Prijateljstvo

17. jul 2006 13:34

Mogoče sem bila premalo natančna, mislim na lidkino pripombo - moj prijatelj ne sodi med naše najožje družinske prijatelje, čeprav se z mojim možem poznata in kdaj ob naključnem srečanju tudi kakšno rečeta (kolikor vem, ne o meni, hehe). Pravzaprav pozna vse moje moške prijatelje (trije so, a samo z enim me veže tista opisana izkušnja). Pritrjujem Vendelini jr. , že od prvih treh vrstic dalje. Morda pa je moje dojemanje o možnem tesnem in zaupnem prijateljstvu med moškim in žensko široko tudi zaradi tega, ker v tem prijateljstvu ne iščem ničesar, česar sicer ne bi imela. Moj mož je tudi moj prijatelj, zaupnik, tisti, ki mi stoji ob strani, ko mi je hudo, s katerim rešujeva vrsto vsakdanjih družinskih problemov, je človek, s katerim se neizmerno zabavam in s katerim se že četrt stoletja iz dneva v dan smejim, bodisi doma, bodisi kje zunaj, ko greva kam malo posedet.... In še vedno imava tudi vsak svojo družbo, s katero greva kdaj ven, torej vsak s svojimi. Moj mož pač ni moja last in meni je najbolj normalna stvar pod soncem, da ima nekaj časa samo zase, pa kakorkoli ga že izrablja. Tako kot tudi on meni pusti dihat. Je pa res, da niti enega od naših najtesnejših, torej družinskih prijateljev, nikdar nisem niti za trenutek gledala drugače kot prijatelja...meni so tako rekoč brezspolni, so pač ljudje, s katerimi se rada družim in zabavam in ki so tu, ko jih potrebujem.... Sicer pa - različni smo si kot ljudje, tudi naše življenjske preizkušnje in izkušnje so različne. Morda smo pa anamariji 1 vsaj malce pomagali, da razjasni kakšno dilemo. Mamamia mamamia

17. jul 2006 14:42

Tudi jaz mislim, da je možno prijateljstvo med moškim in žensko. Sama imam takega prijatelja, pa nikoli nisva skočila med rjuhe. To prijateljstvo traja že 25 let in je tisto ta pravo, kar dobesedno pomeni, da v nesreči spoznaš pravega prijatelja. Je za poveselit in za zjokat na njegovi rami. Mož ve za mojega prijatelja, ga pozna, vendar ni njegov prijatelj. Tudi on ima enega prijatelja, ki pa živi s svojim prijateljem in prav tako se lahko z njim pogovori in se potoži. Vsak rabi koga, pa naj je to ženska ali moški. Kot je rekla mamamia, možje niso lastnina, prav tako ne žene njihova. Mislim, da je dobro, da smo tako različni, kajti če bi bili vsi enaki ali podobni, potem bi bilo življenje en velik dolg čas. Zaupanje pa je v vseh smereh zelo dobrodošlo in pomembno, pa odkrita beseda tudi. Kyara

17. jul 2006 15:16

Aha, no Mamamia, to pa je druga pesem. Jaz sem bila s tem mojim prijatelejm od začetka srednje šole nerazdružljiva. Pa se je malce zapletlo po dolgih letih prijateljevanja. Pa sva nekaj časa še vztrajala na enotedenskih zmenkih na kavici in čveku. Tudi potem, ko sem spoznala moža, se poročila z njim... Pa vendar ni bilo več tako, kot je bilo prej. Pravzaprav sva vztrajala zaradi tradicije... Ne vem. Tako ali tako se v življenju zgodi, da se ljudje menjajo. Eni prdejo, drugi grejo. Jaz se ne maram vezat in pričakovat od ljudi, da mi celo življenje stojijo ob strani. Ko je čas za to, ene stvari prerastemo. In zdaj se srečujemo občasno. Tudi moj može je postal njegov dober kolega. Novo leto, rojstni dnevi... Ja, kaj več pa ne. Ožji družinski prijatelj mislim da nikoli ne bo. Mamamia, nič slabega nisem mislila z mojo pripombo. Samo čudilo me je, da bi bili v zelo zelo tesnih stikih. Sicer je pa tudi tako v redu, ne?

