Prijateljstvo

19. jul 2006 21:23

anamarija 1, tudi jaz sem iz Tvojega pisanja razumela, kot da imaš Ti problem na sferi prijatelj-prijateljica, in da ne veš kako dalje. In po mojem še kateri ostali, ki so odgovorili na forum. Ponavadi je tako, da tisti, ki odpira temo, sprašuje za nasvet, v Tvojem primeru je izgledalo pač malo zavito. Sigurno si odprla forum iz določenega namena in mi tule nismo razpravljali kar v prazno, kot izgleda iz Tvojega zadnjega posta. Anja

19. jul 2006 21:49

Anamarija....tvoja odprta tema sploh ni porajala kakšnih dvomov, če mene vprašaš si postavila precej normalno vprašanje in iz tvojega posta nikjer nisem zasledil da bi z tem imela probleme ti! In še slučajno ne mislim da smo razpravljali v prazno, če se komu tako zdi...pa naj ne razpravlja zraven....preprosto kajne. Prebral sem mišlenja in vesel sem , da sem videl še mišljenja drugih.... anja27 oprosti ampak nemorem se strinjati z tabo....tisti ki odpre temo ( lahko jo tudi ti) lahko sprašuje o čemerkoli želi...koliko je pa to smiselno, pa itak kmalu vidi po reakcijah drugih ali pa po bornem številu postov če zadeva ni zanimiva.... Če bom jaz jutri vprašal hipotetično ...kaj mislite o npr ( zasdnje čase zelo aktualno) ljubezni med dvema ženskama ali moškima....to še ne pomeni, da sem tudi sam gay....(z vsem dolžnim spoštovanjem do drugače mislečih) ampak me predvsem zanima vaš pogled na omenjeno temo. Pa prosim ne spreminjat sedaj teme pogovora....ker v tem postu je tema "PRIJATELJSTVO" Brez zamere! escada

19. jul 2006 22:19

escada, če bi jaz mislila, da tukaj razpravljamo v prazno, ne bi dala odgovora na anamarijin post že takoj v začetku. Prav zato, ker nisem mislila (ne mislim), da razpravljamo v prazno. Iz kakršnegakoli razloga že pač razpravljamo. In prav je tako. Iz Anamarijinega začetnega vprašanja sem pač sklepala in se mi je zdelo, da ima probleme, pomisleke ali kakor pač želimo to imenovati, ona. In s tem ne mislim nič slabega. Tudi jaz sem prav z užitkom prebirala vse Vaše izkušnje, odnose, prijateljstva, ki so vsaka po svoje čudovita na svoj edinstven način. In hvalabogu, da je Anamarija odprla to temo, da smo delili te izkušnje in se veliko tudi naučili. In če se mi je zdelo, da je temo odprla z določenim namenom, po mojem tudi nič ni narobe? Ne zamerim, escada, brez skrbi. LP Anja

19. jul 2006 23:34

Naj vam zaupam moje izkušnje z moškim prijateljstvom. Imela sem jih kar nekaj, v tistih divjih, norih letih. Pa res samo prijateljev. Prijateljico samo eno (in je moja najboljša in edina še danes), ker sem s fanti nekako laže komunicirala. Torej, stara sem bila sladkih 19, ko sem imela NAJBOLJŠEGA prijatelja v zame pravem pomenu besede. Bil je moja kopija. skupaj sva preživljala dneve in noči, režala sva se kot zmešana, skupaj sva nakupovala, se sprehajala po gozdu; vsak ki naju je videl, si je moral misliti, da sva zaljubljena do ušes, ampak midva se nisva nikoli niti poljubila. Niti na ličko. In so govorili, kako lep par sva, midva sva se pa režala. in ugotavljala, kako je lepo, da sva samo prijatelja. Ker bi drugače vse samo pokvarila... No, in potem sem spoznala mojega moža... Kako naj imam prijatelja, s katerim ga (sicer po prijateljsko) biksam cele dneve in noči in ob tem ne prizadenem človeka, ki ga ljubim in si tudi želim biti z njim??!! No, in tako se je prijateljstvo ohladilo, jaz sem se poročila, dobila otroke, tudi on se je poročil, dobil otroka, se ločil, pa spet poročil... In ni dolgo nazaj, ko sem ga srečala, in je po vseh teh letih priznal, da sem edina, ki jo je kdaj imel zares zares rad...In da bi lahko bila srečna skupaj... Kap me je zadela. Za bežen trenutek sem si poskušala predstavljati, kako bi bilo z njim, pa vem, da ne bi šlo! Bil je vendar samo moj prijatelj!!!! Verjetno vam je jasno, kakšno je moje mnenje o prijateljstvu brez erotičnega naboja... jasna

