimi izvidi, ki so bili primerni. Tu pa se tudi vse pozitivno konča. Jasno, najprej greš v halo H, da te vpišejo. Manjši koloni pred 2 okencema sta mi vlili pogum,da bo pa tokrat res šlo brez zapletov. Pa sem se hudo uštela. Računalniki so "crknili" in zato nihče ni mnogel ne v laboratorij in ne kam drugam, vrsta pa se je daljšala že do vrat. Potem, ko so nekako uspeli usposobiti 1 računalnik, so sestre oznanile, da je "crknila" tudi klima. Računajte, da nas je v tej stavbi toliko, kot je bilo v času Juge ljudi na železniški postaji, če ne celo več. Nekateri komaj stojijo, nekateri imajo poleg tega viroze, kašljajo...Ko se mi le uspe vpisati, spet pot na moj oddelek, kjer v malem dnevnem prostoru z neudobnimi stoli čakam med sotrpini, da se nas bodo usmilili in dodelili postelje. Na hitro izračunam, koliko nas je in koliko je postelj. Z grozo ugotovim, da bo do takrat, ko bo prišla moja zdravnica, že vse zasedeno. Pa mi je bila sreča naklonjena in sem okrog 10.ure dobila posteljo v zadnji sobici (kako sem jim bila hvaležna!). Ob pogledu navzgor me je kar malo stisnilo- omet je že tako odluščen na nekaterih delih, da sem se bala, da mi bo en kos priletel direktno na noge. No, ni mi, kar pa ne pomeni, da to ne bo doletelo nekoga, ki bo prišel za menoj. Pri tem moram dodati, da na prijavnem okencu ne začnejo NIKOLI delati niti minutke prej kot ob 7.uri, če nimaš podaljšane napotnice (ker v 1 letu pozabiš, kdaj ti poteče), te mirno zavrnejo, da se pač prenaroči. Mnenja sem, da bi morali obesiti velik napis DELAMO LE V IDEALNIH RAZMERAH! Na laboratorijske izvide navadno čakaš od 7.zjutraj pa do približno 11.-12.ure, ko ti povedo, ali boš sprejet ali ne. Torej na tistih neudobnih stolih kljub slabemu počutju preždiš 4 do 5 ur. Ko si sprejet, naletiš na drugo težavo-WC-ji so tako mrzli, da se moraš psihično pripraviti, da se odpraviš tja (kar pa je nujno potrebno, saj ti nenehno teče tekočina). Ob tem bi se ustavila še pri prehrani, za katero sem trdno prepričana, da ima v našem življenju kar precejšnjo vlogo. Prevladuje govedina in svinjina (temno meso!), zelje in testenine, da o okusu ne govorim. Pa da ne bo pomote, sploh nisem izbirčna, ampak kar je preveč, je pa res preveč. K sreči pa moram resnično pohvaliti vse osebje na oddelku- od zdravnikov do prečudovitih sester, ki nimam pojma od kje jemljejo toliko dobre volje, da jo dajejo tudi nam in da vztrajajo v tako nemogočih razmerah.. Še nekaj bi rada dodala- katastrofalno delo na CT-ju. Če si naročen tudi ob 8.uri zjutraj, ti nič ne pomaga, kajti začnejo delati tam nekje okrog 11.ure- lahkotno! To pomeni, da kličejo tako poredko, da se kar čudim, če pridemo vsi na vrsto. Enkrat so me že "pozabili" zunaj, ker so rekli po končanem snemanju, da pridejo čez kakih 15 minut povedat, če so slike v redu. Ker jih toliko časa ni bilo ven, sem potrkala. Odprla mi je snažilka in mi povedala, da so že vsi odšli in da je tam le še ona- ob 14.uri!!!, jaz pa s kanalom v roki v sosednjo stavbo, da so mi ga odstranili. Nič čudnega, da so take čakalne vrste. V tujini delajo naprave- od CT do obsevanj v 3 smenah! Diagnoze pacientov bi bile lahko hireje postavljene, če bi bile pacientom na voljo vse potrebne naprave. Pri meni, ki sem imela raka na debelem črevesu pred 4 leti, niso po 2 letih ničesar odkrili, le tumorski marker je rasel. Z ultrazvokom (samo ta je na voljo vsem pacientom) niso odkrili nič, vse b.p., ravno tako rentgen. Po dologtrajnem vzdrajanju sem se le dokopala do CT s kontrastom, ki pa je pokazal metastaze na jetrih in pljučih. In kdor sledi le ultrazvok, lahko kaj hitro umre zaradi neodkritih metastaz. Še bolje bi bilo za paciente, če bi bil dosegljiv magnet ali najbolje- aparat PET. O tem pa lahko le sanjam. Za na koncu pa še to- legionela se je razširila že tudi na ostale oddelke! Sem bila predolga? Mogoče, vem pa, da po 4 letih boja za obstanek ne bom več molčala. Lep sončen pozdrav vsem in veliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiko zdravja! ZIMA

nisem si mogla kaj ne da bi se jokala.........tega pisma ne pozabim nikdar. giorgio