17. jul 2006 15:17

Vendelina jr. je napisal/a:

Prijateljstvo med moškim in moškim je možno. Prijateljstvo med žensko in žensko je možno. Prijateljstvo med žensko in moškim je možno. Vse tri variante zdržijo neodvisno od tega, kakšno ima kdo spolno usmerjenost. Dva heteroseksualca lahko stopita v prijateljski odnos z istim/nasprotnim spolom in to isto velja tudi za istospolno usmerjene. Ni treba, da je povsod in takoj tudi erotika. Toliko o načelnem nivoju. Ker, če kdo za kakšen konkretni odnos sprašuje načelno vprašanje o tem, če je možno prijateljstvo med žensko in moškim, potem je odgovor jasen. V tistem konkretnem odnosu je erotika (vsaj eden od udeležencev je začel drugega doživljati kot seksualni subjekt): morda je bila vedno, pa se ni opazila, morda se je pojavila kasneje...v vsakem primeru, ko nekdo sprašuje nekaj splošnega v bistvu sprašuje, če je njegov konkretni odnos takšen, kot je mislil/mislila, da je, ali pa so šle stvari že v drugo smer. Če konkretno izpraševalko, ki je načelo to temo zanima, če so šle stvari že v drugo smer - ja seveda so šle. To vprašanje ni več potrebno. Potrebno je drugo: Kaj nameravaš sedaj storiti. Vendelina jr.

Vendelina jr., Sem prav radovedna, in kaj sedaj storiti? Ste prav face, a sem, da sem z vami Anamarija

17. jul 2006 15:17

lunacka je napisal/a:

Mislim, da imaš lahko prijateljev veliko (ali pa malo - odvisno od značaja) in ti so seveda moški in ženske. Najboljši prijatelj nasprotnega spola (oz. istega, če si gej ali lezbijka) pa je lahko le tvoj partner. To je tisti, s katerim deliš vse. Če morda zaupaš več in bolj prijatelju kot partnerju nekaj ne štima v partnerski zvezi. Saj veš, če imaš nekoga res zelo rad in želiš z njim deliti vse - to vključuje tudi intimnost - prej ko slej. lunacka

pod tole se takoj podpišem! Jaz sem imela enega krasnega prijatelja, za katerega sem prepričevala svoje prijateljice in sošolke, da on je pa res samo prijatelj in noben od naju ne bo nikoli hotel nič več! zanj sem bila prepričana, pa zase tudi! jaz pa on pa noben drug... no, zdaj sva skup že več ko 7 let hec, da so vsi vedeli, da sva si všeč, samo midva ne! je pa res, da sva se obnašala drugače, kot se zdaj do svojih drugih prijateljev, če zdaj pogledam nazaj... (ja, zdaj je lahko bit pameten, a ne?;) no, prijatelja sva pa še, najboljša:) samo še kaj drugega:) Moje mnenje je deljeno, ker so moje izkušnje hecne: do zdaj so še vsi prijatelji hoteli kaj "več", vseeno pa upam, da je tako prijateljstvo možno, ker sem pač večni (rahlo naivni) optimist:) No, vsi razen dveh, s katerimi sem še vedno prijateljica, vendar pa je eden od njiju pisal svoji drugi prijateljici, da bi bila midva par, če ne bi bila jaz srečna z drugim (in mi to pismo tudi pokazal... zdaj si pa misli svoje...) Jaz seveda mislim, da ne bi bila par, ker je čisto fajn kot prijatelj, ampak ne bi zdržala 5 min. ob njem kot kaj durgega... (To sem mu tudi povedala). Z bivšim sva bila "prijatelja" potem ko sva nehala, pa se je prijateljstvo ravno zaradi istega razloga nehalo - ker je hotel več... Vseeno pa lahko računam nanj, če bi zagustilo in tudi na ostale svoje prijatelje... In seveda obratno, oni name... Z enim prijateljem sva si bila všeč, ko sva bila še bolj mala, zdaj pa sva spet prijatelja, tudi partnerja poznava in zdaj včasih skup žuramo:) ni problema, čeprav moj lubi pravi, da sem prijatelju še vedno malo všeč (jaz seveda mislim, da ne...) no, potem imam še enega prijatelja, za katerega bi pa najbolj (in v bistvu samo za njega čisto zares) dala roko v ogenj, da tu pa res ni nobene trohice privlačnosti iz nobene smeri (pa ni gej:). Tako da mislim, da je možno, samo ne sme pa bit privlačnosti ali pa ne sme bit prevelika ali pa se mora eden zelo nadzirat, da drugi tega ne zve:) Ali pa kot pri mamamii, da so vsi bolj svobodni, pa se ne sekirajo, to se mi zdi sploh super:) Da vem, da me pač kdaj kateri prijatelj vidi tudi kot žensko, kaj pa naj, če mam pač žensko postavo, jo pač opazi, recimo, ampak se zato noben od naju ne sekira... Pa da so meje trdno postavljene:) da ni kakih nesporazumov:) Veri