20. jul 2006 8:52

Jaz sem spet malce razmišljala o vsem skupaj. Kot sem povedala, sem s svojim dolgoletnim prijatelejm postala samo občasen srečatelj. Formalnost pač... Zdaj pa imam nekoga, ki ni ne prijatelj, ne kolega... Sploh ne vem, kam bi ga uvrstila. Srečujeva se skoraj vsak dan, kavica, čvek... Je pa to gospod, ki je 20 let starejši od mene in zaradi tega čutim nekakšno spoštovanje do njega. Določenih tem ne odpirava, raznih seksualnih in podobno. Sama sicer nimam zadržkov govoriti o čemerkoli, vseeno pa je med nama taka razlika v letih in tudi razmišljanju, da... Včasih se zgolj dotakneva česa takšnega. Si pa očitno veliko pomeniva, ker tičiva in stikava glave, kadar je le možno. Bereva knjige, pa debatirava o njih. Je pa ta moj gospod malce bolj intelektualno podkovan, seveda ima več izkušenj, znanja in vsega kot recimo jaz, ki pa sem neustavljiv firbec. In čvekava kot strgana. Moj mož ga pozna, dovolj dobro, da sta na vezi po e- pošti, občasno. Pa kaka formalna srečanja z njim. Zame pa tako ali tako ve, da se redno dobivam z njim in očitno ga ne moti. In tukaj je to, ko moj mož pusti meni dihat...

20. jul 2006 9:45

Jasna1, pri meni je bilo drugače kot pri tebi na eni sila pomembni točki - moje prijateljevanje s tistim, s katerim sem preživljala dneve podobno kot ti, ni niti malo zmotilo mojega odnosa z možem oziroma obratno. Dobro, morda s prijateljem res nisva bila toliko skupaj kot ti, ampak ko sem spoznala moža, sem imela čas pač za oba...In tako je še danes. Rečem, da ne grem domov, ker grem pač s tem in tem in to je to...IN če se nekaj časa ne slišimo, tudi mož sprašuje, zakaj se oni nič ne javi... Moje izkušnje pač kažejo, da prijateljstvo lahko vez s partnerjem, s katerim živimo, kvečjemu oplemeniti, ne pa je ogroža. A seveda le v primeru, če so vsi na isti valovni dolžini. Mamamia mamamia

20. jul 2006 10:44

Citiram Mamaia: Moje izkušnje pač kažejo, da prijateljstvo lahko vez s partnerjem, s katerim živimo, kvečjemu oplemeniti, ne pa je ogroža. A seveda le v primeru, če so vsi na isti valovni dolžini Ja, točno to !