22. mar 2007 13:18

V nedeljskem dnevniku sem orebrala, da je ZZZS ukinil nadomestilo za bolniško, rakavemu bolniku, ker je odklonil operacijo, ki pa mu ni zagotavljala napredka pri zdravljenju. Res neveš, ali nas ima naša oblast, res za tako neume. reza

22. mar 2007 13:55

Predlagam Big Brotherja v konjušnici! Naše politike bi stlačili tja noter za tri mesece - po šest v eno sobo, jedli bi tisto vodeno smrdljivo hrano in se drenjali na tistih skretih. Tudi če si zdrav moraš tam noter zboleti... Najbrž bi se šele takrat kaj spremenilo... ivonja Sporočilo je spremenil(a) ivonja dne 22. mar 2007 13:56:45

22. mar 2007 14:10

Bravo, ivonja. Duhovito in zelo "politično nekorektno"....:) Bridkost je pa v tem, da imaš hudičevo prav v zadnjem stavku. Vendelina jr.

22. mar 2007 14:22

Na žalost res. ivonja

22. mar 2007 15:24

Vse naše javno zdravstvo ima slabo organizacijo dela, ki se začne pri neustreznem izboru menžerjev in pri neodgovornem osebju. To velja za vse ustanove in zasebni zdravniki so prav javnemu zdravstvu to tudi pokazali. Plačani so po enakih cenikih, njihovi dobički pa so blazno visoki v primerjavi z "revež"i iz javnega zdravstva.

Poslušam zgodbe o ( odgovornih)  zdravnikih, ki so dežurni skupaj 72 ur ( bognedaj, da bi jim zadnjo uro prišla v roke), poleg tega pa iz čistega človekoljubja opravljajo še zasebno ambulanto, so še kje kaki pogodbeni delavc ( zavarovalnice)i, se pridno rekreirajo in so nadvse skrbni možje in očetje.

V medicino so šli ljudje z najboljšimi šolskimi uspehi in najbolj inteligentni, menda. Zanima me, kje je ostala vsa njihova sposobnost?

Vendelinino mnenje izraža tudi moje mnenje. Bojim pa se, da pridem v roke kaki Miškolini, ki je s svojim pisanjem izkazala, da ni primerna za delo z ljudmi, predvsem ne z bolniki.

 

Kakšno je naše zdravstvo,kažejo nekatere izjave: Dr. Cerar: Nisem plačan za to, da bi bil prijazen. Dr. Bručan: zdravilo za migreno se v celoti nadomesti z limoninim sokom v kavi. Dr. Remškar : rakavemu bolniku so ustavili plačilo nadomesti za upravičeno odstotnost z dela zaradi bolezni, ker je opearcijo, ki bi ne bi izboljšala zdravja in se mu zdi to pravilno.

 

Ob tem se ne morem spomniti, v kateri kazenski zadevi so prav tega dr. Remškarja, ki je bil direktor Bolnišnice na Jesnicah, spoznali za nedolžnega zaradi spornega ravnanja pri zdravljenju, kot dober menežer pa se je pojavil tudi bivši direktor celjske bolničnice, ki v že ne vem kateri zadevi tudi ni bil odgovoren in spoznan za krivega.

 

Danes sem bila zgodaj zjutraj pri spominski maši pred nekaj dnevi umrlega očeta moje prijateljice, čeprav nisem verna. Kljub vsej tehnologiji, ki je na razpolago, so zanemarili "suspektne" sence na črevesju ob rasti markerja za tumor, rak se je razširil na hrbtenjačo in drugam, pred njim je bilo dve leti hudega trpljenja. Pred dnevi so ga , za vsak primer še operirali na žolču, ki pa sploh ni bil vnet in mu odtegnili  protibolečinske nalepke, ker ga ne bi smelo boleti in naj bi malo potrpel. Ko se je stanje poslabšalo, je odklonil bolnišnico in ob dobesedno izsiljeni povečani dozi morfijevih nalepk umrl doma.

 

Še nekaj je, česar prebivalvi osredne slovenske regije ne poznate: popolnoma drugačni pogoji za bolnike, predvsem rakave bolnike, ki živijo daleč stran iz Ljubljane.