17. jul 2006 16:05

Hm...zelo zelo zanimiva tema...ki bi mogoče zahtevala bolj poglobljen odgovor...ampak , ne se bat sploh ne mislim filozofirat. Je pa zadeva zanimiva s tega vidika, da sem vedno trdil, da sta lahko moški in ženska najboljša prijatelja...prijatelja in samo to , in spomnem se, da so me vsi čudno gledali, zakaj tako govorim...češ, ti si pa na glavo padu, saj prej ali slej pride do intime....Hja seveda je možno in verjetno tudi res pride, ampak le v primeru, da vstopaš v takšno zvezo ( saj je prijateljstvo tudi na nek način zveza med dvema bitjema...pa karkoli že to bila) z nerazčiščenimi pojmi o prijateljstvu kot takšnem in nedodelanimi pričakovanji do te osebe. Imel sem prijateljico, ki je vedela o meni čisto vse in jaz o njej ( in to ni sedaj moja žena), žal se tako kot je nekdo napisal pota razhajajo....in v mojem življenju je ni več in jo vsekakor zelo pogrešam... So pa stvari, ki jih partnerju ni potrebno vedeti, saj se mi zdi, da neko svojo intimo človek mora obdržati...govorim predvsem o stvareh , ki jih nosimo v sebi in niso take narave, da bi četudi bi jih partner zvedel ga nebi prizadele. Zato so najboljši prijatelji in prijateljice..Zakaj?? Preprosto je...ker so nevtralni, niso čustveno vpleteni v določene stvari....nepristransko ti lahko svetujejo itd...Težje je pa vsekakor če imata oba partnerja isto prijateljico ali prijatelja in njegovo rame za plakanje....uf...v tej vlogi se pa nebi rad znašel nikoli...se mi zdi, da je še Jezusu bilo lažje na križu kot pa takole biti razpet med dvema osebama, ki jih imaš rad , spoštuješ in bi jima rad pomagal.. No moj pogled...pa verjetno bi se še lahko razpisal.... escada

17. jul 2006 17:17

Escada pravi. "Težje je pa vsekakor če imata oba partnerja isto prijateljico ali prijatelja in njegovo rame za plakanje....uf...v tej vlogi se pa nebi rad znašel nikoli...se mi zdi, da je še Jezusu bilo lažje na križu kot pa takole biti razpet med dvema osebama, ki jih imaš rad , spoštuješ in bi jima rad pomagal.. No moj pogled...pa verjetno bi se še lahko razpisal...." V nekem trenutku smo pri nas pač reševali neke zadeve in skupni družinski prijatelj je poznal obe plati. Jaz sem takrat pustila, da se je bolj posvečal možu, navsezadnje sta bila onadva prej prijatelja, z mano se je ukvarjal le, kolikor je sam presodil, da je prav. Zame so tudi to prijatelji. In zaradi vsega, kar je napisal escada, se mi zdi toliko bolj pomembno, da imata partnerja tudi nekaj ljudi, s katerimi prijateljujeta vsak zase. Če je vez med partnerjema prava, potem je tesno prijateljstvo z nekom zunaj družinskega kroga, pa čeprav z osebo nasprotnega spola, zadnje, kar lahko skazi odnos med dvema človekoma. Mamamia mamamia

