9. jan 2007 15:28
Te žalostne zgodbe s plačami in pokojninami in zavodi so žal že kar stalnica a ne. Žalostno. Ampak še bolj je žalostna novica, ki mi jo je povedala noseča prijateljica, ki je zaposlena v uradu na ministrstvu za delo, družino, dom in socialne zadeve... aprila ima rok, v maju se ji izteče pogodba in že sedaj so ji dali vedet, da je zelo malo možnosti, da bi ji jo podaljšali. Ironija. Pa takih zgodb je bilo sigurno še tisoč v vsakem letu po vsej naši ljubi državici. Ampak človek bi pomislil, da vsaj takšna institucija da kaj na to... me je kar na rit vrglo. Hudiča, bo treba kar ušesa zamašit ko prideš v družbo s takšnimi ljudmi, ki izjavijo, da še dobro, da oba v družini v redu zaslužita, ker z manj kot pol milijona SIT mesečno, je pa res težko prevživet (ja, dejansko sem to slišala). Hja... Samo da mora kar nekaj slovenskih družin s tem zneskom preživet celo leto. In miselnost dragi moji... : zakaj vsi gledajo navzgor? "Oni to ima, jaz pa si tega ne morem privoščit?" Enemu recimo prijatelju sem se enkrat pohvalila, da grem na dopust (in pametno zamolčala, da prvič po 10 letih). Pa je vprašal, da za koliko časa. "Za en teden." "Aja? Jaz se spod tri tedne ne odpravim nikamor. No, ja morda si bom kdaj lahko privoščil kaj več kot Evropo, tako kot šef, ki gre ponavadi v Ameriko." Jaz pa vsa zadovoljna, ker sploh gremo. Se počutiš ko budala. Od takrat načrtno gledam, kaj imam več kot drugi. Pa tega ni dosti. Ampak nočem postati kot tisti, ki končno nekaj imajo, potem pa jim nikoli ni dovolj in so celo življenje nesrečni, ker nimajo vsega.