21. feb 2007 21:24
Po pravici povem, da poznam Mileta Kitića in sploh turbo folk sceno, zanima me čisto kot sociološki in še kak drug fenomen. Kljub temu in brez slabe vesti priznam, da znam kar nekaj teh pesmi in da se na nekaterih zabavah tudi ob tovrstni glasbi izjemno dobro zabavamo, imamo tudi nekaj cd-jev s to glasbo in poznajo jo tudi moji otroci. Poznajo, ni pa to njihov stil, kajti nekako bolj cenijo druge izvajalce.
Tudi jaz cenim drugo zvrst glasbe, a Mile & co je pač za zabavo na mestnem trgu, v množici, na koncertih na prostem ali v velikih dvoranah. In da znajo narediti vzdušje, ni dvoma. Za publiko seveda, ki se zna vživeti, a drugi na take prireditve tako ali tako ne zahajajo, kajne? V naši družbi je na primer dečko, ki je trpel kot kristus na križu, ko smo bili na poroki v Srbiji, on pa pol ure ne more poslušat turbo folka oziroma narodnjakov...toda trubači, ki so prišli opolnoči, so še njega "dotolkli" in potem je popustil in z nami norel do jutra....Sicer pravi, da ga je bilo drugi dan sram, ker se je toliko spozabil, ampak tako pač je.
Hočem reči - nikogar nihče v nič ne sili, izbire je dovolj za vse nas. In prav luštno je kozarec v steno zabrisat in zaplesat na mizi ob turbofolku.
Ampak pri nas doma je tudi slovenska pesem tista, ki se neguje in zapoje ob kakšnih priložnostih. Vrstniki mojih otrok so presenečieni, koliko slovenskih narodnih znajo, saj jih redno zapojemo, pa tudi koliko slovenskih popevk znajo - na čolnu recimo Mi otroci morja, pa kdaj drugič Trideset let , da ne govorimo o Silvestrskem poljubu, Poletni noči, Mandolini, Dnevu ljubezni, pa Sava šumi...in Predinove, Kreslinove, Pankrti.....
Če ceniš pesem v materinem jeziku, te ni strah, da jih bodo druge preglasile, pa tudi sram te ne rabi bit priznat, da jih poslušaš. Seveda smo si pa različni in vsak si postavi meje, kaj je zanj še sprejemljivo in kaj ne.
Kot je rekla ursa40 . radi in lepo se imejmo, jaz bi dodala še: pa kakšni lepi pesmi prisluhnimo....Mamamia
mamamia