17. jul 2006 17:54

Mamamia, zelo dobro napisano in predvsem realno! Predvsem pomembno je to, da tudi partner ve kaj ti neka oseba pomeni ( neglede na spol), da se ne počuti zaradi tega ogroženo....in če se to vseeno zgodi ( zaradi takšnih in drugačnih razlogov) ker ljudje smo pač čustvena bitja, eni prenesejo več drugi manj...tega se vnaprej neda predvidet, to lahko konec koncev sproži nek čisto običajen dogodek , situacija v danem trenutku...in zelo pomembno je na kakšen način odreagirati..med obema, ker skrajno nepravično in predvsem neumno bi bilo prekiniti neko prijateljstvo...še bolj pa zaradi prijateljstva ogroziti zakon...pomembno je nadvse najti tisto pravo mero....kar je pa izjemno težko v takšni situaciji. Sicer sem pa mnenja in predvsem sem to izkusil že na lastni koži....prijatelja-co, dandanes najti je težko, nebom posploševal ker bi bil krivičen, govorim predvsem iz lastnih izkušenj...ampak ljudje so dandanes pokvarjeni ( mogoče sem za nekoga tudi sam - ampak svojim načelom ostajam zvest in tisti ki me hoče spoznat, jih mora sprejeti kot del mene , nikomur pa ne vsiljujem, da se mora z njimi strinjati ali pa jih celo prakticirati - Bog ne daj)vsi iščejo ali vsaj veliko jih je ki iščejo koristi in ko to dobijo te zavržejo kot zadnjo smet. Nevem...raje sem brez prijateljev kot z tako imenovanimi kvazi prijatelji....pri prijateljstvu šteje samo in še enkrat samo kvaliteta...ne pa kvantiteta. In tisti ki bo moj prijatelj, ve da bo od mene dobil tudi zadnji del mene , dobil bo prijatelja na katerega se bo lahko obrnil"ni važno kdaj", dobil bo pomoč, tudi jok , smeh....Pravijo, da se od pravih prijateljev ne pričakuje ničesar...jaz bi pa naredil korak naprej in bi vsekakor pričakoval....predvsem iskrenost Namerno sem zadnji odstavek pisal v prihodnjiku....;) escada Sporočilo je spremenil(a) escada dne 17. jul 2006 17:56:35

17. jul 2006 20:12

Bravo escada in mamamia. Se povsem strinjam z vama in nekaj podobnega, iskrenega in odkritega gojiva tudi midva z možem, vsak s svojim prijateljem. Kot sem že rekla, glaven je pogovr, odkritost in realnost.Pa razčiščeni pojmi. Mi še nikoli, pa res nikoli ni prišlo na pamet, da bi kaj več imela s svojim prijateljem. Pa tudi njemu ne, saj sva se o tem odkrito in dolgo pogovarjala in prišla do spoznanja, da bi kaj več med nama vse pokvarilo. Sva kot brat in sestra, sva se našla dva edinčka in moj mož in njegova žena razumeta vso to prijateljstvo. Mislim, da brez tega razumevanja tudi prijateljstvo več ne bi bilo tisto pravo.Važna pa je tudi iskrenost, če ne celo njvažnejša. Kyara

18. jul 2006 19:56

In potem vse tiho je bilo....Jaz bi še rada prebrala kakšno mnenje o tem, res da je Escada tako lepo napisal, da je morda marsikoga prestrašil, , saj je malo tudi mene. Moški kje ste? Obljubim, da bom tudi jaz še kaj napisala, vendar po odlomkih lp