20. jul 2006 10:47

Da potolažim Jasno1 Darling, vidim, da si ženska v najboljših letih in vsaki ženski v najboljših letih se je vsaj enkrat zgodilo (you"re one of us, my dear), da ji je kakšen frend izpred 10 let enkrat rekel, kako je bila najboljše, kar se mu je zgodilo in kako mu je žal, da takrat ni imel več poguma, tako je pa zavozil svoje življenje in bla bla bla. Kje za vraga je pa bil prej? Je bil preveč zaposlen z igranjem Harryija, ki srečuje Sally? Hočem reči, vsaka ženska ima svojega Harryja, ki enkrat v popolnoma neprimernem trenutku prepozno nekaj blekne, ženska pa potem o tem razmišlja in ima sirota še občutek krivde za tipa, pa razmišlja ali je sploh prav, da o tem razmišlja, ali mogoče že s tem ne vara svojega partnerja in te stvari....in medtem, ko se ženska s tem ubada, je njen Harry verjetno s frendi na bowlingu in piru in sploh ne razmišlja o bedi svojega bitja in žitja, temveč se ukvarja s tem, koliko kegljev bo podrl, pa da mora avto peljati na servis .... Hočem reči, Harry trenutno ni noben faktor v tvojem življenju in še nekaj časa ne bo. Poznam pa kar nekaj primerov gospa, ki so odovele in so se potem začele družiti s svojimi Harryji iz mladosti. In pravijo, da pri 82-tih pa taka druženja spet pašejo. Medtem pa se ne obremenjuj s Harryjem. Škoda energije. Energijo raje porabi za to, da boš zadovoljna sama s sabo - ker tako bo tudi družina funkcionirala. V koncept biti-zadovoljna-sama-s-sabo pa definitivno sodi tudi kakšen intelekutalno stimulativen prijatelj. Lidka že ve, o čem govorim (way to go, girl!) Vendelina jr.

20. jul 2006 11:58

Hvala za kompliment, Vendelina. Ja, jaz že vem, kaj delam, sem dosti stara, parkrat sem se že opekla... Sicer pa sem mnenja, da ti je lahko nekdo prijatelj, se moraš družiti z njim, pogovarjati, drugače izgubiš stik, tisto rdečo nit. Ker se vsi po malem spreminjamo, in če nekoga srečaš enkrat na leto, se vmes toooliko stvari zgodi. Nama s prvim omenjenim prijateljem se je zgodilo prav to. In potem sediš na kavi, pa opaziš, da se pogovarjaš banalne stvari, kako si kaj, pa zdravje, pa... To zame nima tistega žara. Jaz sem vesela, ko se s kom dobim in samo nadaljujem neko zgodbo, neka nova spoznanja ali pa dogodke... Z nekom, ki je občasni srečevalec to niti ni možno. No, njega so tudi ženske morile, naj kaj pokliče, ko bova na kavi, kot da ga ravno v tisti urci rabi toook zelo nujno. Izpadi ljubosumja. Čemur se je on podrejal. In sem se umaknila. Ker mi ni bilo prijetno, ko sem slišala, kako ga kliče, pa sprašuje... on se zagovarja... S tem je pač pokazal svojo labilnost. Z ženskami sem imela same bolj ali manj slabe izkušnje. Sem pa eno leto z enim kolegom, s katerim sva se neko obdobje dosti družila, rezervirala dopust v Turčiji. Plačala, vse zrihtano. Pa sem spoznala mojega, se začela dobivati z njim. Pa sem morala skihat, da grem v Turčijo z mojim kolegom. On ga je že poznal. Pa je rekel, slaba izbira trenutka, da sva se začela midva dobivat. Pojdi v Turčijoz njim, pridi nazaj, lepo se imej. Tako sem naredila. Prišla nazaj, on je postla moj lubi, nato še moj mož. Z onim kolegom v Turčiji je bilo pa super, pa nič se ni zgodilo, čeprav sva bivala v skupni sobi in kopalnici... Moj mož pa je itak nad vse!!!

20. jul 2006 12:08

Kako zelo zanimivo razmišljate! Cenim vašo odprtost. Sama čutim malo drugače. Gotovo pa so odnosi rezultat nekega zorenja in kot taki odsev osebnostne zrelosti. Zanima me, lidka, bi še vedno šla raje s prijateljem na morje kot s svojim možem? Zdaj je gotovo še toliko bolj drugače, ker imaš družino - pa vseeno. Recimo za nekaj dni? Ali pa če bi šel on s svojo prijateljico? lp lunacka