8. jan 2007 18:16
Jernej, te moram popraviti, vzpenjača je stala manj - ti operiraš s številko 28 milijonov EUR in to je previsok znesek (si me pa izzval in bom v resnici preverila, koliko je zadeva stala). S tem, da sem bila glede vzpenjače vedno med tistimi, ki so to investicijo podpirali. Iz preprostega razloga. Na vrhu hriba imamo grad in na tem gradu stvari niso v optimalni funkciji ravno zaradi tega, ker je problem priti gor. Govorim o stalnem dogajanju tam gori: koncerti, predstave (OK, tule sem pristranska, ker navijam za lutkovno gledališče, ki deluje na gradu, pa z ljubljanskim Dedkom Mrazom sem v sorodu, ok, hvalim se, bom nehala), sprejemi. Da ne govorim o porokah - tam je vsako soboto logistični zamašek. Pa nobenega razkošne gostinske ponudbe ni tam gori iz preprostega razloga, ker v odsotnosti transporta ni dovolj obiskovalcev. Če povežemo vzpenjačo z bodočo garažno hišo z vhodom iz Kopitarjeve ulice, lahko v perspektivi vidimo eno bistveno bolj propulzivno dogajanje na lj. gradu in to ne samo ob sobotah.
Pa grem nazaj na temo socialne države: Vedno bodo ljudje, ki bodo tako ali drugače izigravali predpise (prijavljali minimalca, se vozili v dragih avtomobilih in dobivali otroške doklade....), ker kdor ima talent in voljo za takšen slalom , ga bo vedno tudi izpeljal - ne glede na umnost ali ne-umnost državnih ukrepov. Samo, taki so vendarle v manjšini (in neko dodano vrednost taka skupina ljudi vendarle nekako ustvari, tako da celoten družbenoekonomski tok ni negativen). Problem je v enih večjih družbenih skupinah, ki zaradi rezultata vseh državnih ukrepov tako ali drugače potegnejo "ta kratko". S tem mislim na naslednje skupine (tole mi pade zdajle na pamet, dopuščam možnost, da sem še kaj izpustila):
- delavci, zaposlenih v manjših d.o.o. jih, kjer jih delodajalec (ki si podjetništvo predstavlja tako, da prikrajšuje delavce) maltretira z delovnimi pogoji, plačami in ostalimi transferji - se spomnite primera, ko so v eni tovarni v Izoli maltretirali delavke, še na vecejko niso smele, trgali so jim od plače, to, da bi slučajno kdo vplačeval v dodatnih pokojninski steber se itak ni zgodilo...tako, da bodo te ženske izčrpane, na stara leta bodo imele pa nizko penzijo in bodo životarile. In takih primerov je še ogromno, pa se ljudje ne upajo pritožiti in tudi če bi naša sodišča delala v "razumnem roku", se prav tako ne bi pritožili, ker bi jih bilo strah,
- nižji srednji sloj: to so tisti, ki imajo plače malo višje od povprečja in ravno toliko višje, da niso upravičeni do nobenega socialnega transferja, sami pa si udobnega življenja ne morejo sfinancirati
- upokojenci: a se spomnite, kako so pred petnajstimi leti ljudi masovno predčasno pošiljali pokoj, pa leta so se dokupovala (s tem se je ublažil tranzicijski šok na začetku devetdesetih let) - zdajse pa tem ljudjem ves čas nabija, da so "strošek". To je, blago rečeno žaljivo za ljudi, ki so celo življenje trdo delali. S tem, da se ob tem pozablja, da so upokojenci en velik in relevanten segment potrošnikov (oni prav tako nakupujejo in investirajo, pa še svoje otroke še vedno financirajo) in s tem tudi prispevajo k rasti bruto družbenega produkta. In tudi nekateri moji profesionalni kolegi (čerpav z makroekonomsiti smo vedno "prekrižali meče" v diskusiji, ha, ha) še veš čas nekaj lamentirajo o tem, koliko aktivne populacije vzdružje toliko in toliko upokojenske populacije, pri tem pa pozabljajo, da če bi imeli skupke ukrepov, po kateri bi aktivna populacija kaj bolj kreativnega počela in s tem naredila več dodane vrednosti, tudi pokojnine ne bi predstavljale takega stroška.