 

Nisem verna, vendar sem cerkveni obred natančno poslušala; veliko je bila govora o poslušnosti, potrpežljivosti, skromnosti, kaznovalni politiki boga, ki je hotel kaznovati neposlušno  ljudstvo. Pokojnik pa ni bil omenjen niti z besedo. Vsaka povezava z zdravstvom je zgolj slučajna !

 

 

 

 

 

 

 

 

Frina

22. mar 2007 15:51

Frina,

 

Ravno imam predmet management. Se učimo, da managerji naj bi bili managerji in naj ne bi opravljali še poklica iz stroke zdraven. Vsaj v velikoh organizacijah, saj se potem preveč z narobnih kotov gleda. Ko bo pri nas prišlo do tega, da bomo zaposlovali dobre managerje, ki bojo kos svojemu poklicu, bo tudi svet lepši...

lidka

22. mar 2007 16:59

Manjša bolnišnica: Z mamo čakam od 9.15, ves čas bruha, prostor brez zraka, črna luknja, ker ni bilo dovolj sedežev niti za bolnike, kaj šele za spremljevalce. Samo kiosk, kjer sem kupila sendvič in sok, trgovina je nekaj kilometrov stran. Mine malica, pripeljejo že kosilo, ob 14.15 pa le prideva na vrsto. Odredijo laboratorij, kjer je seveda ne vprašajo, če je tešč. In diagnosticirajo- diabetes, brez ostalih znakov. Človek mora biti zares tepec, da ne pomisli, da je ob dveh popoldne človek že kaj pojedel. Ves čas gledam zdravstveno osebje: neslišno drsi po hodnikih ( redko kdo nese kako mapo), veliko jih je s prekomerni težo, telefon bodo najbrž izumili šele v naslednjem stoletju. Vsi se obnašajo tako, kot da telefona sploh ne poznajo. Hodnik poln bolnikov, ki so se pripeljali zgodaj zjutraj s sorodniki, ki so šli na delo. Čakajo na ultrazvok, gastroskopijo, bronhoskopijo, stoje, stolov ni dovolj. Na ultrazvok kliče diplomirana medicinska sestra, nekaj let pred upokojitvijo. Kateri tepec jo je uporabil samo zato, da prebere ime, napiše ime  in reče, tamle se slečite. Pri samem delu je zdravnik ne potrebuje, ker celo papir odtrga sam.

Večja bolnišnica. Po telefonu se lahko naročiš samo določene ure in to dopoldan. Spraššujem se, kako to lahko opravi delavec v proizvodnji. Nekateri pošljejo kasneje dopis, kjer ni telefonske številke, kamor lahko storniraš termin. Tudi sami  vpisničarji ne rabijo tvoje številke, da bi te obvestili o spremembah. Pravo presenečenje pride takrat, ko ugotoviš, da je večina vpisničarjev medicinskih sester. Iščem nekoga, ki mi pove, da ima ta bolnišnica premalo medicinskih sester.

Večja bolnišnica. Sodišče določi sodnega izvedenca kirurga, ki mu delo plačam vnaprej. Dobim vabilo, da se naj zglasim v tej bolnišnici. Njegovo ime je na seznamu zdravnikov za urgentne poškodbe. Pokažem vabilo. Mine samo nekaj minut in zdravnik mi skoraj pade v objem od prijaznosti. Skrajno šlampast pregled. Ko stopim na hodnik, poln bolnikov, ki čakajo na prvo pomoč, od sramu gledam v tla. Ta tistih petnajst minut dela je temu zdravniku tekla delovna doba, pa še moj denar je dobil posebej. Ja tudi je ugotovil, da po zvinu vratnih vretenc nimam nobenih posledic. Kateri tepec dovoli, da med rednim delovnim časom zdravnik opravlja še dodatno delo v svojem imenu in za svoj račun?

