Prijateljstvo

20. jul 2006 12:49

Ne, na morje ne bi šla brez svoje družine. Veš, saj to je tako komplicirano, tkole pisat, ker je težko vse v takle post zajeti... Na morju sem kvečjemu s tamalo sama, to ja. Da bi šla zdajle z enim kolegom mi na kraj pameti ne pade. Ko imaš enkrat družino, se malce drugače organiziraš. Prej me recimo ni bilo domov do šestih, sedmih zvečer kdaj pa kdaj. Ali pa ko je mož tudi delal ali bil kje, pa sva se dobila. Zdaj moram jit po tamalo in tega ni več. Vsak dan ob pol petih, pa če se na glavo postavim. Ampak se vse da. Tudi moje kavice ostajajo. Da pa bi se podredila možu, da bi mi vsiljeval občutke krivde. Ne vem. Verjetno se sploh poročila ne bi z njim. Jaz prav rabim čas sama zase. Pa sva z možem povsod skupaj, kjer se le da. Nisem ena izmed tistih, ki morajo povsod same hodit. Je pa druga pesem, naša stara mama. Njej je to čisto drug svet. In za tisto Turčijo ni mogla spat, ker se je bala, da se bo moj zaradi tega nehal dobivat z mano. No, se je uštela. Jaz pa sem se navadila take pripombe preslišat, ker tudi modrosti starih mam ne držijo vedno. In vse je odsev osebnostne zrelosti in razvoja. Kar sem naredila pred recimo desetimi leti morda danes ne bi. Je pa res, ko nisi vezan, brez otrok... Da bi takrat odpovedala Turčijo? Zakaj? Z mojim sem se dobivala 14 dni. Da bi mi vse padlo v vodo, bi bilo neumno. Sploh takrat nisem vedela, ali bo kaj trdnejšega iz tega. Všeč mi je bil, ampak za dobor vezo moraš nekoga bolje spoznat. In tudi on se je strinjal s tem. Dala sem mu ključe od stanovanja, pa sem rekla, da lahko spi pri meni, pa papagaja mi je hranil. In že takratni bilo nobenih problemov glede tega da sem šla. Je bil toliko zrel, da je pretehtal in videl, da je tako najboljše. Takrat sem v Turčiji spoznala enega kolega, ki je čez dve lleti prišel k meni, k nama. Sva bila že poročena. Pa je nameravla ostati 14 dni, potem je ostal en mesec. Pri nama, spal je pri moji mami, meli smo se super. Cela moja familija se je ukvarjala z njim. Moj mož in on sta grozno dobra kolega postala. Lani je šla moja sestra dol v Turčijo k njemu. Mi je poslal darila za mojo punčko. Midva čakava, da punčka zraste, da bomo šli ali vsi, ali pa midva dol k njemu na obisk. Jaz sem polna enih hecnih poznanstev in pripetij...

20. jul 2006 13:48

To je pa fino. Najbrž se morate imeti kar zanimivo ... Veliko lepih trenutkov vam želim! lp lunacka

20. jul 2006 14:01

Ja, res nam ni dolgčas. Včasih komaj sfolgam vse... Može je pa tudi vesel, da se toook dogaja kar naprej, je bil pred mano bolj sam zase. Ko bom imela hišo, bojo pa po moje kar naprej ljudje pri meni. Tu v bloku smo omejeni, ni kaj. Pred hčerkico sem imela 2x na teden sigurno obiske na kosilu ali večerji. Moj mož je bil vedno navdušen, še pomaga mi pri vsem. Zdaj to prelagam na čas, ko bo hiša. Mala je premajhna, pa tudi če se mirno pogovarjamo, če se vmes zbudi, moram jaz ali eden od naju k njej... Sicer pa v moje življenje ljudje kar sami od sebe pridejo... Jaz jih samo z odprtimi rokami sprejmem... No, vsi mi trije, zdaj smo družinica, v dobrem in slabem skupaj...

20. jul 2006 14:18

Lidka, si mi kar všeč postala...tako odprta, zdrava, enostavna....sploh tisto s Turčijo. Tudi tvoj mož je prava faca ( v + smislu, seveda).

20. jul 2006 14:29

Tamale pa še vidla nisi, kakšna faca je... Govori kot strgana, mož pravi, da kot mami... Komaj čakam, da bo še tamala kako konkretno osebnostno noto prinesla v naša življenja. Zdaj ima komaj leto in pol... Doma nas pa kadar je le možno NI, se potepamo...