In smo pri jedru:
Socialno državo tvorita dva sklopa in sicer:
- to, da se na produkcijski strani dela več dodane vrednosti (pa v Sloveniji nismo buteljni, samo ni zadosti poguma, da bi se lotili novih stvari - so redke ptice, večina pa se raje loteva preizkušenih stvari, "ker tako počnejo v Nemčiji".....)
- skratka, če imamo več dodane vrednosti, potem lahko tudi država skozi svoje socialne funkcije več distribuira.
Pri tej zadevi - govorim o distribuciji socialnih transferjev, in o socialnih politikah (v družboslovju v zadnjem času uporabljamo množinsko obliko) - tu pa jaz bolj kot to, kaj država počne, kritično gledam na to, česa ne počne.
In česa ne počne:
- Ne omogoča dovolj pogojev za večji razmak nevladnih organizacij, ki bi opravljale varstva otrok, pomoč starejšim in podobne zadeve
- Ni dovolj natačna pri predpisih za izgradnjo (bo kdo rekel, kaj ima pa to veze, ima jo) objektov: recimo, v stanovanjskih soseskah bi moralo biti obvezno nekaj športnih naprav in nekaj prostora za knjižnice - zakaj - ker če daš otrokom žogo in knjigo, bo manjša verjetnost, da bodo delali neumnosti, se bodo našli v športu in knjigah, razvili bodo delovne navade, prebili se bodo čez šole in potem bodo sami nekaj naredili iz sebe. Če pa tega ni, bo šla mularija v prvi kafič in tam občudovala prvega lokalnega lovčka in ga želela posnemati. In bomo imeli gange in ulice, kamor si ne bomo upali hoditi in veliko denarja bo šlo za preprečevanje kriminala, namesto, da bi šlo za izboraževanje
- Ne spodbuja dovolj institucij, ki promovirajo socialno odgovornost (zakaj za vraga, preprostno ne prepišejo koncepta danskih ljudskih univerz - to je ena zanimiva tema - npr: na Danskem imajo že več kot 150 let izgrajen sistem izobraževanje, kjer se ljudje izobražujejo o socialnih temah vobče, med drugim tudi o socialni odgovornosti in odgovornosti do skupnosti v kateri živiš - in na Danskem je mera osnovne spodobnosti, da obiskuješ vsaj en modul na ljudski unverzi - tja hodijo tako šoferji avtobusa kot akademiki - to zadnje mi je razložil moj profesor za finančni management, ki je iz Aarhusa)
- Naš izobraževalni sistem ne uči ljudi niti o tem, kaj je državljanska drža, niti ne nauči ljudi tega, kako sistem sploh funkcionira, da bi sploh lahko našli ustrezno pomoč. Zadnjič sem poslušala na radiu eno gospo, profesorico mednarodnega prava, ki je zaradi lastne izkušnje (ima otroka s cerebralno paralizoa), napisala vodnik po sistemu, kako se poišče strokovna in finančna pomoč, če imaš otroka s posebnimi potrebami. Si morate misliti: ena osebna izkušnja je vzpodbudila pravno strokovnjakinjo, da je napisala priročnik, ki bi ga, če bi imeli v tej državi kaj smisla za sočloveka in kaj smisla za organizacijoe, morali deliti na šalterju vsakega zdravstvenega doma!!!! Ker bi tak priročnik morala napisati država. In za ostala področja družbenega življenja velja to isto...
Ugotavljam, da sem zelo padla v temo in bom na tej točki zaenkrat nehala....
Vendelina jr.