Ista bolnišnica kot zgoraj: Ob 9.00 pripeljem mamo s poškodvanim gležnjem, ponoči je od bolečin trikrat omedlela. Posedem je na invalidski voziček in jo vpišem, V hudi vročini jo nekajkrat zapeljem na zrak, na WC gre s hudimi težavami, voziček jo žuli. Prihajajo pacienti, ki jim odstranijo mavec, otrok, ki mu odstranijo povoj z glave, nujnih primerov ni. Čakanje do 13.00 ure, ko ponovno vprašam, če so slučajno pozabili na naju. Nekaj minut kasneje me pokliče zdravnik in vpraša, če lahko snema na magnetofon in privolim. Povem mu, da se ne strinjam s čakanjem in da me ne briga njihova slaba organizacija dela, ki daje prednost pregledom med zdravljenjem pred poškodbami. Če ne znajo planirati, potem pač naj počnejo kaj drugega, čakanje na invadiskem vozičku od 9.00 do 14.00 pa je le preveč. Negotovo ugovarja, v mejah vjudnosti, žal mu seveda ni. Nato izklopi in- prične kričati nad menoj. Ko se odpirala vrata, obrnjena s hrbtom, je še siknil: Da vas ni sram. Obrnila sem se za 180 st in mu namenila ubijaski pogled.On pa - za nalašč še eno uro čakanja. Ko sva prišli na vrsto, je pogledal poškodbo in pripomnil, da bo naredil nekaj, kar mu ni treba, ampak kot športni zdravnik to zna, da bo v dveh dneh hodila. Res je uporabil poseben prijem. Končali sva v mavčarni, približno ob 16.00 pa sva zapustili bolnišnico. Mama je čez dva dni hodila brez opore. Ne morem drugače, kot da razmišljam, damora biti popolni bumber tisti, ki načrtuje pregleda na kirurgiji tako, da imajo kontrolni pregledi prednost pred svežimi poškodbami . Od kod omenjenemu kirurgu samozavest, da se je odločil za snemanje in za žalitve brez snemanja. Kako si je drznil sploh omeniti, da mu nekega prijema ni potrebno uporabiti, čeprav ga zna. Spreten prijem in zasuk, nobena vrhunska oprema. Ki jo je uporabil le po svoji božji milosti. Ja, ker se je bal, kaj bom naredila, me je pravzaprav podkupil.

Nimam osebnih izkušenj iz OI, sem pa prepričana , da gornje izkušnje kažejo vso strokovnost manegmenta, o kateri je pisala Vednedlina jr. 

Frina

22. mar 2007 19:59

Za vsak slučaj ponavljam: Na POP TV pri trenjih pravkar poteka oddaja o OI! tabina

22. mar 2007 20:26

Tudi jaz imam boleče spomine na OI. Pred leti se je tam zdravila mama. Imela je rak na prsih, ki je napredoval na kosti. Ni dobila rešilca zato se je vozila z vlakom. 100 km tam, potem taksi in enako nazaj. Cel mesec se je bala tega izleta, eno samo trpljenje! Čakanje v raznih vrstah, pred laboratoriji, po 4-6 ur čakanja tu in tam, včasih skoraj do večera. Velikokrat kaj ni delalo in je bila vsa pot zaman. Vsakič en kup preiskav a vedno je sama odkrila, ko je bolezen napredovala . Na koncu je obležala na oddelku. Bila je tako oslabljena, da ni mogla jesti. Obiskala jo je naša soseda, ki ji je po žlicah dajala jesti, a jo je sestra kregala, da naj se kar sama potrudi. Potem pa dolga pot na WC, tla so bila ravnokar pomita in mama je padla in si zlomila kolk. Odnesli so jo v sosednjo travmatološko kliniko, kjer je morala več dni pri miru ležATI, da je oteklina uplahnila, da so jo lahko operirali. Obiskala sem jo in je bilo res hudo, najtežje, ker je bila v plenicah. Sestre bi jo morale previti,a mladim sestram se ni dalo, v roke so ji porinile krpo, naj se sama očedi. Ona pa se še premakniti ni smela. Zato se ni upala več jesti in piti, da ne bi mazala plenic . Srce se mi je trgalo, a me je milo prosila, naj se nikamor ne pritožim, ker bi potem še grše ravnali z njo. Bila je tako potrpežljiva in preplašena in še dokaj mlada (60 let). Si predstavljate kako mi je bilo ko sem odhajala od nje? Operirali so jo, a se po operaciji ni več opomogla. Sestre so jo silile naj poskuša hoditi, a rak je napredoval, kar pogrezala se je v blazine. Sestri sem rekla, če ne vidi, da mama umira, kako naj vadi hojo? Pa je rekla, da tako pač piše na njenem kartonu. Vzeli smo jo domov, doma sem jo sama negovala, jo previjala, ji dajala morfij, da je vsaj umrla kot človek. To je temnejša plat, imela je pač smolo, da je naletel na neprijazno osebje, čeprav je vedno zelo pohvalila trud zdravnikov na onkologiji in prijaznost večine sester. Delajo res v nemogočih razmerah, organizacija pa..ah, kaj bi, pa bi se vendarle dalo, če bi se le komu zdelo vredno! Povem vam, vsak dan hodimo mimo te onkologije, pa se nam niti sanja ne koliko trpljenja je za temi stenami, pa bi vendarle lahko bilo tudi drugače. Lepo bi bilo, če bi se kaj spremenilo, če lahko mi kaj storimo (?) ker res nikoli ne vemo če ne bomo tudi mi nekoč na drugi strani zidu te stavbe!