20. jul 2006 16:43

Lidika...svaka čast...takole iz pisanja sodeč, ste pa res ena super familija...malo je takih..res!!! escada

20. jul 2006 19:49

Mamamia, točno to - valovna dolžina! Tvoj odnos s prijateljem ali prijatelji temelji na zdravih temeljih, to, kar se je pa dogajalo meni, je pa čisto druga zgodba! Če pogledam nazaj, sva bila OBA zaljubljena do ušes, tudi jaz, ja! Šele zdaj sem to spoznala... ampak na srečo je ostalo samo pri prijateljstvu, ker je pri razvijanju odnosa "uletel" moj bodoči mož!! V pravem trenutku! Sreča božja, ker s tem prijateljem res ne bi bila za zakon, tako so nama pa ostali samo lepi spomini na "prijateljstvo". In Vendelina jr, ko bi vedela, kako prav imaš!! Točno to je bilo to. Ampak saj mi ni dal resno misliti, kako bi bilo z njim. Sem srečno (zelo srečno) poročena, ponosna mamica dveh lepotičk in polno zasedena z vsem živim. Ampak res sem pa stara toliko (36!!), da mi paše slišat kaj takega... Ampak samo za mojo dušo. In za kratek čas... Ampak pravega prijateljstva z moškim (razen z mojim, da ne bo pomote!!!) mi pa še ni bilo usojeno spoznati... Mogoče kdaj drugič... jasna

20. jul 2006 20:11

anja27 je napisal/a:

anamarija 1, tudi jaz sem iz Tvojega pisanja razumela, kot da imaš Ti problem na sferi prijatelj-prijateljica, in da ne veš kako dalje. In po mojem še kateri ostali, ki so odgovorili na forum. Ponavadi je tako, da tisti, ki odpira temo, sprašuje za nasvet, v Tvojem primeru je izgledalo pač malo zavito. Sigurno si odprla forum iz določenega namena in mi tule nismo razpravljali kar v prazno, kot izgleda iz Tvojega zadnjega posta. Anja

Napisala sem,da nisem spoznala še pravega prijatelja, in če nisem spoznala pravega prijatelja, kako lahko imam probleme če ga ni? Morda je zgledalo malo zavito, zaradi mojega neznanja slovenščine. Temo sem odprla, ker kot sem že povedala se mi zdi zanimiva, brez določenih namenov. Saj je sicer Eascada tako lepo razložil, da ni potrebno več komentarjev in razlag o tem kaj sem ali nisem mislila. Saj večina je razumela to temo, razen treh članic. Anamarija

21. jul 2006 18:33

Šla sem še enkrat skozi vsa vaša lepa življenska mnenja o prijateljstvu. Ko sem odprla to temo, sem pravzaprav ugotovila, da nisem še ničesar napisala o tem. Kako naj bi pa o tem napisala, če sem 25 let živela samo za mojo družino, brez,da bi si kdaj privoščila kakšno sprostitev, zabavo, kako naj spoznam ali kako naj imam pravega prijatelja, če sem toliko let bila med štirimi stenami? Nihče mi ni kriv zato, sama sem kriva. Mislila sem,da je tako prav. Saj vem , da če bi kdaj šla na kakšno zabavo, bi moji otroci ravno tako preživeli, tudi brez mene. Ni kaj človek celo življenje greši. Šele sedaj sem začela uživati svoje življenje. Moji otroci so že odrasli in grem vsepovsod brez slabe vesti. No, pa morda ni še prepozno, morda se mi bo le prikazal kakšen pravi prijatelj . Pozdrav Anamarija

22. jul 2006 16:42

Pa še moj piskrček. Pred 10imi leti sem na pošžčitniškem delu preko cimre iz študenta spoznala enega fajn luštnega, fletnega fanta, joh in joh, z dvema napakama, kadil je, pa tudi rad ga je srknil (po mojih tedanjih videnjih, danes bi rekla, da spije kozarec ali dva), pa sem si neumno rekla, da ta pa ni zame. Sva pa postala pava priajtelja, skozi pa me je žulilo to,ali je samo prijatelj ali mi pomeni še kaj več. In sva priajteljevala dalje. Dokler me ni to žuljenje pošteno ožulilo, sem imela vsega poln kufr, sem ga poklicala, povabila na pijačo in mu povedala vse. Da mi je bil ful všeč..., sem mislila, da se bom vdrla v tla od samega hudega. In kaj je sledilo. Tiup je prijavil, da jaz pa njemu. Timing ni bil pravi. Škoda. Ostala sva prijatelja, pa ne več tako dobra, kot sva bila. Letos se mi je zdelo, da moram dati še piko na koncu stavka, da grem lahko z življenjem naprej. Vmes se je preselil v tujino in tam ostal. Sem ga enostavno poklicala in mu povedala o tej piki. Konec je vsega, zdaj sva samo še znanca. Če se srečava, bova šla na pijačo, če pa ne, pa tudi v redu. Škoda. Pa tako fleten je bil ta moj zeleni možic izpred desetih let. Drugače pa sem tudi jaz precej lažje zaupam primerkom nasprotnega spola. Za jokat na ramah mi služi kar mož družinske prijateljice, več jih ne rabim. Dobre prijateljice imam pa tri, po eno iz vsakega obdobja - eno iz OŠ, drugo iz gimnazije, tretjo pa iz Rožne (študentski dom). Plus še sestro. Izredno dobro pa se zastopim tudi s svojo šefico, s katero smo ratali že skoraj družinski prijatelji, moj brat je pri njih dobil psa, oni pri nas nabavljajo piščance in kunce, pa še sestra se čez dober mesec seli k njim v hišo (bodo oddajali stanovanje). Da ne govorim, da stanujeva v isti ulici v Lj, tako da me v primeru dežja še domov dostavijo. Super. Loni Makaroni