25. jan 2007 20:33
Mamamia, Ognjič, SIBA in vsi ostali! Nemrem priti, res ne. Spet mamo babe Abrahama. Ka te češ, smo pač v totih letah. Jutre popoldne pečem pecivo, v soboto še zadnje priprave za darilo.
Ko te se fsi zbudli, bom jaz začela čagat.
Lepo se imejte! Saj brez mene de tudi šlo, nej?
Se mi zdi, ka toti vic glih na vašo srečaje spada:
Želvaki Pončo, Joško in Vinko se odločijo za piknik. Joško nabaše cekar s keksi, pijačo in sendviči. Ker je park 20 kilometrov vstran, hodijo do jega kar deset dni in ko končno pridejo na cilj, so že fejst zmantrani in lačni.
Joško začne prazniti košaro, in ko potegne vun flašo, ugotovi, da je pozabo odpirač. Z Vinkotom začneta prepričuvati Pončota, naj gre po odpirač nazaj domu.
Pončo ugovarja, ker se boji, ka bota medtem cajtom vse požrla, po dveh vurah prepričevaja pa končno popisti in se počasi odpravi proti domu.
Mine 20 dni, a Pončota od nigi ni. Ko mine še en den, se Joško in Vinko vsa sestradana začneta
sprašuvati, ki te toti hodi, a obljuba je obljuba in hrane se ne pritekneta.
Minejo še trije dnevi in Vinko zajamra: "Moram jesti!"
"Ne, obljuba je obljuba," reče Joško, ko pa mine še pet dni, nena vzdržita več.
Ko odpreta vuste, ka bota vgriznila v hrano, skoči izza skale Pončo in reče:
"Evo, glih zaradi tega nea grem!"
tumpika